Ljuba duša' mi je velikokrat rekla stara mama, po očetu, ki je bila polna ljubezni in me nikoli ni zares kregala, tudi, če se s čim ni strinjala, bi uporabila izraz 'o, ljuba duša'.

Moja stara mama je bila tudi meni zelo, zelo ljuba duša. Z njo sem preživela veliko časa. Pripovedovala mi je veliko zanimivih zgodb. Tudi pravljice, ko sva se stiskali ob krušni peči, mi je pripovedovala na tako zanimiv, doživet način, da mi še sedaj odzvanja njen glas v ušesih. Rada je pela in imela je visok glas, ki je bil simpatično in igrivo otroški. Bila je vedrega duha, kljub veliko bridkih preizkušenj.

V družini s trinajstimi otroki je bila desetnica. Poznate pravljico po ljudskem izročilu, po katerem naj bi deseti otrok v družini, še zelo mlad, moral oditi od doma v svet. In moja stara mama Marija ali Mici, je bila en tak lik desetnice, čeprav mislim, da ni morala iti od doma je bila pa primorana oditi zelo kmalu. Kot mlada punca iz Malega Vrha pri Šmarju (zdaj občina Grosuplje), se je zaljubila v postavnega Maksa iz Ljubljane in z njim, ojoj prejoj za tiste čase, nezakonsko zanosila. Mislim, da je bilo celo nekaj težav in jo Maks sprva ni želel za ženo, a se je pokesal, prišel do nje in ji rekel: »A me češ, če te čem« in sta se vzela. Tako mi je ata velikokrat v šali pripovedoval. Oba sta bila prava srčka.
In če zdaj pomislim, se je ta očitno karmično eterična vez, prenesla tudi na njenega sina, mojega očeta s podobno zgodbo, kot tudi na mene. Namreč, tako moja mama, kot tudi jaz smo precej mlade zanosile 'v grehu' in od začetka ni bilo jasno ali bodo najini partnerji ostali z nama.

V zgodbi stare mame in ata, se je zgodila tudi II. sv.vojna in vse gorje, ki ga vojne prinašajo. Ata so za 6 let zaprli in mama je ostala sama z dvema majhnima otrokoma. Bilo je tako hudo, da je bila primorana za nekaj dni pustiti oba doma in iti s trebuhom za kruhom (dobesedno, kot prava desetnica) v upanju na dobre ljudi, ki bi ji lahko pomagali, s hrano in obleko, da bi preživela sebe in otroka.

In moja mama je bila zelo, zelo verna. Redno je hodila v cerkev in se v bistvu z molitvijo vsakič zares zahvaljevala. No, RK tempelj jo je zelo prevzel in mu je znosila tudi veliko denarja, a nima veze, verjela je, da Bog obstaja. Pomagal ji je, ko ji je bilo najhuje. Najbolj pa je verjela v devico Marijo. Seveda me je zanimalo, zakaj ravno v njo in ne strogo v Jezusa.

Povedala mi je zgodbo, da se je to zgodilo takrat, ko je bila primorana iti od doma in prositi od hiše do hiše. Pozabila sem, zakaj je šla peš tako daleč, a ko je tako hodila in je šla čez neko jaso, sredi gozda, nikjer žive duše, mračilo se je že, se je od nikoder pojavil lep mlad gospod, lepo oblečen, s klobukom in palico, bil je nasmejan in zelo prijazen. Spregovorila sta par besed. Pokazal ji je v katero smer mora iti, da bo našla dobre ljudi. Ubogala ga je in ko se je čez par korakov obrnila, ga ni bilo več. Bilo ji je čudno, a takrat ni imela časa o tem premišljevati. Ko je tako hodila, je v daljavi zaslišala zvonove, ki so zvonili k devici Mariji. Prišla je v vas in tam so bili sami dobri ljudje. Drug za drugim so ji odpirali vrata, ji dajali živeža in ji dovolili prenočiti.
Moja zelo verna mama ni lagala in si ni izmišljevala, ona je nekaj takega zares doživela. Vsakič, ko si jo vprašal, je to zgodbo povedala na enak način, brez dodatkov. Jaz, že malo večji otrok, sem jo spraševala: »Pa mama, kako je to mogoče, da se je kar tam sredi jase pojavil ta dobri gospod. A je bil mogoče angel?« Lahko bi rekla 'morda', pa ni tega rekla. Ona je samo trdila, da se je pojavil elegantno oblečen gospod in ji prijazno pomagal in da v tisti stiski ni obračala pozornosti na to, od kje se je pojavil. Priznala pa je, da je bilo dokaj nenavadno.

Mama, kot tudi ata, sta imela res veliko zanimivih zgodb njunih izkušenj. Uživala sem, ko sta jih pripovedovala.
Tudi Nemci so bili v maminih očeh zelo prijazni. Prišli so z vso bojno opremo na naše dvorišče in imeli s sabo par piščancev. Prosili so jo, če jim jih lahko speče in je seveda pokorno ubogala, a k pojedini so povabili njo in otroka zraven. Potem so se prijazno zahvalili in odšli. Hja, iz druge strani, pa so jo partizani že imeli na vozu, ki je peljal na prizorišče pobojev, na sv. Urh. Rešil jo je nekdo, ki je poznal njenega brata, ki je bil tudi pri partizanih.
Prikupno smešna zgodba mi je bila, ko sta z atom želela migrirati v Ameriko. Tudi atov brat, s punco je šel in zares odšel, njima pa je pot preprečila šivalna mašina. Mama je ravno takrat, ne vem spet od katere dobre ženske, dobila v dar čisto nov šivalni stroj, ki ga preprosto ni želela pustiti za seboj... in sta, kljub že vsem pridobljenim prepustnicam, ostala... in tako omogočila moji duši, da se je lahko utelesila ravno tem staršem.

Stari mami so bile vse te zgodbe pač samo pripovedi, kar je doživela, čeprav jih je bilo veliko povezanih tudi s paranormalnim. Teh, priznam, me je bilo kar malo strah, zato si nisem zapomnila vseh. Npr. ta, da se je njen oče, ob njegovi smrti, od nje prišel poslovit. Ob treh ponoči je oba z atom nekaj prebudilo. Slišala sta, da je nekdo pri vratih očistil čevlje, kot to narediš, ko vstopiš v hišo in močno potrkal. Ko sta šla odpret, pa tam ni bilo nikogar. Dan kasneje, ko je šla nekam po cesti, pa je nasproti prihajal njen sorodnik, ki ji je prišel povedat, da ji je umrl oče, ki je izdihnil ravno takrat, ob 3h ponoči.

Rekla bi, da so v tistih in nasploh v starih časih ljudje bolj zaznavali te stvari, bili so bolj čuječi, bolj v stiku s seboj in okolico, več so se pogovarjali o svojih občutkih in zaznavah. Niso imeli 'motilcev pozornosti in kraje časa', kot jih imamo sedaj (tv, internet in vse ostale pametne naprave).

Epilog:
In zakaj me je navedlo, da pišem ravno o moji stari mami? Najprej sem mislila, da me je pač nekaj asociiralo, da sem se spomnila na izraz 'o ljuba duša' ter s tem na njo. A še nekaj je, ponovno sinhroniciteta, tokrat v povezavi z astronomskimi pojavi in astrologijo, kar bi lahko narekovalo, da mi je 'mama' to zares prišepnila v uho.
Namreč v Jyotish vedski astrologiji, se zelo spremlja Luna in ozvezdja preko katerih prehaja. Najbolj pomembno vsak mesec je ozvezdje v katerem se nahaja, ko je prazna. Imenuje se tudi nova luna, kar označuje nov lunarni cikel.
Zadnja prazna luna je bila v ozvezdju Shravana, katere simbol je uho in je zato povezava na pozorno poslušanje, slišanje, tudi učenje... In ko luna v 14 dneh doseže polnost je spet v določenem ozvezdju – nakshatri - po kateri ima vsak lunarni mesec hindujskega koledarja tudi ime. In zadnja polna luna, 19.2., je bila v ozvezdju Magha. Tako smo do naslednje prazne lune, 6.3., po luni-solarnem koledarju, v mesecu Magha.
In še eno pravilo v Jyotish astrologiji obstaja. Prazna luna preko simbolike ozvezdja v katerem se nahaja vedno sporoča nekaj, kar se potem razvije in izkaže preko simbolike ozvezdja, v katerem se nahaja, ko je polna.
In Magha nakshatra (oz odsek zvezdnega neba) je po vedskem izročilu povezana ravno z našimi predniki (pitris – to so tisti, ki vam pomagajo pri prehodu duše ob smrti), zato je morda tudi kdo od vas imel kakšne epizode v povezavi s predniki.

Ta tekst sem imela že skoraj dokončan, ko je luna še rastla, zaključujem pa par dni po polni luni. In šele zdaj, ob zaključku, sem uvidela to nenavadno povezavo, ko mi najprej res ni bilo jasno, zakaj bi sploh pisala tako podrobno o mojih starih starših... samo zaradi besede 'ljuba duša'? Očitno mi je ena res posebna ljuba duša prišepnila v uho, da se jo lahko spomnim in jo počastim na takšen način.

»Hvala mama!«
Šele zdaj namreč dojemam, kako lepo me je v resnici naslavljala. Kako lep je ta izraz, brez dodatkov nalepk ega, samo ljuba duša, kar mi vsi smo, samo duše v preoblekah.

'O ljuba duša' je skoraj isti izraz, kot 'namaste', zato, ljube duše, vas prisrčno pozdravljam.

Vir: www.mychi.si