Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Cilji-Cilj-Otrok-Ljubezen-Priznanje




Kako dosegamo svoje cilje in zakaj prav tako?

četrtek, 26. oktober 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Mala Martina je bila zelo uspešen otrok. Na mnogih področjih je izstopala in s svojo prizadevnostjo  ter vztrajnostjo bila model idealnega otroka predvsem učiteljem.

Ko je Martina odraščala se je njena izjemnost postopno  izgubljala, postajala je podobna vrstnikom tako po študijskih rezultatih kot po življenjskih uspehih. Danes je odrasli Martini povsem jasno, odkod njena »nadarjenost« in uspešnost v otroških letih.

»Moji uspehi so bili edini način, da sem pritegnila pozornost svojih staršev in prejela potrebno ljubezen skozi pohvale, ki sta mi jih izrekala. To mi je dalo spodbudo in voljo, da sem se trudila še bolj,  tako pri glasbi, tujih  jezikih, atletiki, matematiki… Zame je bil uspešen rezultat predvsem pot do  tega, da sem pritegnila pozornost  mame in očeta in vsaj nekaj časa bila v središču njunega življenja. Ob tem sem imela občutek, da jima nekaj pomenim.«

»Povej mi, da me imaš rad.«

To je samo  eden od načinov s katerimi mnogi otroci poskrbijo za to, da je vsaj  deloma potešena njihova   temeljna čustvena potreba, to je potreba po sprejetosti in po ljubezni. Majhen otrok, dojenček, je v normalnih razmerah deležen veliko te prepotrebne hrane in si jo zna z jokom tudi zagotoviti. Dotik, ljubkovanje, materin in očetov  glas, vse to ga pomiri in poteši. 

Ko pa odraščamo se nam dogaja, da starši in drugi odrasli zaradi različnih razlogov ne »(u)slišijo« v zadostni meri te potrebe. Tako si je otrok primoran  zagotoviti zadostno količino ljubezni na drug, bolj posreden način. In ker otroška iznajdljivost ne pozna ovir, so načini s katerimi pritegujemo pozornost staršev in drugih odraslih zelo različni.

Tako je zanimiva pripoved moškega, ki je v mladosti pogosto prosil svojo mamo, da mu s kremo namaže obraz. Tisto, kar je bilo pomembno pri tem dejanju pa je dotik materinih rok in ne namazan obraz. To je bil njegov način, kako si je pomiril potrebo po dotiku, ki je mnogim ljudem pomemben izraz sprejetosti in ljubezni. Seveda kot otrok vsega tega ni tako analiziral, a danes svojo takratno željo razume na ta način.
Velikokrat si zlasti deklice prikličejo pozornost in ljubkovanje z jokom. V očkovem ali maminem  naročju se počutijo varne in ljubljene in če ne gre drugače se tja pride s solzami.

Tudi izmišljevanje nenavadnih dogodkov in zgodb je način s katerim nekateri otroci pritegnejo pozornost staršev, saj se  ob pripovedovanju počutijo pomembne in upoštevanja vredne. Veliko je še načinov za pridobivanje naklonjenosti. Otroci s svojo prilagodljivostjo znajo ugotoviti, da si npr. oče vzame čas za njih, če so zelo uspešni v šoli, pri mami pa prejmejo več nežnosti in spodbude, če ji ne  ugovarjajo in so ubogljivi.

 Na tak in podoben način  se oblikujejo že v zgodnjem življenjskem obdobju mnoge strategije in vedenjski vzorci, s katerimi dobimo tisto, kar želimo.V otroštvu je to predvsem prepotrebna pozornost, ki jo otrok čuti kot čustveno potešitev in občutek, da ga starši imajo radi. Kasneje pa… pregovor pravi, da iz majhnega zraste veliko. In iz otroka se z leti oblikuje odrasla osebnost. Tudi v odraslem človeku so potrebe po ljubezni, sprejetosti in potrditvi še kako prisotne. Imamo pa odrasli ljudje še cel kup drugih pričakovanj, želja, zahtev in strategije iz otroštva so uporabne tudi v tem primeru.

Četudi o teh potrebah ne govorimo na glas, pa jih skozi svoje vedenje izražamo. Od določenih ljudi pričakujemo, da nam jih bodo zadovoljili. To so zlasti naši najbližji. Tako lahko pri odraslih ljudeh predvsem govorimo o načinih-strategijah, s katerimi dosežemo (ali skušamo doseči) to kar hočemo. Včasih je to sprejetost, potrditev, ljubezen, moč ali usmiljenje, drugič  uveljavljanje svoje resnice ali  beg pred odgovornostjo in podobno. Največkrat se svojih načinov doseganja teh ciljev niti  ne zavedamo, saj so  že tako »zakodirani« v našo osebnost, da se samodejno (podzavestno) izražajo. K temu pa dodajmo, da nekatere vedenjske vzorce, ki jih kot odrasli uporabljamo nismo oblikovali sami, temveč smo jih privzeli iz okolja kjer smo odraščali. Kot neke vrste dediščina družine so.

Se lahko prepoznamo?

Pomudimo se še pri nekaterih najbolj poznanih  strategijah vedenja, ki vodijo človekova prizadevanja za dosego različnih, že prej navedenih ciljev.

Zamera in kujanje sta orodji mnogih, ki so v otroštvu z jokom  in občutkom usmiljenja  pritegnili pozornost staršev in njihovo «sočutje«, ali ugotovili, da se z jokom lahko ubranijo graje staršev. Ker pa odrasli brez tehtnega razloga težko pademo v jok, se največkrat  poslužimo zamere, kujanja ali jeze, namesto solz. Toda če je to delovalo pri očetu in mami, ni jamstva, da bo tudi pri partnerju.

Izogibanje je tudi eden pogostih vedenjskih vzorcev, ki korenini v otroštvu. Če smo se kot otroci navadili na katerega od načinov izogibanja, se nam lahko to zelo otepa v kasnejšem življenju. To strategijo prepoznamo po večnem iskanju izgovorov in opravičil zakaj nekaj smo ali nismo naredili. Tudi izmikanje temi pogovora, ki je za nas neprijetna, sodi v to kategorijo. Za vse načine izogibanja  je značilno da so uspešen beg pred odgovornostjo. Enako velja za strategijo zatiskanja oči pred dejstvi, kar počno alkoholiki in drugi odvisniki, ki s tem, ko si ne priznajo resnosti  problema, skušajo ubežati pred odgovornostjo. Prav to  počnemo tudi, ko si ne priznamo kake svoje pomankljivosti ali napake, pa čeprav nas nanjo opozarja okolica ali celo globoko v sebi vemo zanjo.

Kazanje neresnične  podobe navzven je način s katerim želimo prikriti svoje notranje, psihično  dogajanje. Podoba, ki jo kažemo navzven se ne ujema z našim počutjem, a si jo nadenemo, ker ne želimo, da bi drugi vedeli, kaj se dogaja v nas. Tudi to ravnanje ima največkrat vzroke v mladosti, ko smo ob razkrivanju svoje notranjosti naleteli na nerazumevanje, posmeh ali kakšen drug odziv, ki nas je prizadel. Prav mogoče pa je, da smo bili deležni vzgoje, ki nas je navajala na čustveno  zaprtost in izražanje prijazne in srečne podobe drugim. Taki nauki se pogosto skrivajo v stavkih kot je ta: »Nasmehni se že malo, saj veš, da ne maram, ko si žalosten.«

Nerganje, pritoževanje in stokanje uporabljamo takrat, ko želimo drugim sporočiti, da se nam godi neka krivica. Ljudje, ki uporabljajo te metode verjamejo, da so za njihovo situacijo odgovorni drugi. To je lahko država, sistem, drugi ljudje, usoda … Z nerganjem in pritoževanjem zbujajo pozornost in pričakujejo od drugih, da bodo rešili njihov problem.« Jaz sem žrtev, storite vendar nekaj, da ne bo tako«, je njihov moto. Nergači se obnašajo kot otroci, ki želijo, da starši naredijo nekaj namesto njih. Morda so kot otroci tudi tako ravnali. Spet gre za neko vrsto izogibanja odgovornosti a tokrat tako, da želijo odgovornost preložiti  na druga ramena. Zato delujejo na način, da v drugih ljudeh vzbudijo občutek nelagodja, ki bi jih naj spodbudil, da nekaj ukrenejo in jim pomagajo.

Obtoževanje in pridiganje skriva v sebi pritisk,  s katerim želimo doseči, da drugi naredijo to, kar mi hočemo. Obtožujemo lahko z zbujanjem občutka krivde, s poniževanjem ali posploševanjem v stilu »nikoli ne bo nič iz tebe«.

Pridiganja pa se poslužimo, ko želimo,  da bi drugi ravnali v skladu z normami, za katere menimo, da so pravilne. Ali so res, se lahko vprašamo, če sebe prepoznamo v vlogi pridigarja. Še huje pa je to, da se s pridiganjem postavimo nad druge in jim s svojo govorico telesa in morda tudi z besedami sporočamo: « Jaz vem kako je treba, to kar ti počneš, je narobe.« A v resnici kažemo na ta način le svojo ujetost v neko predstavo, in  nesposobnost vživljanja v druge ljudi ter sprejemanja drugačnosti.

Mnogo je še različnih načinov in strategij, s katerimi nezavedno, včasih pa tudi zavestno iščemo svoje mesto, veljavo ali občutek, da smo ljubljeni. Zlasti izrazito prihajajo ti načini  v ospredje pri odnosih z drugimi ljudmi. A dokler nam »uspeva« problema ne vidimo.

Šele, ko nas življenje postavi pred kakšen  nov odnos, kjer stare strategije ne »vžgejo« ali pred problem, ki se mu več ne moremo na noben način izogniti, ali pa nam kdo pove kako vidi te naše značajske poteze, se pričnemo spraševati, kaj bi lahko spremenili. Če ob tem čutimo še utrujenost od napornih odnosov, dokazovanja drugim, ali prikrivanja svojih čustev, potem je res čas, da nekaj spremenimo predvsem pa opustimo.

Opuščanje te  »prtljage« pa je podobno kot bi spuščali  vrv, ki se je obupno oklepamo, da ne pademo v prepad. Toda ko vrvi več ne moremo držati in jo spustimo, presenečeni ugotovimo, da stojimo na trdnih tleh in je bilo držanje vrvi nepotrebno.

Enako valja za naša prepričanja, hotenja, zamere, jezo,  tekmovalnost, izogibanje odgovornosti, cinizem in kar je še teh mehanizmov. Ko jih spustimo, šele zares začutimo oporo, moč in  smer svojega življenja. In zagotovo je v takem življenju tudi dovolj ljubezni.

Vir: www.cdk.si/soutripanje

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Cilji-Cilj-Otrok-Ljubezen-Priznanje







Domov
Powered By GeekLog