Sprejetje  - čarobna beseda, ki omogoči, da življenje steče skozi nas. Beseda označuje dejanje, ki ustvari propustnost, da tok večnosti steče skozi nas in naše življenje. Ko sprejmemo lastno počutje v danem trenutku, razmere v danih okoliščinah, dejansko stanje v naši resničnosti, zaživimo svoje poslanstvo in omogočimo potencialu večnosti, da se skozi našo posamičnost, svobodno manifestira  v snovni svet. 

S sprejemanjem vsega in vseh, omogočimo življenju, da na svoj hudomušen način, sestavlja sličice v mozaik vèlikega načrta našega najvišjega dobrega. V brezpogojnem sprejetju se rojeva svoboda, ki  skozi našo resničnost raste v svobodo bivanja, kar nas vodi v otroško radost in navdušenje nad čudežem življenja, ki ga izkušamo.

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Kako pogosto ste na vprašanje Kaj si želite v življenju odgovorili: želim biti srečen? Ali ste se kdaj vprašali, kaj je za vas sreča? Odgovor oziroma prava razlaga za srečo ne obstaja.

V psihologiji lahko najdemo razlago, da je sreča pozitivna čustvena reakcija glede na dano situacijo. Če se soočite z nečim, kar lahko popolnoma sprejmete, lahko doživite čustveno srečo. V primeru, da dane situacije ne sprejmete, občutite odpor, ki je lahko izražen v različnih čustvenih oblikah, kot so strah, jeza ali gnus. Če povzamemo, je občutek sreče individualen in se lahko spreminja iz trenutka v trenutek, predvsem pa je odvisen od tega, kako se vaše izkušnje ujemajo z vašimi željami.

Veliko ljudi živi v partnerskih odnosih, ki so že davno prerasli svoj namen. Ljudje si svoje partnerje iščete na povsem zemeljski način. Od partnerja pričakujete, da bo ustrezal vam v vseh pogledih, da bo ustrezal okolici, sorodnikom, prijateljem itd.

In tako ostajate sami ali pa v partnerstvu prizadeti, neizpolnjeni… Iz višjega duhovnega vidika ni pomembno ali je vaš zemeljski partner ta, ki ga imate ali pa kakšen drugi. Pomembne so samo skupne naloge, ki jih razrešujeta in s tem poravnavata preteklo karmo, ki sta jo ustvarila pred tem skupaj ali pa vsak zase.

Pozdravljeni! Ime mi je Miha. Ampak svoje ime bolj poredko slišim. Ko zjutraj vstanem in sem ves zaspan, že slišim mamo: »Lezeš kot polž! Pohiti, da ne boš zamudil šole!«

Ko se vrnem domov, ugotavlja: »Na, umazan si kot pujs! Jaz naj pa perem in likam!«

To še ni nič. Kaj šele nam govori gospa učiteljica! Takoj ko vstopi v razred, nas okrega: »Spet tulite kot zverine! Prav na cesto se vas sliši!«

Piše: Rožana Grdina

Poznate občutek, ko ste s seboj zelo nezadovoljni? Ko sami sebe ne prenesete več in vam po glavi rojijo misli in besede: "Zakaj sem tak/takšna? Zakaj se to meni dogaja?" In po desetih vprašanjih pridemo do zaključka, da ni čudno, da nas nihče nima zares rad, ker smo skupek nesposobnosti, ker nismo takšni, kot bi morali biti.

In kakšni bi morali biti? Ja, seveda - lepi, postavni, pametni, izobraženi, bogati, prijazni, komunikativni, ambiciozni, veseli . Ali bi bili potem res zadovoljni s seboj, če bi bili vse to? Potem bi si želeli še drugih stvari; saj poznate, blondinke bi bile rade črnolase in obratno. In tako se lahko vrtimo v začaranem krogu obtoževanja in objokovanja sebe in svoje okolice za naše nezadovoljstvo s seboj.

Kaj resnično pomeni življenje v korist človeštva? Ali to pomeni, da bi morali preživeti večji del našega časa za medicinske raziskave ali v poskusu, da bi odkrili neko orodje, ki bi nas odrešilo dela? Ali bi to lahko pomenilo, da smo zaposleni s tem, kar imenujemo delo za druge? Ali to pomeni, da moram vedno dajati prednost drugim, da si vedno vzamem manjši del? Ali to zahteva, da podarim svoj denar in posest revnim ali tistim, ki so tega bolj potrebni kot jaz?

Gotovo ni nič od tega, kar smo omenili, brez vrednosti in koristi, še posebej, če je opravljeno iskreno. Še več, vse te stvari in še mnoge druge so lahko zunanji odsev neke notranje obveze za služenje človeštvu. Toda, to ni nujno tako. Obstajajo mnogi, ki raziskujejo le zaradi svoje lastne rasti in ugodja. Pišejo, skladajo, opravljajo družbeno ali celo “duhovno” delo, zaradi sebe.

Piše: Vesna Godina v novi Vivi www.viva.si

Družina. Družine.
Da je družina vroča tema med Slovenci in Slovenkami, smo se lahko znova prepričali ob debatah, povezanih z novim družinskim zakonikom. Enako smo se lahko prepričali tudi, da je družina izjemno politično zanimiva tema.

Tako tisti, ki se imajo za liberalne, kot tudi tisti, ki zastopajo izrazito konservativna, celo jasno katoliško obarvana stališča, so namreč svoje argumente za in proti politično ostrili. In ne samo to. Oboji so brez slehernih zadržkov prirejali dejansko evidenco, samo da bi dokazali, da imajo prav oni, ne pa nasprotniki.

Zadnji mesec v letu se človek hočeš nočeš malo umiri, vsaj v smislu delovnih akcij …

Čas prične teči nekoliko bolj počasi, na trenutke se zdi, da se celo ustavi, v zraku je zaznati vonj cimeta, kuhanega vina, iz trgovin in lokalov uhaja pomirjujoč napev zvončkov, vse je malo nališpano, okrancljano …, nemalokrat je videti kot da nastopamo v eni izmed pravljic, ki so nam jih pripovedovali v otroštvu in jih svojim otrokom sedaj pripovedujemo sami …

»Ljudje božji, občudujmo se!« nas je pozval pater dr. Karel Gržan na pomladnem večeru v kavarni Union, ko smo govorili o knjigi Žareti upanje. Tega je premalo med nami, v Sloveniji kot da se ne znamo pohvaliti in občudovati, je nadaljeval. Pa smo vsi tako potrebni občudovanja! In v slehernem izmed nas biva razlog, zaradi katerega je vreden, da občuduje samega sebe in da ga občudujejo drugi.

In sem nekaj dni po tem čarobnem večeru govorila ljudem in večkrat rekla sama sebi: Občuduj se! In sem napisala še več pisem občudovanja, kot jih že sicer, poklicala še več ljudi, kot jih običajno, da sem lahko še toliko bolj hvaleč in občudujoč ploskala vsem, ki so v meni zbudili ta neprecenljiv dar hvaležnosti in občudovanja.

Herkul in Avgijev hlev.

Herkul je neke vrste sodobni poslovnež, Polybios, ki upravlja svoja posestva in svoje gospodarstvo. Vendar pa to ni preprosta naloga, kajti nanj pritiskajo mnogi upniki. Sam Herkul je opravljal moralno in duhovno čiščenje svoje domovine. Zato ga je kralj Avgij prosil, če bi mu pomagal rešiti posebno pereč problem.

Kralj pravi:" V naši deželi tako smrdi, da ni mogoče vzdržati v njej. Pogrezamo se v gnoj." Predstavnik ljudstva pripomni:" Verjetno smo najstarejša dežela v Evropi." Nek drug prebivalec odvrne:" Pravijo, da so dežele, v katerih kupi gnoja še zdaleč niso tako visoki kot pri nas" In nek drugi pripomni:" Večina nas še hodi v tempelj. Tako slabo pa spet ni."

Piše: Zoran Milivojevič, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

Čeprav se v zadnjih desetletjih kakovost življenja povečuje, je v družbi vse več depresivnosti, zato je pomembno razumeti, kaj je sploh depresivnost, saj nam to znanje lahko pomaga, da se kot posamezniki in tudi kot družba temu trendu postavimo po robu.

Številni ljudje ne razlikujejo med žalostjo in depresijo. Že Sigmund Freud je postavil razmejitev, ki velja še zdaj. Po njegovem so ljudje žalostni, kadar doživijo izgubo, depresivni pa takrat, ko začnejo obtoževati sami sebe. Za razvoj depresivnosti je torej ključno samoobtoževanje.

V kolikor opazujemo ljudi v dnevnih opravilih, ko so v družbi ali sami, velikokrat lahko vidimo pri njih nekakšno odsotnost, zamaknjenost.
Kot da ljudje ne bi bili povsem prisotni, temveč jih nekaj ločuje od vsega kar jih obkroža.

V komunikaciji in odnosu z nekaterimi sogovorniki se počutimo dobro in prav domače, saj obstaja nekakšen stik v takem odnosu.
V kolikor tega stika ni, odnos postane napor, saj se sogovornika pogovarjata drug mimo drugega.

Iz Vive www.viva.si

Mnoga stara ljudstva so napovedala korenite spremembe na Zemlji v času okoli leta 2012 in zdaj so tu! Zemlja gre v nov cikel v svojem evolucijskem razvoju in skoraj sedem milijard ljudi potuje skupaj z njo v svoj evolucijski proces - v novo stanje zavesti. Mnogi ljudje se pretvarjajo, da se nič ne dogaja, sama pa z velikim veseljem vem….končno se je zares pričelo!

Zanikanje in sprenevedanje ne bo pomagalo in tudi z Zemlje se ne bo dalo kar izstopiti z besedami: ? Te igre se ne grem!? Zelo pomembno je, da se vsak človek pouči o teh dogodkih, da se lotimo sprememb zavestno in popolnoma brez strahu.

Navkljub dvatisočletni krščanski tradiciji, ki naj bi nas med drugim naučila odpuščati svojim 'dolžnikom', imamo s tem še danes precejšnje težave - izjeme so seveda izvzete. In ker smo Slovenci po naravi kar zamerljivi, se mi zdi vredno malo bolj osvetliti ta problem. Prispevek o odpuščanju bom začel kar z izjemo - s pripovedjo matere, ki je odpustila morilcu svojega sina in se z njim celo spoprijateljila. Čeprav se lahko komu na prvi pogled to zdi nekoliko perverzno, boste videli, da to ni tako.

Odpustila je morilcu svojega sina
Vživimo se torej v pripoved matere: "Pred tremi leti je mojega sina Robbija ubil njegov kolega Sean. Na zabavi sta se sprla, oba sta bila pod vplivom alkohola in Sean ga je v navalu jeze ustrelil. Bilo mi je zelo hudo, kajti Robby je bil sonce mojega življenja. Čeprav sta se v meni prepletali žalost in jeza, sem vedela, da nihče ne more spremeniti te žalostne resnice.

V kolikor torej ne moremo z gotovostjo vedeti ali je mir, radost, sreča, ljubezen, svoboda, na koncu naših prizadevanj, zakaj se potem enkrat ne ustavimo in si priznamo, da ne vemo?

Zakaj potem še vedno slepo sledimo napotkom, ki govorijo kako je to kar iščemo na koncu prizadevanj?
Nič koliko »duhovnih« tehnik in ritualov, so polni ravno takih učenj, kako bo nam to kar iščemo dosegljivo nekoč, ko bomo dovolj trenirali in ko se bomo razvili skozi izvajanja njihovih napotkov.

Veliko »duhovnih« avtoritet govori o inkarnacijah in reinkarnacijah, ter o tem kako se skozi številna življenja nekoč, nekoč, nekoč…približaš temu cilju.
Katoliška cerkev enako obljublja raj, nebesa…po naši smrti, torej zopet na koncu vseh koncev.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Večni mladeniči
Nemogoče se jim je upreti, saj so privlačni, mladostni, šarmantni, inteligentni, družabni, polni energije in dobre volje, v odlični telesni pripravljenosti, odprti za vse izzive, pripravljeni v trenutku spremeniti svoje življenje, ženska pa se v njihovi bližini počutijo kot kraljice. Toda to kraljestvo ljubezni, strasti in zanosa je milni mehurček, ki lahko v trenutku poči, saj je moški, ki ga krasijo omenjene lastnosti značilen Peter Pan.

To so moški, ki nikoli ne odrastejo in se vse življenje obnašajo kakor mladeniči. Njihov osebnostni razvoj je psihološko, čustveno in spolno zamrznil v srednjih dvajsetih letih, zato se tudi tedaj, ko dopolnijo petdeset let, počutijo in obnašajo, kot da so še vedno mladeniči.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

Življenje je polno vprašanj in mnoga med njimi so lahko tudi zelo neprijetna, še posebno tista osebna. Najtežja se začnejo proti koncu najstniških oziroma v prvi polovici dvajsetih let: "Samski si še?! Le kdaj se misliš ustaliti?" No, biti samski očitno ni normalno. A to ni najhuje! Ko ti vendarle uspe najti partnerja, sledi nova pošiljka zasliševanj:"Kdaj se bosta poročila?", "Kdaj bodo vnuki?", "Se ti ne zdi, da bi bil čas, da si ustvarita družino?"

Otrok ali dva, pes, hiša in zlat prstan na roki … seveda nihče ne pomisli na drugo možnost: da se morda sploh ne želiš poročiti. In tudi ne imeti otrok. Ker je nekaterim pač lahko lepo tudi brez njih.

V vsakdanjem življenju smo naučeni, da vse moramo dosegati, za vse se več ali manj boriti, včasih tudi z vsemi sredstvi.

V kolikor se torej želimo prebiti do želenega cilja, moramo prehoditi določeno pot in v to vložiti trud, energijo, čas, voljo...
Cilj je zmeraj na koncu takih prizadevanj.
Tako je v naših življenjih to postal vzorec doseganja česarkoli.

Ko se človek loti temeljnih človeških vprašanj miru, radosti, sreče, ljubezni, svobode…prenaša take vzorce doseganja, v poskuse dokopati se teh največjih ciljev za vsakega človeka.

Piše: Regina S. Rant v novi številki Karme plus

V tebi mora goreti, kar hočeš vzbuditi pri drugih.
Augustinus Aurelius

Vsa naša prizadevanja so osredotočena na to, da bi ustvarili harmonijo v življenju. Harmonija je stanje, ko so vsa področja našega življenja v ravnovesju: ljubezen, odnosi, kariera, družina in denar. Ker se to nikoli ne zgodi, je torej harmonija iluzija. Ali je torej smiselno, da zapravimo toliko energije za nekaj, kar ni dosegljivo? Je. V človekovi naravi je, da hoče nizati uspehe. Vsak korak bliže harmoniji ga navda s srečo in ponosom.

Nekoč sem imel veliko oklepov in veliko bremen.
Ko so me začeli motiti tako, da so me dušili in mi onemogočali dihati, ter živeti, sem se z njimi spoprijel.
Sprva sem jih želel premagati, jih streti, nekako uničiti, a sem postopoma dojel, da tak pristop ni pravi.

Namesto, da bi se svojih oklepov osvobodil, sem se za njih še bolj vezal.
Kako čudno in nelogično, a vendar je temu bilo natanko tako.
Tako sem si želel živeti svobodno, brez vseh teh vzorcev, ki so me omejevali in mi grenili življenje, a nisem vedel kako to narediti.

Lahko imate dobro službo, dovolj denarja, lepo in urejeno hišo ali stanovanje, pa še nov avto za povrh, toda če nimate toplega, ljubečega, odprtega in sproščenega partnerskega razmerja, potem verjetno niste zares srečni. Če se s svojim partnerjem ne morete iskreno pogovoriti o svojih stališčih, čustvih, skrbeh, željah in potrebah, če niste deležni njegove pozornosti in razumevanja in če mu ne morete podariti svoje ljubezni, potem ne živite zares polno. Zelo pomemben del vas ostaja neizražen, neizživet, mrtev.

Začetek razmerja
Vsakdo vstopa v partnerski odnos s svojimi pričakovanji in predstavami o skupnem življenju. Vsakdo prinese v ta odnos svojo doto čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcev, ki so med seboj bolj ali manj usklajeni. Drugače povedano, ljudje smo si različni, zato so različne tudi naše predstave in pričakovanja.

Ženske, ki zasedajo pomembne položaje in imajo v rokah precej moči, so velikokrat napačno obravnavane in razumljene. O njih se je ustvarilo že veliko stereotipov, spletna stran Forbes Woman pa je izpostavila nekaj najhujših.

Spletna stran Forbes Woman je s pomočjo najvplivnejših žensk sestavila seznam stereotipov, s katerimi se soočajo v vsakdanjem življenju in so po njihovem mnenju najhujši in najbolj sovražni.

Jesen je čas, ki po počitniških poletnih dneh predstavlja prelomnico in nam zopet nakazuje, kako se naravni ritmi ciklično spreminjajo in kako je vse povezano. Zemlja nam še vedno nudi obilje pridelkov in kljub čudovitemu septembru, pravemu indijanskemu poletju, so se dnevi zopet začeli krajšati, jutra in večeri so hladnejši in ljudje, ki so v stiku s svojim telesom niso zaznali sprememb samo zunaj v naravi, temveč tudi znotraj, v potrebah telesa in duha.

Dobro jim je prisluhniti, saj smo z naravi in ritmi v njej ter naravnimi elementi neločljivo povezani.