Spremembe, tako si jih želimo a vendar ali se upamo stopiti na novo pot?

Si pripravljen-a sprejeti končno odgovornost zase, za svoje življenje, končati z »jamranjem«- nič se ne da? Pot dolgoročnih sprememb je počasna, ne gre čez noč in potrebna je vztrajnost, želja, cilj in verjeti vase...

Ljudje smo »narejeni«, da imamo radi najlažjo, najkrajšo pot, ki jo lahko dosežemo s čim manj truda. Zato tudi posegamo po raznoraznih dietah, jemljemo prehranske dodatke, hodimo v fitnese in da bo boljši rezultat pijemo/jemo razne praške/proteine...... A žal je to kratkoročno in za povrh ima še neljube posledice, a ker jih vidimo šele čez določen čas, nas v tem trenutku ne zanimajo. Radi verjamemo lepim besedam, lepo zapakiranim škatlicam, ki nam obljubljajo spremembo brez truda skozi noč.

Vse, kar nezavedno vpliva na vas iz preteklosti, bo vodilo vaše življenje.
Če je mati doživljala čustvene pretrese, ki so vas prestrašili, ste se naučili zapreti vase, otrpniti in se zaščititi. Če je kasneje vaša žena ali sodelavka izražala nenadzorovana čustva, boste nagonsko oledeneli in omejili svobodo izražanja. Moški, ki otrpne ali se osami ob močnih čustvih, postane šibek in prestrašen.

Toda čustev iz preteklosti ne nosimo preprosto v sebi, učili so nas jih tudi obvladovati. Mogoče sta vam oče ali mati govorila: “Tega ne bi smel tako čutiti…. Veliki fantje ne jočejo… Ne joči, kupil ti bom sladoled….”

Obstaja ena sama besedica, tako preprosta, a tako močna… Dokler je samo beseda se zdi vse skupaj enostavno. Ko jo osvojimo, postane izjemen odgovor na to, kako v življenju dejansko pridemo do tistega pristnega miru v glavi, srcu in duši. Tisti občutek, ki ga morda začutimo manjkrat kot začutimo stres, a ko ga, se zdi, da si ga zapomnimo za tako dolgo. In po navadi si tudi resnično ga… Mir.. Tisti mir, kjer je v danem trenutku vse popolno prinaša ta ena beseda… Pravimo ji – ZAUPANJE.

Beseda slišana velikokrat, z intelektualnim umom razumljena, le redko kdaj pa tudi osvojena. Ko pokajo šivi številnih področjih življenja, je najlažje reči “zaupaj”, narediti malce težje…

Ženske

Ženske so nosilke življenja. Ženske rojevajo. Ženske hranijo novo življenje. Ženske so tok sveta. Ženske so globoko zakoreninjena moč vode. Vode, ki v življenju teče kot življenje. To je velika moč ženske.

Ali poznaš to moč? Komaj kakšen moški jo pozna! In veš zakaj? Ker se moški težko prepusti samo eni ženski. Nihče ne izgubi svoje ženske. Nobena ženska ne zapusti svojega moškega. Tega ne more. Ravno tako ne, kakor reka ne more teči navzgor. Ženska vselej ostane pri svojem moškem.

Pred mesecem dni sem odhitela v glavno mesto sosednje države s prav posebnim namenom. Na celodnevni seminar meni tako ljubega avtorja in duhovnega učitelja Neala D. Walscha. Pogovori Bogom. Knjiga, ki mi je bila predlagana, a ji sprva nisem namenila svoje pozornosti. Ni bilo še zrelo. A ko sem jo vendarle vzela v roke, mi je bilo jasno, zakaj sem potrebovala čas za to, da jo preberem. Morda nisem takrat še vsega razumela, pa vendar se je v meni nekaj premaknilo. Toliko, da sem na ključne stvari našega življenja začela gledati drugače.

Saj veste, ko je učenec pripravljen, pride pravi učitelj. Človek, ki ga globoko cenim in spoštujem, učim po njegovi filozofiji naprej in seveda ni bilo nobenega dvoma, da sem takoj, ko sem zagledala objavo o njegovem obisku v Zagrebu, kupila vstopnico. In del spoznanj tega čarobnega seminarja bi sedaj rada delila z vami.

Placebo ste vi - Vaš um je pomemben
Če učinek placeba razkriva, kako lahko misel spremeni fiziologijo – lahko bi rekli, da um prevlada nad snovnim, bi lahko preučili svoje misli in njihov vpliv na možgane in telo. Začnimo s svojimi vsakdanjimi mislimi.

Smo bitja navad.
Vsak dan skozi našo glavo šine od 60.000 do 70.000 misli in 90 odstotkov teh misli je popolnoma enakih kot tiste, ki smo jih imeli dan pred tem. Vstanemo na isti strani postelje, jutranja opravila v kopalnici in na stranišču so vsak dan enaka, češemo se enako, sedimo na istem stolu in jemo enak zajtrk, v isti roki držimo isto skodelico, v službo se peljemo po isti poti in počnemo enake stvari, ki jih tako dobro obvladamo in sicer z istimi ljudmi (ki nas živcirajo enako) – vsak dan. Potem odhitimo domov, da bi lahko hitro prebrali elektronska sporočila in večerjali, saj se nam mudi pred televizor, da bi gledali svoje najljubše nadaljevanke.
Potem odhitimo v kopalnico, kjer si hitro umijemo zobe, večerna rutina v kopalnici pa je enaka jutranji. Nato odhitimo v posteljo, da bi se čim bolj naspali – seveda vsak večer ob istem času. Naslednji dan vse skupaj ponovimo.

Ali sem na pravi poti? Ali bom dobila partnerja, ki ga zaslužim? Ali je moj odnos ta, ki je pravi zame? Ali sem kaj dosegla v življenju in kaj?

...to se sprašujem velikokrat. Morda da, morda ne. Zakaj?

Ženska po štiridesetem ve, kaj hoče. Če še niste naredile seznama kvalitet moškega, kakšnega si zaslužite, le to naredite sedaj. Pa ne pozabite na vse detajle, vrednote, nasmeh, smisel za humor, uspešnost, redoljubnost, postavo, vedenje itd. Zakaj? Zato, ker če boste pisale nepopolne sezname, boste dobile vse, kar je na seznamu, pa tudi kaj, kar ste pozabile omeniti, pa si ne želite. Pišite, kaj si zaslužite, ne samo želite. In prosim, ne bodite skromne, papir prenese vse. Poleg tega boste ob pisanju morda zaslišale tisti notranji glas, ki bo govoril: »Saj ni potrebno, saj takega pa ne morem dobiti.« Zakaj ne? Niste vredne?

Vsi se lažemo. Nekateri so pri tem spretnejši ter uspešnejši kot drugi. Enako tudi bolj ali manj uspešno prepoznavamo, da nam oseba, ki sedi pred nami, laže v obraz. Ne obstaja en sam znak, metoda ali način, ki nam bo zanesljivo razkrinkal lažnivca, toda profesorica psihologije s Harvarda Amy Cuddy v svoji novi knjigi Prisotnost (Presence) pravi, da je najboljši način, da se otresemo naivnosti, ta, da smo pozorni na celotno sliko človeka pred nami in smo manj osredotočeni na vsebino izgovorjenega.

Svetuje še, da opazujemo celega človeka pred sabo, izraz na obrazu, držo, premike, smer gledanja in način govorjenja ter skladanje govora telesa z besedami.

V prejšnjem članku sem izpostavila zelo pomemben člen v kreiranju naše 'realnosti'. Preden začnemo karkoli kreirati moramo najprej vedeti in čim bolj precizno definirati, kaj sploh hočemo.

To ne pomeni, da bomo dobili točno to, kar smo si zamislili, dobili pa bomo zelo podobno zadevo, ki bo prišla čisto po nepričakovani poti. V večini primerov se dokazuje, da je navadno to kar dobimo, še boljše od tistega, kar smo si najprej zamislili.
Potem pa se vprašamo, zakaj je potemtakem sploh pomembno, da si točno določimo kaj hočemo. Pomembno je zato, ker se moramo zavedati, da svojo realnost kreiramo tako ali tako vsako sekundo, do neke mere zavestno, predvsem pa iz naše podzavesti in prepričanj.

V prejšnjem članku sem se dotaknila tematike, v kateri smo na kratko pogledali, kaj naša čustva so, od kod izvirajo in čemu služijo. Nadaljujem pa z opisom načinov, kako mi upravljamo s svojimi čustvi in ne obratno. Če čustva upravljajo z našimi življenji in našimi odzivi na življenjske situacije, gre rado vse skupaj svojo pot, običajno neodvisno od naše volje in kar je še huje, dogajajo se nam stvari, ki nam niso ravno pogodu. In ne dovolimo, da se nam življenje »dogaja«, ampak ga zavestno in kreativno živimo.

Zaupati moramo, da naša duša najbolje ve, kaj je dobro za nas. Zato nam pošilja izzive in situacije ravno s tem namenom, da to ozavestimo. Čustva pa so kreacija, s katero ustvarjamo svojo realnost. Čustva niso nekaj, kar »se nam dogaja«, ampak so aspekti naših življenj, ki jih ustvarjamo. Na podlagi preteklih izkušenj, na podlagi tega, kar znamo, vemo, kako živimo in tako se lahko naučimo upravljati z njimi.

Razlika med srečnimi in nesrečnimi ljudmi je v izražanju hvaležnosti. Nesrečni posvečajo pozornost temu česar nimajo, srečni pa so hvaležni za tisto kar imajo. Mi se ne rodimo hvaležni, ampak se učimo biti hvaležni. Hvaležnost je veščina, ki se je lahko naučimo. Kako? Hvaležnost dosežemo z ozaveščanjem, s pozornostjo in z vajo.

Ko boste zares ozavestili, kako blagoslovljeni ste v resnici, takrat se vam bo spremenila zaznava življenja. Takrat boste svojo pozornost preusmerili na blagoslove in opazili jih boste vedno več. Vedno bolj jih boste privlačili in vedno več jih boste imeli.

Nova raziskava strokovnjakov z Univerze v Kaliforniji o tem, ali so samski bolj žalostni in obupani v iskanju sorodne duše.
V raziskavo so vključili kar 814 predhodnih študij in ugotovili, da so v družbi še vedno močni stereotipi o tem, da so samski bolj žalostni in obupani.

V raziskavi pa so ugotovili, da temu ni tako. Samski namenijo večji poudarek svoji službi, so bolj povezani s starši, prijatelji, sosedi in sodelavci. Samski imajo sodeč po raziskavi tudi močnejši občutek samoodločbe, več svojega časa namenijo osebni rasti.
Samski so sodeč po raziskavi tudi manj nagnjeni k slabi volji in negativnim čustvom kot poročene osebe.

Fokus življenja ponavadi posvečamo vzgoji otrok, finančnemu stanju, službi in zdravju. Recimo, da se nam ta področja zdijo najbolj pereča. Pozabljamo pa na osebno rast. Tekom življenja se zlijemo z našim programom, postanemo del navidezne celote, ki jo ta področja predstavljajo, pozabimo pa na nas same, kot individum. Seveda smo del neke naše celice, neke skupnosti, vendar kdaj pa kdaj moramo izstopiti iz tega. Zakaj?

Zato, ker se identificiramo z našim življenjskim okoljem, s tem pa prevzemamo nase tudi breme in težve posameznikov, ki so nam najbližji. Tako en velik del našega uma išče rešitve tudi za vse bližnje. Moje mnenje pa je, da ko nas potegne v ta krog, ni potrebno, da rešujemo vse težave drugih, temveč, da smo v ta krog poklicani, da predstavimo drugo mnenje, druga znanja in se iz vsega nekaj naučimo, da dvignemo vibracijo našega najbližnjega okolja, zato, da se bomo sami razvijali naprej.

Začnimo provokativno: družba danes potrebuje več alfa moških, vendar celostnih alfa moških!

Teorije o alfa moških, ki smo jih popularizirali na podlagi raziskovanja živalskega sveta, so se izkazale za napačne. Kvalitete alfa samca niso le dominanca, moč in odločnost, značilne za plenilce iz živalskega sveta, temveč tudi in predvsem kvalitete vodje, ki vodi, ščiti in ljubeče skrbi za svojo družino ali skupnost.

Alfa moške v popularni kulturi vidimo kot “prave moške” ali pa kot “neumne mačote”.

»Čeprav smo si ljudje različni, vsi nosimo enako željo v sebi. Vsak hrepeni po nekom, ki bi mu nudil uteho in bližino, po nekom, s katerim bi lahko delil vesele trenutke ali lažje prebrodil boleče. Naša notranja potreba nas vodi v to, da smo čustveno povezani z nenadomestljivimi drugimi,« razlaga dr. Sue Johnson, kanadska klinična psihologinja, ki je za Vivo spregovorila o tem, kaj je v ozadju partnerskih konfliktov in kako v čustva usmerjeni terapiji za pare (Emotionally Focused Couple Therapy – EFT) vrača zadovoljstvo v odnosu in življenju

Njeno sporočilo je, da se nam za srečno partnerstvo ni potrebno ukvarjati z učenjem učinkovitejših komunikacijskih veščin, proučevanja otroštva ali velikih romantičnih gest.

»Kaj nas ohranja zdrave in srečne skozi življenje? Nedavno so anketirali generacijo Y z vprašanjem, kateri so njihovi najpomembnejši cilji v življenju, in več kot 80 odstotkov jih je reklo, da je njihov glavni življenjski cilj to, da postanejo bogati.

Prav tako je 50 odstotkov teh mladih odraslih reklo, da je drugi pomemben življenjski cilj to, da postanejo slavni,« začne svoj TED govor psihiater Robert Waldinger z univerze Harvard, že četrti vodja raziskave o razvoju odraslega življenja, ene najdaljših raziskav o sreči.

“Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti, roke časa napletejo pajčevinasto nebo.
Duša je ptič brez kril, ko življenje se dotakne dna, proti soncu seže ta, ki zna vstati sam, ko je sam.”
(Dušan Velkavrh)

Tokrat se mi je zaradi osebne izkušnje porodil naslov 'vsak je sam', ki me je takoj navedel na čudovito besedilo pesmi, ki jo je izvajala meni zelo ljuba skupina Hazard in katere priredbo je naredila tudi Alenka Godec.

Pa bi nekateri lahko tudi pomislili, le kaj ima to veze z Djotiš-vedsko astrologijo, s katero se ukvarjam. Direktno nič (če izvzamem mojo osebno karto), indirektno vse, saj Djotiš razlaga in pojasnjuje življenje samo.

Znanstveniki že dalj časa raziskujejo, ali nam lahko naša osebnost pomaga, da bomo živeli dlje ali pa nam povečuje tveganje, da bomo imeli visok krvni pritisk ali holesterol ali morda zboleli za artritisom, sladkorno boleznijo ali katero od bolezni srca. Tega sta se zavedala že Hipokrat in Galen v antični Grčiji, ki sta za štiri tipe osebnosti predvidela dovzetnost za določene telesne in duševne bolezni.

Do danes je bilo na tem področju narejenih že veliko raziskav, ki potrjujejo, da lahko naše lastnosti napovedujejo, kako zdravi bomo. Eden od razlogov, zakaj lahko osebnost vpliva na naše zdravje, se skriva v tem, da pomeni strategije, s katerimi se soočamo s težkimi situacijami v življenju, te pa dejansko pomenijo, kakšna vedenja in navade imamo.

Karkoli v življenju izkušamo, je naša resničnost. A resničnost niso dogodki sami po sebi. Dogodki samo so. Takšni kot so. O nekem dogodku, doživetju, nečemu, čemur smo pač priča, razvijemo neke misli, te pa v nas izzovejo določena čustva, ki tem dogodkom dodajo barve. Ker smo ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva, ko pišem članek, si lahko vzamemo za primer trenutek, ko prižgemo televizor in zagledamo na prvem programu nogometno tekmo.

Nekdo, ki ga nogomet ne zanima, niti opazil ne bo, kaj je na sporedu in bo z daljincem nadaljeval raziskovanje programov. Nekdo drug bo preveril, kateri moštvi se pomerjajo in če mu ni v interesu, bo prav tako preskočil tekmo. Spet tretji bo preklical pomemben sestanek, da bi si lahko ogledal tekmo, četrti bo med spremljanjem tekme glasno vzklikal, bodril »svoje« moštvo in ob tla vrgel skledo pokovke, če izid ne bo po njegovih pričakovanjih.

Svetovni ženski #dost'mam mi je odprl oči. Ne, da sem bil prej neobčutljiv za nasilje nad njimi. A ker so bile ob (priznam – svojčas tudi mojih) deških otipavanjih in moških seksističnih opazkah praviloma vljudno tiho ali ljubko besne, so se mi večinoma smilile. V najboljšem primeru sem z njimi sočustvoval. Ko so začele govoriti o svojih občutkih, pa sem začel o njih razmišljati. Nisem več gledal sveta skozi svoje oči, če bi bil ženska, ampak sem ga skušal dojeti skozi njihove …

Kako je biti ženska in vse življenje požirati ogabno mešanico nadlegovanja in zaničevanja? Kaj občuti, ko se ji na trenutno neobljudenem kosu ceste približuje moški? Kaj, ko se znajde sama z njim v zaprtem prostoru in na lepem postane nasilen? Kako se počuti, ko ji z gnjavljenjem ali žaljenjem pokvari večer s prijatelji(cami)? Kaj jo spreletava, če je ta moški znanec: sorodnik, sosed, sodelavec, prijatelj? Kako živi z mislijo, da ga bo spet srečala, in kako se odzove, ko se to zgodi? …

Ja, Ti. Kaj hočeš? Sploh veš kaj hočeš? A sploh kaj hočeš?

Meni se to ne zdijo preprosta vprašanja. Če me kdo to vpraša, se kar zdrznem, ker na momente ne vem odgovora, ker se ukvarjam z vsem drugim, samo s sabo ne in se zgubljam in ne vem kaj hočem, samo še drvim in se težko ustavim v zavestnem stanju, v popolnem brezdelju.
Zelo pa mi paše čista tišina in mir. To je definitivno že ena od stvari, ki bi jo hotela večkrat doživljat.
Vendar, ne o meni, jaz sem nepomembna oz. ravno toliko, kot si pomemben-a ti. Zato bolj na splošno, da nagovori vse, ki bodo morebiti tole brali.

Ko se je prvič začelo govoriti o čustveni inteligenci, je postala manjkajoči člen v zanimivem odkritju – ljudje s povprečnim inteligenčnim količnikom so namreč lahko uspešnejši od tistih z najvišjim v 70 odstotkih. Kako je to mogoče? V ozadju navidezne anomalije je spoznanje, da zgolj »pamet« še ne prinese uspeha v življenju – lahko pa nanj vpliva čustvena inteligenca.

Desetletja raziskav so že pokazala, da je čustvena inteligenca ključni dejavnik, ki ločuje uspešne ljudi od neuspešnih. Tako naj bi kar 90 odstotkov najuspešnejših ljudi imelo tudi najvišjo čustveno inteligenco. Kaj pa sploh je čustvena inteligenca? Morda je malce neoprijemljiva, lahko pa bi jo opisali kot način, s katerim usmerjamo svoje vedenje, kako se znajdemo v različnih okoliščinah ter kako sprejemamo odločitve, ki lahko prinesejo najboljše rezultate.

Želja po osrečujočem partnerskem razmerju je običajno na samem vrhu lestvice prioritet, ki si jo sami postavimo kot pogoj za srečo. Primernega partnerja razumemo kot prvi kamen, ki je potreben za izgradnjo palače našega srečnega življenja. Le redkokdaj iščemo druge elemente izpolnitve in če že, so to le nadomestki, ker pri prvem nismo imeli sreče.

Če nam usoda ni namenila partnerja, kot smo si ga zamislili, bomo v srcu čutili neizpolnjeno praznino – zevajoči vakuum, ki ne glede na morebitne nadomestke ves čas vztrajno kliče po izpolnitvi.