Prav ste prebrali. Ampak kdo se boji, da bi uspel? Še posebej, če se za to tako zelo trudi? Saj zato se vendar trudimo, zato delamo, zato si postavljamo cilje. Da bi uspeli.

Zamisel za pričujoči članek se mi je porodila, ko sem pisala tarot napoved in povlečem karto 7 diskov. Strah pred uspehom. Seveda poznamo strah, da nam ne bi uspelo, še posebej, če nam je morda kdaj že spodletelo v preteklosti. Ampak kaj pa, če mi uspe? Priznam, da ko sem se učila tarot, mi je bilo to malce hecno. Ravno zaradi vprašanj v uvodu. A ko pomislimo malo globlje, nam postane jasno, kaj to pomeni.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

ŽIVLJENJE V ZLATI KLETKI
Nič ni bolj krutega in nevzdržnega od ljubezni, ki postavlja pogoje. Ljubezen, ki se sprevrže v obsedenost ter se začne prepletati z vsakim partnerjevim korakom in odločitvijo, je znak pretirano zaščitniškega in lastniškega vedenja, ali z drugim imenom, posesivnosti.

Ta pa je kot rak: prej ko ga prepoznate, boljše so možnosti za ozdravitev, preden postane smrtonosen za partnerski odnos. Ko si začnemo partnerja lastiti in čutimo paničen strah pred njegovo izgubo, nastopi negotovost o prihodnosti odnosa. Da bi si zagotovili partnerjevo ljubezen, okrog njega začnemo zategovati vezi.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Iz temne v svetlo paleto čustev
Človek je čustveno bitje. Le kot tak lahko vstopa v odnose z drugimi in preživlja svoj vsakdan. Vsa čustva resda niso takšna, da bi nam olajšala življenje – nekatera so negativna in kot posledica slabih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na naše razpoloženje, celo zdravje.

Prav je, da se takšnim čustvom in občutkom, ki jih prinašajo, ne izogibamo, marveč se z njimi spopademo in naučimo, kako ravnati v prihodnje. Življenje namreč niso le rožice in smeh – je tudi žalost in jok. Samo od nas pa je odvisno, ali bomo takšna obdobja prebrodili in jih izkoristili sebi v prid – ali pa nas bodo spravila v še večji obup.

Že tisočletja se dviguje tako imenovana kolektivna zavest. Ljudstva so šla skozi mnoga obdobja razvoja. Od razvoja skupnosti, razvoja kmetijstva, gospodarstva, tehnologije, družinskih vrednot itd. Ko pogledamo zgodovino, lahko vidimo, da je v nekem obdobju močan poudarek na nekem področju, kjer rastemo, se razvijamo in se to obdobje nekje zaključi, ker smo se dvignili iz morda takozvane nizke vibracije na višjo, če temu lahko tako rečemo.

Ni še konec, cilj pa je, da svet živi v harmoniji. Morda smo sedaj v nekem obdobju, ko iščemo notranji mir, preoblikujejo se vrednote na področjih partnerstev, predvsem pa ljudje težijo za boljšo različico samega sebe.

Spletni časnik Žurnal24 piše, da je v času recesije odpuščanj vse več, zaposleni, ki obdržijo delo, pa se soočajo s 'krivdo preživelih' in 'zavistjo preživelih', pravijo socialni psihologi. Ko začne podjetje odpuščati zaposlene, tisti, ki jim je uspelo obstati, pogosto občutijo olajšanje.

Po drugi strani se lahko počutijo tako slabo, da si lahko skorajda začnejo želeti, da tudi sami ne bi več delali v takšnem okolju. Seveda je izguba rednih dohodkov v času recesije velik stres in so tisti, ki se jim s tem ni treba soočati, nedvomno v boljšem položajo od odpuščenih kolegov.

Videla sem, prebrala sem kaj ji je pisal in takrat me je zlomilo, nekaj v meni je otrdelo, nekaj v meni se je iz nežnega in pernatega spremenilo v robato in mrzlo.
Lagal mi je, varal me je.
Najin svet je bil ena sama laž, vse za kar sem se trudila je bilo kot pesek, ki polzi skozi prste. Moji peščeni gradovi so bili izbrisani z enim samim valom.

Ostala sem gola pred dejstvom, razgaljena v vsej svoji veličini, sramoti, ponižanju, nevednosti in bolečini. Stala sem na razpotju in nisem vedela ne kod ne kam. Stala sem in jokala, jokala kot da bi s solzami lahko izbrisala vse kar je bilo in ponovno narisala boljšo prihodnost.

Ljudje v glavnem doživljamo sebe in vse kar nas obkroža, posredno ali indirektno.
Misel je ta, ki se skoraj zmeraj vmešava in prevaja v svoj jezik vse, s čemer pride v stik.
Tako doživljamo svet iz druge roke, skozi prevode lastnih misli.

Naše reakcije in odzivi, so pogojeni z gorami spominov zavestnih ali ne, saj se skozi le te odzivamo na situacije in dogodke.
Enkrat nam je nekaj všeč in drugič ne, včasih nam je nekaj žalostno in potem naenkrat veselo…
Nenehno nekaj premišljujemo, presojamo, merimo in primerjamo.
Imamo svoja mnenja skoraj o vsem in prepolni smo najrazličnejših želja, občutkov, hrepenjenj...
Iz starih vsebin projiciramo bodoče dogodke in tako se vrtimo v začaranem krogu starega.

Vedno sem imela rada glasbene lestvice. Kot najstnica sem vedno vedela, kdaj in na kateri radijski postaji vrtijo »lojtrco« priljubljenih skladb, na katerem mestu se nahaja katera od skladb, katere so novitete in katera se počasi poslavlja z lestvice, ker se vrti že predolgo ali pač nima dovolj glasov poslušalcev. A tokrat ne bom opisovala, katere skladbe so mi najljubše in katero mesto na lestvicah so dosegle.

Govorila bom o drugačni lestvici. Na njej se elementi ne menjajo in ne prestavljamo jih sem ter tja, temveč se kar sami dvigujemo ali pač spuščamo po njej. Glede na našo vibracijo, seveda. Govorim o čustveni lestvici. Seveda tudi te lestvice obstajajo v različnih izvedbah, a osnova je vedno ista. Čustva. In sami določamo, na katero mesto se bomo zavihteli, čeprav se nam včasih zdi nemogoče, da bi se z nižjih mest sploh lahko povzpeli višje. Predstavila vam bom čustveno lestvico po metodi Abraham – Hicksa, ki mi je najbližje in če sem iskrena, drugih niti nisem preučevala, čeprav se na prvi pogled, kot rečeno, ne razlikujejo dosti.

Bi si želeli živeti svoje življenje tako sproščujoče kot živali? Veliko se lahko naučimo od njih, zato pa jih imejte ob sebi čimvečkrat, če je le mogoče. Mnoge študije pa so tudi pokazale, da so domači ljubljenčki lahko izredno učinkovita terapija okrevanja po srčni kapi. Celo borznim mešetarjem se je po interakciji s psi drastično znižal krivni pritisk.

Vendar za vse te ugotovitve ne potrebujete strokovnjakov. Omislite si domačega ljubljenčka, ki ga boste lahko negovali in božali. V podobni terapiji lahko uživate tudi tisti, ki si zaradi alergije ne morete privoščiti domačo žival. Lahko jih opazujete na sprehodih po parkih ali pa v živalskem vrtu.

Realno dno je realen položaj človeka in je popolen razlog za zbujanje druge strani. Notranje strani in notranjih stvari, ki jih tako prepogosto enačimo z realnimi stanji (realnim dnom - kar vidimo).

Pobuda pisanja so boleče stvari, ki jih opazujem okoli sebe vsak dan, pa ne le verskih vojn, katastrof, temveč že navidez nepomembna dogajanja, dogodke. Že ko opazim nestrpnosti, ki je velikokrat zatrto agresivna do človeka, ki se npr. pred nekom pomika počasi, boji za parkirni prostor ali čakanje za kruh v vrsti. Boleče je, če ti je kaj mar do sočloveka ali živali in drugih bitij. V takih trenutkih ljudje večinoma v drugi osebi, ki jih živcira s svojim delovanjem, ne vidi ničesar drugega kot le nekega starčka, ki še samo krade zrak in prostor na pločniku, delavko, ki se znajde po nesvoji krivdi sama za postrežnim pultom, kot največjega uničevalca po napornem dnevu, ki posluša dolgo vrsto nerganja ali nekega nesposobneža za volanom.

Novo leto je odlična priložnost, da razčistimo nekatere stvari iz preteklosti, in motivacija za spremembe. Odslej bom dvakrat na teden jedel ribe, vsak dan bom pol ure telovadil, nehal bom kaditi, v službi se bom trudil biti vsak dan nasmejan, šefu bom vedno povedal, ko se bom počutil preobremenjenega, in zbral pogum, da mu predstavim svoj pogled na nove poslovne priložnosti. Doma bom vsak dan pomil posodo, otroke bom vedno vprašal, kako so preživeli dan v šoli...

Tisoč obljub, ki jih sprejmemo z iztekajočim se letom, se navadno po prvih nekaj tednih tudi razblini. Od 200 milijonov Američanov, ki se vsako leto odločijo, da bodo spremenili svoje življenje, je 1. februarja le 70 milijonov takih, ki še niso pozabili na svoje novoletne obljube. Zakaj?

Uspeh je zelo relativen pojem in vsak si ga razlaga po svoje. Je ena tistih besed, ki ima veliko različnih definicij. Katera pa je prava? Pogosto ljudje sprašujejo, kaj je tista skrivnost, ki ljudi dela uspešne in jih ločuje od neuspešnih?

Zanimiv rek o uspehu se glasi takole: Moški, ki je uspel v življenju, je človek, ki zasluži več, kot lahko njegova žena potroši. Ženska, ki je uspela v življenju, pa je tista, ki je našla takega moža.
No, nekaj je resnice na tem, a to še zdaleč ni popolna definicija uspeha. Še en nepopoln oziroma kar zmoten izrek o uspehu obstaja, ki pa se je na žalost obdržal in s katerim se tolažijo vsi neuspešni ljudje. Govorim o pregovoru, ki gre nekako tako: Dve stvari mora imeti človek, da bi uspel v življenju: prva je sreča in druga pamet.

Če bi danes vprašali uspešne ljudi o tem, kako gledajo na svoje probleme, bi verjetno dobili zelo podobne odgovore. Problemi so priložnosti, da postanemo boljši – predstavljajo možnosti, da smo edinstveni v našem življenju.

Oče Alfred D'Souza je nekoč zapisal: »Dolgo časa se mi je zdelo, da se življenje šele dobro začenja; Pravo življenje. Toda vedno so bile na poti ovire, kot so nedokončani posli, nesreče, dolgovi. Potem se je življenje začelo in ugotovil sem, da so ovire moje življenje.«

Probleme lahko mirno poimenujete kar izzivi. Poglejte nazaj v vaše življenje, nekateri največji problemi so se na koncu izkazali za najboljše priložnosti vašega življenja. Toda takrat, ko se pojavijo, jih pogosto ne zaznamo kot take. Od sedaj naprej boste vedeli, večji problem ali ovira, kot se pojavi v življenju, večja in donosnejša priložnost se vam obeta, ko oviro preskočite.

Med mnogimi duševnimi boleznimi smo v našem času pogosto priča krizam neodločnosti in negotovosti med ljudmi. Mnogi ljudje pustijo, da življenje teče mimo njih v konstantnem nemiru, ki je posledica tega, da ne vedo, kaj početi in kako nekaj narediti, da bi bili rezultati učinkoviti.

Nekateri ljudje se, da bi zapolnili ta prazen prostor, ukvarjajo z določenimi aktivnostmi, za katere upajo, da bodo dale smisel njihovemu življenju. Tako iščejo rešitve za svoje probleme v študiju ali delu, čeprav imajo te izvor globoko v njih samih. Vsa praktična dejavnost je brez vrednosti, če tisti, ki jo izvaja, ne pozna motiva svojih dejanj.

»Družina mi pomeni vse na svetu, prepričan sem, da sem v osmih ali devetih letih, kar sva bila poročena, naredil vse, da bi bili res Družina. Da bi imela otroka dobrega očeta, da bi se z njuno mamo dobro razumela. Ne morem dojeti, da se je tako rekoč čez noč vse spremenilo, da ni vredno nič več, kar sem počel, za kar sem se trudil, kar sva z zdaj že bivšo ženo skupaj ustvarila. Pri zdravi pameti in pri življenju me ohranja le želja, da bi otroka naučil, kaj je v življenju prav in dobro.

Počutim se kot zguba, hudo mi je zaradi otrok, razdvojenih med mamico in mano, prejšnjim življenjem, ki smo ga živeli skupaj kot družina, in sedanjim, razbitim, kjer se ne znajdemo najbolje. Jaz sploh ne, čeprav je od ločitve minilo že polna tri leta,« je kar vrelo iz Milana, enega od štirih moških udeležencev delavnice z naslovom Po ločitvi.

Bodite pogumni in dovolite spremembam, da razbijejo življenjsko rutino. Če je odgovor na eno izmed vprašanj iz naslova pritrdilen, je morda čas še za eno spremembo – spremembo videza. Če ste končali eno poglavje v življenju in se vam odpirajo nova vrata, potem bo vaši samozavesti koristilo, da skozi njih stopite prenovljeni.

Ne le osebnostno, ampak tudi vizualno. Če vam na obletnici mature nekdanji sošolci rečejo, da se od srednje šole niste nič spremenili in da ste še vedno videti enako, je to morda ravno zaradi pričeske. Bodite drzni, ne bojte se in se odločite za drastično spremembo.

Znanstveniki so dokazali, v kar so bili mnogi že dolgo prepričani. Življenje s taščo lahko resno ogrozi zdravje snah. Včasih je dovolj, da se tašče samo spomnite, pa je dan pokvarjen. Znanstveniki pa so sedaj dokazali, da ženske, ki živijo skupaj s taščami pod isto streho, obolevajo trikrat pogosteje kot tiste, ki so na svojem. Najpogostejše so težave s srcem, stres, da se mora ženska v takšni skupnosti vesti kot mama, partnerica in hčerka obenem, pa lahko povzroči tudi povišan krvni tlak in diabetes.

Kar se tiče številk, so znanstveniki z japonske Univerze v Osaki v raziskavo vključili 91.000 parov srednjih let, ki so jih spremljali 14 let v obdobju od 1990 do 2004. Med tem časom je 339 oseb umrlo zaradi srčnih bolezni, 6255 pa zaradi drugih vzrokov. Ženske, ki so živele s taščami, so se spopadale s srčnimi boleznimi trikrat pogosteje kot ostale srečnice.

Velikokrat slišimo, kako pomembno je živeti v tem trenutku, tukaj in zdaj, ne v preteklosti, ne v prihodnosti, temveč samo v tem, edinem, danem trenutku. Pa vendar, že medtem, ko naredimo vdih in izdih, postane vdih pojem preteklosti in izdih prihodnosti. Ne govorim o tem, da preteklost in prihodnost nista pomembni, ampak če preveč pozornosti posvečamo bodisi temu, kar se je zgodilo in temu, kar se še bo, zamujamo tako pomemben trenutek, kot je prav ta, zdaj. Z vsem tem kreiramo svoje življenje in na nas je odločitev, kakšno življenje si bomo ustvarili.

Veliko ljudi živi v podoživljanju svoje preteklosti in se čudijo, zakaj jim v življenju nič ne deluje, nič se jim ne spremeni, stalno ponavljajo ene in iste lekcije, vsi odnosi so si na las podobni in sprašujejo se, kje in kaj so zagrešili. Naša zgodovina je pomembna učiteljica in če samo opazujemo, kaj se nam je dogajalo, se spremembe ne bodo zgodile same od sebe.

Pogosta spoznanja mladih žensk, ki si želijo resno zvezo so slišati približno tako: "Današnji moški so nezanesljivi, izogibajo se odgovornosti ..."

"V odnosu bi bili, ko njim ustreza, pretirano se ukvarjajo s seboj, pozabljajo na potrebe partnerke, so brez prave življenjske in spolne strasti. Mnogi so nekam neodločni in mlahavi, ne vedo, kaj bi radi dosegli v življenju, preveč pa je takšnih, ki ne bi zapustili udobja matrenine kuhinje in pralnice."

Kako naj se soočimo z izgubo, žalostjo in bolečino?
Kot prvo se je treba zavedati, da smo žalostni, da nas boli, in ne bežati pred bolečino. Če si upamo sprejeti dejstvo, da nas boli in se zavestno predati bolečini in si reči, preplavi me bolečina, preplavi me žalost, ja, žalosten sem, naj bom žalosten, če si upamo to storiti, potem smo na dobri poti, da bomo iz te bolečine in žalosti tudi priplavali ven.

Če se ne upamo prepustiti bolečini, nas bo vseeno mučila in v njej se lahko cmarimo vse življenje. Če si ne priznamo, da smo žalostni, bo žalost vseeno delovala nekje v naši podzavesti, zaklenjena in okamenela, oklepala bo naše srce, da se ne bo moglo odpreti in zaživeti, in čakala, da jo nekoč osvobodimo.

Pogosto se srečamo s situacijo, ko imamo občutek omejenosti in nemoči. Takrat odreagiramo iz tistih prisotnih občutij, a kasneje nam je pogosto žal naše reakcije.

Meni se je to zgodilo že velikokrat. Kasneje pa sem se še dneve razmišljala in se obtoževala zaradi moje reakcije. Se tudi vam to dogaja? Z vami bi rada delila nasvet in jasnost, ki sem ju prejela po pogovoru z mojim dragim prijateljem Zvonimirjem Cekalović Ballonom.

Zadnje čase se sprašujem o tematiki iskrenosti. Tudi sama imam izredno rada iskrenost, ampak ne vem, če vem, kaj to zares pomeni? Mogoče si to predstavljam samo v okvirih, ki ustrezajo meni. V vsakem primeru pa ugotavljam, da ljudje na splošno težko prenašamo iskrenost in ne samo to, tudi zelo neiskreni smo.

Sama imam dve pravili. Prvo, katerega sem upoštevala kot vodja, je, da pohvalo osebi vedno izrečeš ali napišeš javno, kritiko pa na štiri oči oz. osebno. Drugo pravilo, ki se ga skušam držati pa je, da osebi ne svetujem (ali pametujem) oz. ne podam svojega mnenja, če me ne vpraša oz. za to ne prosi.
Uvajam pa še tretje pravilo, da ne govorim o osebi, ki je v pogovoru ni zraven, razen če govorimo o tej osebi samo lepe stvari.

SKRIVNOST JE V RAZLIČNI ZGRADBI MOŠKIH IN ŽENSKIH MOŽGANOV
»Ah, ženske, kdo bi jih razumel«, sem slišala ali prebrala že velikokrat – in tudi obratno »ah ti moški, ne razumem, zakaj so takšni«. Ženske od moških velikokrat pričakujemo vzorce obnašanja, ki so jim tuji in prav tako tudi moški od žensk. Knjiga »Dečke vzgajamo drugače« avtorja Michael-a Gurian-a mi je razkrila marsikaj, česar si prej nisem znala razlagati. Največja skrivnost je v različni zgradbi moških in ženskih možganov.

Raziskovalca z univerze Hopkins sta preučevala navade 100.000 fantov in deklet, pri čemer so ju pri obeh spolih še posebej zanimali različni pristopi k učenju in življenju. Rezultate svoje raziskave sta objavila v poznih osemdesetih.