Sprašujem se, zakaj je na našem planetu, kjer vsi iščemo samo ljubezen, ljubezen tako težko dosegljiva?

Pa saj ni, bo rekel marsikdo.

Poglejmo si empirično, kje vse je ljubezen ovrednotena, kot nekaj slabega. Vzel bom čisto banalen primer, tako da boste videli, na kakšne vse načine se poskuša čisto iskreno ljubezen prikazati v slabi luči.

Zadnje čase veliko slišimo in beremo o delovanju vizualizacij s katerimi lahko manifestiramo in pritegnemo obilje v naše življenje. Pojavljajo se raznorazne tehnike, knjige, tečaji itd. Napoleon Hill je bil pionir takšnega razmišljanja, ki je to sodobni družbi izpostavil ter napisal prvo knjigo že leta 1937 (Think and grow rich), prodana pa je bila v 20 mio nakladi. Drugi val je nekje proti koncu 90-ih spodbudil Kevin Trudeau in v Ameriki naredil pravo revolucijo. Potem je izšla še knjiga Skrivnost in tendenca tovrstnega razmišljanja, da lahko sami kreiramo svojo realnost, se je hitro razširila med ljudmi.

Smo pa ljudje tudi čedalje bolj nestrpni, tempo življenja je vse hitrejši in žal, če učinki niso takojšnji, idejo hitro zavržemo in se podamo nazaj na stara prepričanja.

Že nekaj let delam na sebi, mi je povedala Sabina. Ogromno sem že naredila, je dodala. 

Super, to je lepo slišati, sem odvrnil. Kako pa veste, koliko ste naredila na sebi, sem jo vprašal. 

Spremenila sem se, zelo, čutim v sebi, je odgovorila. 

Razumem in sem vesel za vas, sem ji povedal. Pa bi želela napredovati še hitreje, sem jo vprašal.

Kako pa to izgleda, je z zanimanjem vprašala. 

Imamo štirinajstletnega mulca. Brihtna glava, a kaj ko se počuti doma osamljenega. Edinec, starša sta izgubila smer krmarjenja njunega zakona, lovita se na brezveznih malenkostih in se neprestano prepirata. Našemu najstniku gre to zelo na živce, a sčasoma dobi debelo kožo in ju niti ne sliši več.

Starša se razideta in oče se odseli v sosednjo državo, kjer je dobil delo, mulc ostane z mamo doma. Oče želi vseeno sodelovati pri vzgoji sina, ker se zaveda, da sedaj prihaja zahtevno obdobje pubertete, pa da ne bi sine »zabluzil«, ga redno obiskuje, kolikor mu čas dopušča ali pa prebije sin vikende pri njemu.

Dragi Zemljani, z veseljem vam sporočam, da odlično napredujemo z osvobajanjem vesolja. Naši vesoljci so mi povedali, da smo skupaj z našimi prijatelji iz drugi galaksij osvobodili že več kot 400 milijonov galaksij. Bravo, naši!

Včeraj, to je 25. aprila 2021, je bil prelomni dan v zgodovini Zemlje. Naši vesoljci so mi sporočili, da je bil včeraj prvi dan, ko na Zemljo ni prišel niti en inkarnant iz drugih galaksij. Prav tako ni bilo nikogar iz naše galaksije, da bi se inkarniral v otroka, saj smo tudi njo že osvobodili.

Na Zemlji se vsako leto rodi približno 83 milijonov otrok. To pomeni, da vsak dan zanosi približno 227.397 žensk in vsak dan se rodi približno toliko otrok. To seveda pomeni, da morajo karmičarji iz celega vesolja vsak dan na Zemljo pripeljati oziroma teleportirati približno 227.397 inkarnantov, to je ljudi, moških in žensk z drugih planetov.

Če vam lahko dam le tri nasvete, kako lahko ustvarite izjemen partnerski odnos so to: izberite s sabo kompatibilnega partnerja, poglobita vajino prijateljstvo ter zaljubite se in uživajte v tem, kar imate.

Izberite s sabo kompatibilnega partnerja

Verjetno se strinjate, da sta naravi vode in olja tako različni, da tudi če ju mešamo, se slej ko prej ločita. Med njima ni tiste osnovne sorodnosti, ki bi ju povezovala v skupnost novega.

Poslanstvo je pot samoizpolnitve skozi osebno rast in razdajanje za druge ljudi.
Vsak od nas ima svoje fizično in svoje duhovno poslanstvo, ki se med seboj dopolnjujeta skozi aktivno življenje – individualno pot v sodelovanju z drugimi ljudmi. Vsi skupaj uresničujemo tudi širše poslanstvo, ki je v osnovi povezano z dvigom zavesti in razvojem človeštva kot celote. Vsak od nas je pri tem pomemben.

Prvi del svojega življenja se gradimo in oblikujemo predvsem svoje temelje za življenje, ki so tesno povezani z razvojem moči (premagovanje ovir in težav) ter našimi vrednotami, ki smo jih skozi lastno izkušnjo življenja ozavestili. Skozi pridobivanje znanja in izkušenj razvijemo nekatere svoje edinstvene sposobnosti, ki so osnova za našo samouresničitev. To je podobno, kot je za gradnjo hiše potrebno, da so njeni temelji stabilni, da je gradnja primerna dejavnosti, ki se bo v njej dogajala.

“Hočem rešiti svoje partnerstvo, pa sem že skoraj obupala. Prebrala sem že nešteto knjig, poslušam nasvete na YouTube, obiskala sem celo nekaj svetovalcev, pa se stvari skoraj nič ne premaknejo. Povejte mi, kaj delam narobe?” je vprašanje, ki ga pogosto dobim.

Zakaj stvari ne delujejo, kaj torej delate narobe?

Nič!

Kako nič?

Vse to, kar delate, je v redu. Problem je samo v tem, da to ni dovolj. Zato ne deluje!

Verni so za boga krivi in dolžni

Prisluhnimo svetim mukam Martina Luthra, ki je »skoraj obupal nad tem, da mu bo uspelo zadovoljiti Boga, ki ga je sovražil: “Kljub brezmadežnemu življenju meniha sem čutil, da sem grešnik s slabo vestjo pred Bogom. Prav tako nisem mogel verjeti, da mu ugajajo moja dejanja. Tega pravičniškega Boga, kaznovalca grešnikov, nisem ljubil, temveč sem ga preziral.

Bil sem dober menih, tako dosledno sem ubogal pravilo, da bi prišel v nebesa, če bi lahko prišel tja samo zaradi upoštevanja samostanskega reda. Vsi moji sodrugi v samostanu bi to potrdili … Toda moja vest mi ničesar ni zagotavljala, temveč me je venomer polnila z dvomi in govorila: Tega nisi storil prav. Nisi se dovolj pokesal. To si izpustil iz spovedi.« (Karen Armstrong, Zgodovina Boga)

Je že res, da se včasih z marsikom težko razumemo in ne najdemo skupnega jezika.

Ko se nam začne dogajati, da nas kar naprej motijo določene stvari pri osebah, s katerimi smo v kontaktu, pa se moramo vprašati, kje dejansko leži težava.

So določene osebe res tako težavne za razumeti ali bi lahko morda kdaj pogledali vase ter se vprašali, če bi lahko del težave rešili že sami pri sebi.

So stvari, o katerih ne govorimo. So tematike, o katerih se ne pogovarjamo. So tabu občutki, ki jih skrivamo. Ker se bojimo. Bojimo, da bi nas zaznamovali od zunaj, da bi nas imeli ljudje za »čudake«, da bi odkrili tiste najbolj ranljive dele sebe, zaradi katerih bi izpadli slabiči. Saj je vendar tako imenitno delovati močna in postavljena osebnost. Imenitno je, če te imajo ljudje za nekoga, ki ga ne more nič zlomiti.

Sem nekdo, ki ve, kaj hoče v življenju in se tega neomajno drži. Hodim po svoji poti in vsi me občudujejo. Ker bi sami radi dosegli prav to. Biti neomajen in nezlomljiv. Pa sem res tak? Položim roko na srce in v oči privrejo solze. Predolgo sem skrival bolečino v sebi, predolgo igral človeka, kakršnega so želeli videti drugi. Kako pa sem se videl sam? Še tako mišičasto telo enkrat klone pod bremenom uteži, če jih vsaj od časa do časa ne odloži.

“Moški, ki te resnično ljubi, ti tega nikoli ne bo storil! Če bi me resnično ljubil, bi me sprejel takšno kot sem. Če te resnično ljubi, bo zate naredil vse. Ljubiti moraš brezpogojno!”

“Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (Sveto pismo 1 Kor 13,4)

V Obstoju ni napak, zato se za njih ni potrebno opravičevati.

Vse v Obstoju obstaja takšno, kot je. V tem smislu ni nobenih napak. Obstoj ni bil načrtovan, zato tudi ni možno, da bi bilo v njem kaj napačnega. Za dobre ljudi bi bilo bolje, če ne bi bilo Zla. Za zle bi bilo bolje, če ne bi bilo Dobrega. Ne eni ne drugi glede obstoja Zla in Dobrega ne moremo narediti ničesar. Za Dobre je lahko Zlo napaka, za zle je napaka Dobro. Vse, kar lahko dobri ljudje naredimo, je, da si želimo, da je Zla čim manj in da bomo čimprej iz teme prešli v svetlobo.

Ko rečemo »napaka«, s tem mislimo, da bi na nekem mestu moralo biti nekaj drugega, da bi bilo potem pravilno, kot je na primer govorna napaka v besedilu. V Obstoju je tako, kot je, in nič drugače. V tem smislu je vse na svojem mestu pa če nam je to prav ali ne.

“Pogosto dobim vprašanje ali je možno prijateljstvo med moškim in žensko.
Kaj menite vi sami? Je možno ali ni? Ko sem malce povpraševala o tej dilemi prijatelje in prijateljice pa tudi stranke, se je pokazala izrazita polariteta.

Običajno so moški menili, da prijateljstvo do ženske skorajda ni možno, razen če sta odraščala od majhnih nog in se imata rada kot brat in sestra, sicer pa so mi moški povedali, da bi si slej kot prej poželeli svojo do takrat prijateljico tudi kot moški.

Ples telesa je izraz notranjega čutenja
Ples je poseben način gibanja telesa, ki nas pripelje v stik z energijskim svetom. Drugače povedano, gibanje telesa postane ples takrat, ko se uglasimo z določeno energijo. Ta energija je lahko povezana z vitalno, čustveno-miselno ali duhovno ravnijo.

S plesom damo tej energiji fizičen izraz. S plesom se v auri sproščajo določene napetosti in skozi takšno energijsko očiščenje lahko pridemo v stik z globljimi občutki v sebi in tudi njim damo v obliki giba simbolen, fizičen izraz. Pomembna elementa plesa sta ritem in dinamika zvokov.

Uglaševanje z ritmom
Ritem je fizični izraz vitalne ravni. Vse življenjske funkcije našega telesa so ritmične, npr. utrip srca, dihanje, možgansko valovanje, hormonski bio-feedback. Tudi vsaka celica telesa ima svoj ritem, prav tako vsak atomski in subatomski delec. Skozi ples se učimo prisluhniti ritmu, najprej ritem glasbe, nato telesa, čustev, misli in svojega duha.

Samospoštovanje je izraz spoštovanja do nas samih, do naših značilnosti, odlik in pomanjkljivosti. Gradimo ga iz zavedanja svoje enkratnosti in temelji na pristnem občutku lastne vrednosti. Je globok občutek zadovoljstva s samim seboj ne glede na vzpone ali padce v življenju in ne glede na sprejemanje ali nesprejemanje drugih. Je notranji temelj, na katerega se vedno lahko opremo. 

Za razliko od samozavesti, ki je vera v lastne sposobnosti in se nanaša na to, kaj lahko dosežemo in kaj smo sposobni narediti, ne moremo imeti previsokega samospoštovanja. Lahko smo preveč samozavestni in tako tekmujemo z drugimi ter se postavljamo nad ali pod druge ljudi.

"Moški, ki te resnično ljubi, ti tega nikoli ne bo storil! Če bi me resnično ljubil, bi me sprejel takšno kot sem. Če te resnično ljubi, bo zate naredil vse. Ljubiti moraš brezpogojno!"

"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane." (Sveto pismo 1 Kor 13,4)

Veliko ljudi verjame v romantiko, nekateri so verjeli in se potem zbudili razočarani, nekateri še vedno slepo verjamejo, drugi so skeptični. Kakšna sta mit in resnica o brezpogojni ljubezni?

Povej mi, kako raste roža. Le kako? Poglej, začuti, prisluhni - in vedel boš. Podobno je z inspiracijo. Gre za nekaj subtilnega, delikatnega, nelahko opisljivega. Po svoje naravnega, tako kot je rast rože. In vendar tako pomembnega in usodnega v človekovem življenju, da je vredno pozornosti.

Inspiracija je izjemno pozitiven psihološki pojav, tako kot so lepota in ustvarjalnost, smisel in sreča. Z navdihom sem se redno srečevala pri svojem raziskovanju navdihujočih čudežev (nenavadnih inspirativnih pojavov sodobnega časa). Vedno znova osupnem - koliko inspiracije se skoznje preliva!

Starejša ko sem, bolj ugotavljam, da sem bila neiskrena v izpovedovanju svojih čustev, predvsem v stanju jeze. Ko me nekdo prizadene, takrat se samo postavim za zid in ne razmišljam o rešitvi, o pogovoru, ampak o tem, kako lahko nasprotniku vrnem besede, da ga bom čimbolj prizadela, da bo občutil, kako je on prizadel mene. In predvidevam, da nasprotnik deluje na enak princip, kar pomeni, da samo tekmujeva v borbi ega, kdo bo prej ali odšel v solzah ali se umaknil, da bo drugi lahko slavil navidezno zmago. Pa je to res zmagoslavni trenutek?

Po navadi smo ljudje najbolj prizadeti pri ljudeh, katere imamo na najvišji stopnici naše čustvene razporeditve. In ravno njih v stanjih, ko je potolčena naša samopodoba, naš ego, ko so razbita naša čustva, najbolj želimo prizadeti. Začeti z drugačno vrsto komunikacije, z iskrenostjo, je zopet trening. V takih trenutkih, sploh pred ljudmi, partnerji, otroci, pred katerimi smo najbolj razgaljeni, saj želimo, da nas sprejmejo z dobrimi in slabimi lastnostmi, z vsemi našimi muhami in včasih norimi idejami, takrat smo najbolj ranljivi in takrat najbolj branimo sebe in želimo najhuje prizadeti.

Kako priti do miru in nenavezanosti? Modrost nam da uvid v dva pola življenja, v spremenljivega in v nespremenljivega ter razkrije, da je nesmiselno iskati stalnost in stabilnost v pojavnem svetu, ki je naravno spremenljiv in minljiv. Meditacija prebuja izkušnjo nenavezanosti in notranjega miru ter nas osredotoči v osi življenja, v pravem notranjem jazu. Ozaveščenost čez dan omogoča, da se manjkrat zapletemo na 'limanice' odvisnosti in tako osvobajamo 'negibno od gibljivega', svoj pravi jaz od vsakodnevnih nihanj duševnosti.

Modri nauki pravijo, da je za duhovno rast potrebno gojiti nenavezanost na osebe, imetje, status, celo na svoje predstave, prepričanja, čustva ... Navezanost seveda pomeni čustveno navezanost.

Ali ti povem po resnici, ali še naprej ostaneva najboljša prijatelja?

Ne samo, da so laži lahko dobre, nekateri celo napeljujejo ljudi k laganju, tudi svojim partnerjem.

V članku:

»6 Lies That Are Okay To Tell in a Relationship«

na strani:

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v novi Vivi www.viva.si

Ni naključje, da nosečnost traja devet mesecev. Kompleksnejši ko je organizem, več časa potrebuje, da se razvije. Toda za to obstaja še en razlog: bodoča mati v tem času razvije občutek, da je otrok del njenega telesa, del nje. Ta občutek je nadvse pomemben, kajti otroka po porodu ne obdaja več materina koža, vendar ga ta še naprej dojema kot del sebe in se tako tudi obnaša.

Otroka zdaj objema materinski Jaz, meja njenega ega; mati se še naprej obnaša, kot da bi bila z otrokom ena osebnost. Položaj, v katerem dve osebi delujeta kot ena osebnost, imenujemo psihološka simbioza.

Nesebično pomaganje drugim, ne rojeva zgolj toplega in puhastega občutka, ampak omogoča zdravo in daljše življenje. Ezoterična resnica, ki so jo začele podpirati tudi različne znanstvene struje.

“Znanstveniki so mnenja, da v nas obstaja sila, ki nas žene, da dajemo,” piše dr. Stephen Post v svoji knjigi Why Good Things Happen To Good People (Zakaj se dobre stvari zgodijo dobrim ljudem). Dr. Post navaja in dokazuje povezavo med opravljanjem dobrih dejanj ter dolgoživostjo.

Naraščajoče število znanstvenikov podpira njegove trditve s študijami, ki so pokazale, da se človeško telo krepi, če oseba izkazuje hvaležnost, radodarnost, itn.