Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20100924204051941




Več poguma in manj strahu

torek, 30. maj 2017 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Ljudje se večinoma ne zavedamo, kako močna je vez med 'notranjim in zunanjim svetom' človeka. Na prvi pogled se zdi, da sta povsem ločena in da nimata en z drugim nobene zveze. Pa je resnica drugačna: ločuje ju le navidezna membrana, ki pa je polnoprepustna. Malodane vsi človeški problemi so 'notranji' problemi in če imamo vsaj približno resen namen kar koli spremeniti v 'zunanjem svetu', bo treba od tod (od znotraj) tudi izhajati.

Ljudje se večinoma najlažje identificiramo s svojimi čustvi, ker pa so ta tako zelo minljiva in krhka, smo takšni tudi sami. V sami naravi čustev je, da se spreminjajo, postanejo manj pomembna in intenzivna, pač, ker življenje vstopi vmes, ker se človek zamoti z drugimi stvarmi in ker preprosto ni mogoče, da bi jih neprestano gojil ter vzdrževal; zato se na njih ni kaj prida zanašati.

Načeloma verjamem, sem tako rekoč izkustveno prepričan, da so občutja (sinteza več, tudi močno različnih čustev) in misli podrejena stalnemu spreminjanju, propadanju in obnavljanju v popolnejše, boljše oblike (manifestacije), ki naj v kar največji meri ustrezajo novi življenjski naravnanosti in orientaciji posameznikove notranjosti.

Oblika (misli, čustev) bi vselej morala biti v službi notranjega utripa življenja (večinoma so ovira in opreka), ki pa občasno, ob sicer nekih stalnih periodičnih nihanjih, neogibno doseže presežke znotraj samega sebe, to je, vsebina postane pretežka ali prelahka za nosilca, za obliko te vsebine. In preboj je neizogiben, sprva verjetno samo navznoter, slej ko prej pa bo morala slediti tudi reorientacija in nova usmeritev v 'zunanjem svetu'.

Tako kot to velja za same misli, to isto velja tudi za odnose med ljudmi, saj so slednji le preslikava posameznikove notranjosti - 'takšen kot je človek navznoter, takšen je tudi navzven'. Odnosi kot oblike, nosilci notranjega izražanja posameznika so usodno (skoraj tehnično-verižno) vezani na človekovo notranjost. Tako kot napačna misel ali predolgo vzdrževano negativno čustvo povzroči zmedo in nered v posameznikovi glavi, se to isto zrcali navzven in ustvarja kaos in 'nečloveške' odnose v družbi.

Človek pa, ki išče čistejše in bolj prefinjeno izražanje samega sebe, torej potrebuje odnose, v katerih se bodo te kvalitete lahko izražale in udejanjale, vselej pa bo tega sposoben le v tolikšni meri, kolikor je sam intenzivnosti kvalitete in odnosu dorasel. Naj vas ti skoraj mehanični izrazi ne vznevoljijo, v sebi, mislim, skrivajo veliko sporočilo, ki je očitno: človek, ali še bolje, človekova zavest je neprestano v dinamiki nekakšne evolucije. Brez konca in kraja poskuša v svojem omejenem krogu trenutne izkušnje izraziti tisto, kar je njej lastno, izvorno in to uresničiti na čim finejši, 'pedantnejši' način - brez napora ali večjega trenja. Seveda sta ob tem trenje in napor neizmerna.

Človek, ki išče, ki hrepeni po 'nečem višjem', v bistvu prevzema po svojih najboljših močeh in v mejah svoje modrosti melodijo notranjega stremljenja in ga demonstrira v svoji notranji (misli, čustva) in zunanji resničnosti (odnosi). Tu je več kot na mestu rek: 'Vse teče.' Vse, kar je, in če vzamemo samo človeka: vse, kar je na človeku, je podvrženo konstantnemu prekaljevanju, čiščenju in izpo(po)lnjevanju, da bi se v kar največji meri lahko izrazila 'notranja iskra življenja' znotraj svojega 'inkarnacijsko' (če bi že ravno vzeli reinkarnacijo kot življenjsko dejstvo, pa nam to ni treba - lahko tudi 'življenjsko') pogojenega potenciala. Tisti, ki to počnejo, in ki to počnejo zavestno, se s pokončno držo zadržujejo v glavnem toku življenja, ki jih kot velika reka nosi v nov, svetel dan; in temu NI konca. Tu razum ne pozna strahu, saj je dejaven / sredi toka življenja bister in samopožrtvovalen / ljubezen (do) stvarstva (mu) je na dosegu roke.

Moja poanta je, da ljudje večinoma nismo taki; prestrašeni, jezni, resignirani in odtujeni se s svojimi napačnimi miselnimi predstavami in samoljubnimi čustvi izoliramo od drugih ljudi - v samopomilovanju stagniramo kot uboga mlaka ob velikem rečnem toku, v katero svež rečni tok polnega, bistrega življenja nikoli ne vstopi.

Ste se kdaj vprašali, zakaj se ljudje s takšno lahkoto zatekamo k tem ali onim mislim? Ni to nadvse zanimivo vprašanje? Zdi se, da se je lažje oklepati že znanih misli kot pa neprestano razmišljati in raziskovati nove pristope do življenja, do samega sebe, do ljudi in narave. Prvo je posledica mehkužnosti in strahu, drugo zahteva pogum, odločnost in voljo do življenja - v tej se skriva tudi radost. Težko se je spreminjati, predvsem zavestno; spremembe pomenijo bolečino in trpljenje odvezovanja od preživetih in izživetih miselnih in življenjskih vzorcev. A življenje mora iti naprej!

Zelo grobo bi se lahko reklo, da obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki notranje iščejo in tisti, ki so že notranje mrtvi, kot vroče mlakuže zadušeni v žabjem mrestu. Pred našimi očmi se vse skozi bije krvav boj velikih nasprotij: pogum : strah; neustrašni tok življenja : smrt!

In žal ljudje večinoma ne iščemo, oklepamo se en drugega in izrabljamo svojo življenjsko energijo za svoje ozke osebne cilje. Čeprav živimo v skupnostih, ne vidimo sočloveka in mu ne pomagamo. Pomagamo le tam, kjer ima sorodnik ali prijatelj osebno šibkost, ga tam podpremo in mu s tem odvzamemo priložnost lastne izkušnje. Tako se (jalovo) rojeva in umira sodobna družba medsebojne notranje navezanosti, ki se ji pravi ljubezen. V resnici pa je to njeno diametralno nasprotje: notranje navezan človek je kot majhna zlata ribica z dvanajstimi trnki v ustih. Ne pozna svobode, torej ji je neizogibno tuja tudi ljubezen. Njenim mislim vladata strah in družbena tradicija. Še nikoli ni šla v reko, v mlačni vodi 'aquaterarija' je polna nevednosti in notranje praznine. Nima izkušnje same sebe in v tem je neizmerna bolečina.

Tisti pa, ki išče, se bo sprva bal, vendar sčasoma bo uvidel, da je pri tem početju lahko svoboden in da je strah povsem odvečen. Da je ta zgolj družbena pogojenost, ki morbidno zahteva odgovor na vprašanje: 'Kaj bodo pa drugi rekli?' in s tem ubija osnovno spontanost in nedolžnost človekovega duha. Iskalec se torej osvobaja starih vzorcev, neprestano ustvarja nove in se vselej znova v njih začenja počutiti utesnjeno in nelagodno: potrebuje vedno večjo zračnost in prostor za notranjo svobodo. Tam se srečuje z ljubeznijo, ki je kot svetleča rumena škatlica sredi srca, ki preplavlja meje razumnega.

Iskalec je potencialni najditelj ljubezni! Spozna, da jo je mogoče najti samo sredi rečnega toka, največje turbulence življenja, kjer se srečuje s samopozabo in vidi trpljenje sočloveka z jasnimi očmi in toplim srcem. Ne obeša se na ljudi in ne podreja si jih. Kar jim nudi, je široko razumevanje, neskončno odpuščanje ter iskreno pomoč, ki se ji hitra in vedno bolj izkušena roka ne more in ne želi odreči.

Uporaba ekstremov (in prispodob) je navadno dobro sredstvo razlage in jo je treba kot takšno tudi jemati, že samo zato, ker se življenjska resničnost vedno giblje nekje med njimi. Nas naj zanimata predvsem dve stvari: smer, v katero je 'puščica aspiracije' obrnjena, ter njena velikost - pogum.

Giljotina je komaj slišno razklala telo na dvoje.
Ni bolelo, le skelelo je.
Misli so počivale, um je bil bister in
Toplo moje srce.

Hecno, kar je temu sledilo.

V rokah ni bilo moči in v pljučih ne kisika,
A vendar, bil sem živ kot še nikoli.

Ljubezen je počivala na svetlečem oblaku.
Če bi se iztegnil, bi jo v roki lahko stisnil,
A nisem mogel, tudi želel si tega nisem,
Ogenj v oblaku sem bil namreč Jaz.

Ko sem to uvidel, vedel sem, da konca ni.
Zmerom je samo začetek novega začetka.

Kdor tega ne sluti, živi sanje.
Kdor tega ne vidi, misel mu je plašna.
Zmerom je samo začetek novega začetka.

Gledal sem v nebo in nebo sem postajal.
Med nama ena sama uboga misel:
'Je to res?'

Spisal in spesnil Bojan Prah
Vir: www.cdk.si/soutripanje

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20100924204051941







Domov
Powered By GeekLog