V današnji vse bolj napeti in nezdravi družbi, v kateri ima vse več ljudi vedno manj priložnosti ukvarjati se s samim seboj, saj je zunanjih izzivov vedno več, je odtujenost postala eden od glavnih socialnih problemov. Ne pogovarjamo se, hodimo drug mimo drugega, ne zanimamo se za nikogar, problemi drugih nas pustijo hladne, tudi telefoniranje je s pojavom žepnih telefonov omogočilo ustvarjanje distance, ki se nam zdi prepotrebna, da bi se zaščitili pred vdorom sveta v našo zasebnost, našo glavo, naše misli …

Toda ko je kontakt z drugimi zreduciran na najnujnejše, je tudi možnosti za refleksijo, odziv, ogledalo vse manjši. Tako tudi izgubljamo možnost za primerjanje z drugimi, posledično pa za ustvarjanje mnenje o sebi. Ker nam mediji vsakodnevno servirajo milijone (zvečine nepotrebnih) informacij in "vzorov", sčasoma izgubljamo občutek, kateri so pravi.

Globalizacija in prevelika ponudba različnih (praviloma zelo zanimivih ali vsaj odlično ponujenih) zgledov, kot so na primer bogataši, športniki in medijske zvezde (o katerih smo nekdaj vedeli malo in to niti ni bilo tako slabo …), prinaša ravno nasprotni učinek – vse manj imamo občutek, da smo dobri, sposobni, uspešni, pošteni, vestni; drugi so namreč bolj. Spoštovanje lastnih vrednosti je torej ravno v času, ko so odprte mnoge nekdaj nepredstavljive možnosti, ponovno na udaru, obstaja strah, da se bo spet izgubilo. Zato spregovorimo kaj o njem.

Izgubljeno neznano kdaj
Naši predniki so bili skozi dolga stoletja vzgajani v duhu pokornosti Cerkvi in vladarjem, kar ne bi bilo izvedljivo, če se posameznik ne bi odrekel svoje prirojene težnje po svobodi in udobju. Ker pa se človek pridobljenim in tudi prirojenim lastnostim ne odreka zlahka, ga je bilo potrebno v to prisiliti. Seveda tu ne gre za tiste tisoče domorodcev, ki so nadvlado križa sprejeli zvečine zato, da bi preživeli. Ker pa se tudi primitivna ljudstva niso kar tako uklonila pred argumenti "zaščite" in "duhovne rešitve", ki so ju prinašali prišleki, jih je bilo potrebno prepričati drugače in okrvavljeni meč, ki je pravkar pokončal kakega sovaščana, je bil nedvomno zelo uspešno sredstvo prepričevanja.

Kjer nasilnega pokristjanjevanja ni bilo, je preobrazba potekala drugače, mirneje. Obtoževati duhovščino, da je ljudem ubijala samozavest in samospoštovanje namenoma in načrtno, morda niti ni najbolj primerno, vsekakor pa je imela oblast vedno interes imeti pod seboj ljudstvo, ki ne razmišlja preveč, ki je pridno in nezahtevno, po možnosti čimbolj zdravo, da bi lahko še naprej pridelovalo tržni presežek in nasploh povzročalo čim manj težav. Da je za dosego cilja najbolj učinkovito uporabiti vero, ni nič nenavadnega in manipulacije z neukim ljudstvom so normalna politika vseh civilizacij, okolij in časov.

Če ti namreč uspe ljudi pripraviti do tega, da se počutijo manjvredne (zaradi česarkoli že), se odpirajo nove možnosti za nadvlado, bohotenje, denar, moč in še več oblasti. Tako so – potem ko je duhovščina v vseh obdobjih znala odlično izkoristiti in materializirati človekov prastrah pred strelo, povodnjijo in duhovi, ki so kajpak močnejši in smo jim prepuščeni na milost in nemilost – bile neštete generacije naših prednikov vzgajane v atmosferi strahu, krivde in sramu ne samo zaradi najmanjših napak v besedah ali dejanjih, ampak tudi zaradi občutkov samih, na primer "jeza je smrtni greh!".

Ljubiti samega sebe in doživljati svoje bitje kot ljubezen bi tako v skladu z omenjeno doktrino pomenilo avtomatsko odrekanje nesebične ljubezni Bogu in zavračanje ponižnosti pred njegovim obličjem, to pa seveda ni moglo biti dopuščeno.

Če naj bi ljudje zmogli verjeti, da so njihova najgloblja čustva slaba in nevredna, so morali postati prepričani, da so oni sami grešni v svojem bistvu, torej obsojanja vredni že po naravi sami. Ko v takem duhu vzgajani otroci kasneje dobijo svoje lastne otroke in se soočijo z njihovimi občutki in željami, je neprimerno lažje te iste otroke obtožiti za "porednost" in "sebičnost", kot pa spopasti se z najgloblje zakoreninjenimi občutki manjvrednosti, skozi desetletja odlično vzgajanimi skupaj s spodbujanjem in vzdrževanjem krivde, s samoobtoževanjem, strahovi in sramom.

Tako se je občutek nekakšne "višje" krivde prenašal iz rodu v rod in bog nas varuj tistih, ki so pripravljeni podvomiti. Zato ne čudi, da so bili "dvomljivci" in brezbožniki pogosto dosti huje obravnavani in kaznovani kot pa okoreli tatovi ali morilci, da o posiljevalcih niti ne govorimo.

Na ta način se je razvila družba lažnih vrednost in vprašljive morale, takšna, kjer je "biti ponižen" pomenilo zanemariti sebe in svoje potrebe, kjer je "biti vljuden" pomenilo ne izpostavljati se in kjer je "obzirnost do drugih" pogosto prinesla delovanje v lastno škodo.

Pod skorjo vulkan
Fizika trdi, da je energijo nemogoče uničiti in da jo lahko samo transformiramo, spremenimo njeno obliko. Podobno je s čustvi. Izvirnih in avtentičnih človeških teženj in občutkov ni mogoče uničiti, pa če se še tako trudimo, zato so uspela preživeti vsa stoletja represije. Morda bi celo lahko rekli, da so zaradi pritiskov postala latentna, speča in pritajena ter da samo čakajo priložnost, da se izkažejo v svojem pristnem bogastvu.

A če ostanemo pri stoletjih zatajevanja, potem velja povedati, da so pazljivo skrivana čustva v nas kot nekakšna mina, čakajoča na nekoga, ki jo bo sprožil. Če teh čustev ne uspemo, ne zmoremo ali ne smemo izraziti na konstruktiven način, je zelo verjetno, da se bodo na površje prebila skozi druge načine olajšanja – destruktivne. Tu ne pomislimo takoj na nasilje in prelivanje krvi kot izraz najhujših frustracij, ostanimo pri bolj vsakdanjih stvareh.

Človeške slabosti kot na primer ogovarjanje, hinavščina, depresija, pritiski najrazličnejših oblik in intenzivnosti, zavist in zloba so naš spremljevalec skozi vsa obdobja, ko so pomenile ventil za nabrani pritisk neštetih generacij. Da bo vse še slabše, je ta ista duhovna nadvlada delovala v smeri preprečevanja teh istih "izhodov", s tem ko je človeku očitala, kako nepravičen in nizkoten je do soljudi – frustracija je bila lahko samo še večja, prebivalstvo je bilo lahko samo še bolj pokorno kot prej.

Toda prej ali slej se mora zgoditi, da naša sposobnost samokontrole popusti pod pritiskom nakopičenih napetosti, v tem primeru čustev, nakar ni nenavadno, če človek preide v drugo skrajnost.

Zmedeni mladi rod
Prav to se danes dogaja v družbi kot celoti. Skozi stoletja akumulirana destruktivnost na površje prihaja v obliki vojn, nezavirano prikazovanje nasilja in nezrelo obnašanje v medijih. Mlade generacije, tudi same v precepu med tradicionalnimi vrednotami in tudi "vrednotami" na eni ter lastno pametjo, multiplicirano s pomočjo teh istih medijev ter vzorov in "vzorov", ki jim nehote sporočajo, da sta ta nezrelost in destruktivnost "v redu", prehajajo v svojo nasprotno skrajnost – v odprto sebičnost, neobčutljivost in zaničevanje vrednot, ki sega vse do nasilja.

Da bo vse še bolj bizarno, ti isti mladi svoje obnašanje pogosto nazivajo "samospoštovanje", kar samo kaže na zmedo glede pravega pomena te besede. Velika večina ljudi nikoli ni izkusila pravega samospoštovanja, zato si tudi težko predstavlja, kaj bi to lahko bilo in kako se to izkusi. Prav zaradi tega jim je mogoče zlahka vsiliti neprave modele samospoštovanja, kot tudi v navidezni občutek moči, ki nam jo daje destruktivnost. Če imamo lastne izkušnje, nam zunanji modeli, po katerih se lahko orientiramo, niso več potrebni.

Toda tu govorimo o generacijah z razmeroma malo lastnimi izkušnjami na eni strani in močno dojemljivostjo na vplive od zunaj, ki v človekovo psiho in podzavest še nikoli v zgodovini niso prodirala tako neustavljivo kot danes, v času televizije, videa in zvočnih kulis vsakdana. Temu rodu je mogoče prodati praktično vse; ne samo za prehrano, oblačila, okrasje, glasbo, tehnične pripomočke, zabavo in opojna sredstva, tudi za vzorce obnašanja, vzore in navade gre. Tudi risanke bo sčasoma potrebno začeli obravnavati drugače.

Spontan kot otrok
V obnašanju navzven se samospoštovanje manifestira tako v obliki spoštovanja lastnih želja, občutkov, potreb in zahtev kot tudi v obliki spoštovanja drugih, ki naj bi jih doživljali kot močne osebnosti, sposobne napraviti isti, torej spoštovati. Ob samospoštovanju ni strahu pred obsodbami drugih (ki v resnici ni nič drugega kot strah, da bo nekdo obsojal nas!*). Prav tako počasi izgine zanemarjanje samega sebe na račun drugih, saj smo prepričani, da znajo zase skrbeti enako dobro kot mi zase, kot tudi to, da imajo vso pravico do tega.

(*Jeza in odpor sta v primeru, ko se znajdemo v položaju, da nam druga oseba izrazi (oziroma da si upa izraziti) svoje nestrinjanje z našimi obnašanjem ali pa nas opozori, da smo vdrli znotraj njihovih osebnih meja oziroma prizadeli njihovo integriteto, le močno naoljen obrambni mehanizem, ki prikriva globoko zakoreninjeno prepričanje, da si sploh ne zaslužimo zavzeti se zase.

To prepričanje se navadno ustvari v našem zgodnjem otroštvu. Ker globoko v sebi čutimo, da to ni naravno, in se s tem borimo, vendar se kot otroci ne moremo izboriti - pa tudi prave pomoči in vzora nimamo pri tem -, kasneje v življenju pogosto reagiramo v obliki občasnih hlastnih poskusov oddaljevanja od soljudi, ker naj bi se sami s seboj menda počutili bolje, pa tudi skozi podcenjevanje drugih ljudi oziroma njihovih potreb.)

Zdrav in srečen otrok, ki se še ni naučil sramovati se samega sebe, spontano izraža vse svoje želje in občutke. Smeji se, koketira z nami, vpije in izsiljuje pozornost, sploh pa ne pomišlja na kakršno koli skrivanje čustev ali hotenj – vse dokler ga ne prepričamo, da bi bilo to potrebno početi. Ta spontani otrok je v prvi vrsti usmerjen k sebi in zato čisto naravno (čeprav ne tudi zavestno in racionalno) pričakuje, da bodo tudi drugi počeli enako.

Nikoli ne bomo opazili zdravega in spontanega otroka, da bi živčno poskušal predvideti občutenja in želje ljudi okoli sebe ("Kaj sem rekel narobe? – Sem kaj napravil napak? – Ali me bodo ljudje imeli za sebičnega?"), med odraslimi pa takšnih ni potrebno posebej iskati. Za zdravega otroka je nekaj najbolj samo po sebi umevnega, da reče nekomu "ne", kot je zanj normalno tudi to, da "ne" rečejo njemu in mu tako postavijo omejitve – potem pa se o tem lahko pogovarjamo.

Biti usmerjen k sebi - ali to ne spominja na sebičnost?
Pravzaprav se sebičnost v resnici definira natančno tako. Toda večini ljudi je lažje to lastnost imenovati sebičnost pri drugih kot pa napraviti isti, torej upreti se, konfrontirati, reči "ne", zavzeti se zase. Z besedo "spoštovanje drugih" (kar pa je predpogoj za spoštovanje samega sebe!) bi morali imenovati spoštovanje osebnih meja vseh drugih ljudi – torej izogibanje vsem možnostim, da bi jih namerno prizadeli oziroma jim kratili osebno svobodo -, toda tudi spoštovanje njihove moči in odgovornosti za to, da se samo postavijo zase in branijo svoje meje.

Povedano drugače, spoštovanje njihove odločitve, možnosti, in pravice opozoriti NAS na dejstvo, da smo jih prizadeli, pa čeprav nenamerno, da smo torej storili nekaj, kar jim ni všeč. Izraz "orientiranost k sebi" nam pove, da edinole samo najbolje vemo, kaj potrebujemo in česa si želimo, ter da ne moremo pričakovati, da bodo drugi to napravili namesto nas.

Čisto analogno tudi mi ne moremo vedeti, kaj si želijo in kaj pričakujejo drugi – dokler nam tega ne povedo ali vsaj nakažejo na kak drug način. Ker ima vsak človek lasten značaj, lastne izkušnje in lastne vrednote, se nam hitro zgodi, da delamo napake ali pa tudi krivico, ko pomagamo drugim, sveto prepričani, da vemo, kaj mislijo, čutijo, nameravajo ali pa si želijo.

Usmeriti se k sebi torej pomeni v popolnosti prevzeti odgovornost zase in za svoje usmeritve, občutenja in dejanja, kot tudi razumeti odgovornost drugih, da počnejo isto. Če bi bil vsakdo sposoben izreči in izraziti tisto, kar misli, čuti in želi, bi bilo človeštvo osvobojeno neskončne krivde in neusahljive reke (pogosto neizrečenih) pričakovanj in obtožb. Potreba po tem, da krivimo in obtožujemo druge, bi lahko zato postopoma izginila.

Seveda takega idealnega scenarija v današnjem svetu še ni. Namesto tega smo vse prevečkrat primorani v poštev jemati zgodovino teh drugih oseb in poskusiti razbrati ali vsaj predvidevati razloge, zakaj reagirajo tako oziroma zakaj je njihov odnos tako poln strahov, krivde, sovraštva in frustracij, v notranjost potisnjenih občutkov. Tudi nam se prepogosto zgodi, da takšna oseba ni sposobna v poštev jemati naši omejitev.

Do tega pa nas lahko pripelje delo na sebi, pot k samospoštovanju, to pa je pot, ki nam prinaša številne in ne vedno ugodne, zato pa vsekakor koristne in zanimive izkušnje, skozi katere se bogatimo in s pomočjo katerih smo vedno bliže izpolnjenju karmične naloge, torej svojega poslanstva na Zemlji.

Priredil: Aleš Petrič