Preden vam jo zaupam, naj povem, zakaj je nastala. Zgodba je stara španska povest in je nastala, da bi spodbudila ljudi, da poiščejo najhitrejšo in najlažjo pot iz svojih težav. Kadar imamo težave, ponavadi ravnamo tako, da so na koncu težave še večje, kot so bile na začetku.

Potem se jih bodisi izogibamo ali pa jih povečamo do takšnih razsežnosti, da iz mravlje naredimo slona. S temi težavami se ukvarjamo večino časa in pozabljamo na to, da bi poiskali najlažjo in najhitrejšo rešitev. Opažam, da se tisti, ki se že bolj zavedajo sebe in svojega življenja, celo težje odločajo za rešitve, raje iščejo potrditve od zunaj.

S sankami drsiš navzdol, s cepini plezaš navzgor. Plezanje na goro je težavnejše od spuščanja.
*
Izstopi, vlak je prazen, na slepem tiru.
*
Včasih imaš predolgo roko in tvoja urednica seže pregloboko v območje srca.
*
Orjaško sonce slepí in jaz imam prešibke oči, da bi videla v njegovo notranjost.
*
S polnimi očmi peska, ne moreš gledati v sonce.
*
Ko se na polju, ki je namenjeno sejanju žita in žetvi, razporedijo bojevniki za vojskovanje in prelivanje krvi, tedaj ob mirnem delovnem jutru zapusti polje in pojdi obdelovati njivo, kjer boš lahko sejal in žel klasje.
*

Kaj bi naredil? Izbereš nekaj! Ne išči zaključka te dileme; ne obstaja! Vseeno preberi. Moje vprašanje za vse vas je: Bi se odločili enako? Na večerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, ki je namenjena otrokom z učnimi težavami, je oče enega učenca imel govor, ki ga prisotni ne bodo nikoli pozabili.

Potem, ko je najprej zelo pohvalil šolo in njeno predano osebje, je postavil vprašanje: ''Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar narava naredi, narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne more učiti vsega, tako kot to lahko počnejo drugi otroci. Stvari ne more razumeti tako, kot jih lahko razumejo drugi otroci. Kje je potem naravni zakon v mojem sinu?'' Občinstvo je obnemelo ob vprašanju.

Kako je Vivekananda izgubil svoj ključ

Edini protistrup zlorabi psihične moči je ljubezen; sicer vsa moč kvari. Lahko je moč bogastva, prestiža, politična, psihična – nobene razlike ni. Kadarkoli se počutiš močnega, če nimaš ljubezni kot protistrupa, bo postala tvoja moč prekletstvo; ker moč oslepi oči.

Ljubezen odpira oči, ljubezen čisti oči, tvoje zaznavanje se izčisti.

V Ramakrishninem ašramu v Dakshineshwaru v Kalkuti je bilo mnogo privržencev in Vivekananda je bil eden najbolj intelektualnih. Tam je bil tudi zelo preprost človek, prav tako privrženec – imenoval se je Kalu in bil je revež. Bil je tako zvest, veren, čustven, da je imel v svoji sobi stotine kipov različnih bogov.

Že dolgo pišem z ošiljenim korenom svoje duše.
*
Bog mi je otežil ramena z nebesi, saj je v njih vedno več bogatih Slovencev.
*
Ne vem s kakšno pravico so lastovke odletele in me pustile samo.
*
Dokler svinčnik ni v celoti prekrvavljen, ne morem pisati o krivicah.
*
Kot otrok je pila dekstrozo, sedaj pije sladko vino za ostarele device.
*
Binglja zasanjana, pripeta na nebo, da ne pade trezna na zemljo.

Prilika o ambiciji in naglici

Kadarkoli postanejo ljudje zelo pohlepni, postanejo zelo nagli, in iščejo nove poti, da bi povečali hitrost. Nenehno hitijo, saj mislijo, da se jim življenje izteka. To so ljudje, ki pravijo, »Čas je denar.«

Čas je denar? Denar je zelo omejen; čas je neomejen. Čas ni denar, čas je večnost – vedno je bila tam in vedno bo tam. In ti si bil vedno tu in boš vedno tu.

Torej odvrzi pohlep, ne vznemirjaj se z rezultatom. Včasih se zgodi, da zaradi svoje nepotrpežljivosti spregledaš mnogo stvari.

Povedal vam bom staro hindujsko priliko...

Moje otroške sanje so bile, da bi imel velik motor in postal kralj avtoceste. A narediti vozniški izpit je bila popolnoma druga zgodba. Moral sem se naučiti cestnih pravil in vaditi vožnjo, da bi uspešno prestal vožnjo med ovirami.

Naučiti sem se moral manevrirati po natrpanih mestnih ulicah in vedno nakazati svojo pot drugim voznikom. Bil je dolg in naporen proces, a moj inštruktor vožnje je rad filozofiral na to temo. Spominjam se neke posebno težke lekcije. Nikakor nisem zmogel speljati okoli ovire in sem padel.

Mirka (premišljuje): »Pozno je že. Kod se le mudi ta naša mladež nepreklicana? Da bi mi vsaj kdo kaj povedal, pa se jim vsem samo mudi. Nič boljši niso od njihovega očeta. Čisto vse so pobrali za njim…«

Kdove kako dolgo bi se še tako hudovala sama pri sebi, ko zasliši bližajoče se razposajene glasove od zunaj. Napeto prisluhne. Nič ne more razločiti, naj se še tako trudi. Pa to tudi ni več potrebno, saj kmalu zasliši hišni zvonec…

»Torej so le prišli,« si oddahne in hiti odklepat vrata.

Tudi če prelomiš svojo zaobljubo tisočkrat...

Bolečina in trpljenje in beda – ne jemljite jih preveč zares, kajti bolj resno jih jemljete, bolj težavno se jih je znebiti. Manj resni kot ste... lažje greste skozi bolečino, skozi temno noč, pojoč si pesem. In če gre lahko nekdo skozi temno noč pojoč in plesoč, zakaj tedaj po nepotrebnem mučiti samega sebe? Naredi iz tega celotnega potovanja od tukaj do tukaj samo čudovito smejočo zadevo.

Mevlan Jalaluddin Rumi, eden največjih sufi mojstrov kdajkoli, je nekoč rekel: »Pridi, pridi, kdorkoli že si; popotnik, častilec, ljubitelj znanja... ni pomembno. Naša ni karavana obupa. Pridi, četudi si prelomil svojo zaobljubo tisočkrat. Pridi, pridi, še enkrat pridi.«

Človek,
vem, da je v tebi svetost.
Verjamem, da te Stvarnik
ni ustvarjal zaman.

Hotel je, da postanemo sveti in svetli,
Njegova podobnost.

Ko bi mogli vsaj za hip doživeti tisto Božansko,
ki je v nas, in kar smo ...!
Koliko Ljubezni bi se v tistem trenutku
prelilo v Univerzum ... in nazaj ... v nas!

Upočasnite korak.

Uživajte s prijatelji, zberite vso družino in proslavite ljubezen.

Predajte se okusom, ki vam jih prinašajo prazniki in spijte veliko čaja. Poskrbite, da bo hrana pripravljena iz ekoloških sestavin slovenskega izvora, kajti hrana dokazano vpliva na počutje.

Prvi nakup, ki ga opravite, je nakup nakupovalne vrečke ali košare: pomislite koliko plastičnih, a tudi papirnatih vrečk lahko s tem prihranite.

Na splošno velja, da kupujte lokalno, (vnovič) uporabno, zdravo in trajnostno.

Jezus in menjalci denarja

Ljudje prihajajo k meni in me sprašujejo, »Kaj je prav in kaj je napačno?« Jaz pravim, »Zavedanje je pravo; nezavedanje je napačno.« Ne ločujem dejanj na napačne in prave. Ne pravim, da je nasilje napačno. Včasih je lahko nasilje pravo. Ne pravim, da je ljubezen prava. Včasih je lahko ljubezen napačna. Ljubimo lahko napačnega človeka, ljubimo iz napačnih razlogov.

Nekdo ljubi svojo deželo. To je narobe, saj je nacionalizem prekletstvo. Nekdo ljubi svojo vero. Lahko ubija, mori, požiga cerkve drugih. Ljubezen ni vedno prava in jeza ni vedno napačna.

Se prižgejo božično-novoletne luči. In vsakič se krasi raneje, resda vedno krasneje, a hkrati dražje. Letos bo prestolnica porabila pol milijona evrov, zato da nam bo pričarala zimske urice svetlobnih teles. Pisana prazna vreča, ki srka energijo, denar in izpljune smeti v okolje, bi rekel marsikdo.

Vendar, nekaj globokega se skriva v božično-novoletnem migetanju. In letos sem se prvič zavedla - občutila sem ga že prej - toplega in mamljivega leska, ki ga oddaja tisočero lučk in nas vodi. Pa so me. Ne niso me. Zaradi tega ne bom kupovala daril, če ne bo v meni vzniknila želja po obdarovanju, prav tako me ne bo umetno nahujskana vest vodila po trgovskih centrih 24. decembra.

Samurajev ponos

Nebesa in pekel nista geografska, sta psihološka, sta tvoja psiho-logika. Nebesa in pekel nista konec tvojega življenja, sta tukaj in zdaj. Vsak trenutek se odpirajo vrata, vsak trenutek si razpet med nebesi in peklom. Je vprašanje trenutka-za-trenutkom, pereče; v enem samem trenutku se lahko premakneš iz pekla v nebesa, iz nebes v pekel.

Pekel in nebesa so v tebi. In vrata do njiju so si blizu: z desno lahko odpreš ena, z levico lahko odpreš druga. Samo s spremembo v tvojem umu, je tvoje bitje transformirano – iz nebes v pekel ali iz pekla v nebesa. Kadarkoli deluješ nezavedno, brez zavesti, si v peklu; kadarkoli si zavesten, kadarkoli ravnaš s polnim zavedanjem, si v nebesih.

Ljubezen je govoreča skrinjica, polna čudežnih barv in zvokov.
*
Vstopi v kapelo mistike in nauči se brati v jeziku zemlje, nauči se sanjati v jeziku neba in smej se z obrazom rože.
*
Vsrkaj duhovno stanje tišine.
*
Oglej si veliki ogenj sonca in nevidno žarečo lavo pod nogami in spoznal boš mesto, kamor spadaš.
*
Predaj se sončnemu toku v oblačilu vode.
*

Parabola o kmetu in pšenici

Trpljenje pomeni samo to, da stvari ne ustrezajo tvojim željam – in stvari nikoli ne ustrezajo tvojim željam, ne morejo. Stvari se preprosto obnašajo v skladu s svojo naravo. Lao Ce je imenoval to naravo Tao. Buda je rekel tej naravi Dharma. Mahavir je definiral religijo kot 'naravo stvari'. Nič se ne da narditi. Ogenj je vroč in voda je mrzla.

Moder človek je tisti, ki je sproščen z naravo stvari, ki sledi naravi stvari. In ko slediš naravi stvari, ne pade nobena senca. Ni trpljenja. Celo žalost je tedaj svetla, celo žalost ima takrat svojo lepoto. Ni, da žalost ne bi prišla – prišla bo, toda ne bo tvoj sovražnik. Spoprijateljil se boš z njo, saj boš videl, da je potrebna. Videl boš njeno milino in sposoben boš videti, zakaj je tam in zakaj je potrebna.

Odločaj se na lastno pobudo višjega jaza in ne na poslušnost.
*
Mati razuma pravi, da je njen resnični dom v srcu.
*
Kdor je resnično močan, pozna vsakega v družini in ne uveljavlja zahtev, ki so le po njegovi lastni meri.
*
Ko tvoji zaloputnejo vrata za sabo, pozabi, spomni se na veter, ki je nič koliko krat potegnil skozi.
*
Kdor se usposablja v razvoju, se usposablja zase in ne za učitelja.
*
Edino sodišče, na katerem se vse sodbe neizprosno izpeljejo, je življenje.
*

Navadna igla bo v redu...

Noben človek ni otok, vsi smo del široke celine. Tu je raznolikost, toda ta nas ne razdvaja. Raznolikost življenje bogati – del nas je v Himalaji, del nas je v zvezdah, del nas je v cvetlicah. Del nas je v krilih ptice, del nas je v zelenju dreves. Razširjeni, razkropljeni smo čez vse. Doživeti resničnost bo preobrazilo naš odnos do življenja, preobrazilo naše celotno bitje.

O življenju velikega sufističnega mistika Farida je bilo zapisano, da ga je nekega dne obiskal sam kralj. Prinesel mu je darilo, čudovit kos škarij, zlatih, posutih z diamanti – zelo dragocene, zelo redke. Dotaknil se je Faridovih stopal in mu ponudil škarje; Farid jih je vzel, jih pogledal, jih vrnil kralju in rekel: »Gospod, zahvaljujem se ti za darilo, ki si ga prinesel. Čudovito je, toda dejansko neuporabno zame. Bolje bi bilo, če bi mi naslednjič prinesel iglo. Škarij ne potrebujem, iglo pa bi.«