Preden vam jo zaupam, naj povem, zakaj je nastala. Zgodba je stara španska povest in je nastala, da bi spodbudila ljudi, da poiščejo najhitrejšo in najlažjo pot iz svojih težav. Kadar imamo težave, ponavadi ravnamo tako, da so na koncu težave še večje, kot so bile na začetku.

Potem se jih bodisi izogibamo ali pa jih povečamo do takšnih razsežnosti, da iz mravlje naredimo slona. S temi težavami se ukvarjamo večino časa in pozabljamo na to, da bi poiskali najlažjo in najhitrejšo rešitev. Opažam, da se tisti, ki se že bolj zavedajo sebe in svojega življenja, celo težje odločajo za rešitve, raje iščejo potrditve od zunaj.

Postanejo odvisni od duhovnih učiteljev, angelskih kart, vedeževalk in usedlin turške kave. Vedite, da ima vsakdo od nas v sebi prostor, kjer lahko najde najlažjo, najboljšo in najhitrejšo rešitev. Zato je pred vami zgodba o oslu, ki je primer takšne rešitve.

*Zgodba*
Živela sta kmet in njegov osel - oba stara in zeljna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima zdebelile kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival, ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako. Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve.

Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti. Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo.

Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali na njo, je žival to zemljo preprosto stresla s sebe in stopila na njo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Življenje bo metalo na vas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne, črne. Uporabite zvijačo in preprosto stresite s sebe vse te smeti in stopite nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od vaših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.

Vedno, ko boste to počeli, se spomnite na starega osla in na njegovih pet pravil, ki nam ponujajo rešitev:
1. Osvobodi svoje srce sovraštva.
2. Osvobodi svoj um skrbi.
3. Naj bo tvoje življenje bolj preprosto.
4. Daruj, ne da bi v zameno kaj pričakoval.
5. Ljubi več in ... otresaj s sebe zemljo, kajti v tem življenju moraš postati rešitev in ne več problem.

 *Nauk zgodbe?*
Osel se je domislil genialne rešitve zato, ker njegovega uma niso zapolnjevale misli sovraštva do kmeta, ki mu ni pomagal. Ni se spominjal dogodkov, ko je kmetu sam pomagal, ker je to takrat pač delal brez potrebe, da bi mu kmet moral kaj vrniti v zameno. Prav tako ni igral vloge žrtve, torej v sebi ni imel misli, ki bi mu jemale pozornost in moč, ko bi jokal nad svojo zlo usodo.

Bil je pač samo navaden in preprost osel in kot tak je razumel, da so zemljo metali ljudje samo zato, da bi potem on pač stopil na njo in se rešil. Zato se je zemlje razveselil in jo razumel kot priložnost, da prileze na vrh, na svetlobo. Vse svoje pomisleke in dvome zberite, jih zapišite in v njih poiščite svojo temačnost.

V teh mislih lezi samo temačnost, ki jih mečete v druge. Če jo drugi stresejo s sebe in stopijo na njo, so oni dobri, vi pa ne. Če tega ne storijo, ste jih žive pokopali in zazidali v grob. Ampak to je že njihov problem. Vas pa, da položite pod mikroskop malo svoje zemlje in analizirate njeno vsebino.

*Nauk nauka zgodbe*
Včasih je dobro, da se rodiš v življenje kot preprost in neumen osel.