Mirka (premišljuje): »Pozno je že. Kod se le mudi ta naša mladež nepreklicana? Da bi mi vsaj kdo kaj povedal, pa se jim vsem samo mudi. Nič boljši niso od njihovega očeta. Čisto vse so pobrali za njim…«
Kdove kako dolgo bi se še tako hudovala sama pri sebi, ko zasliši bližajoče se razposajene glasove od zunaj. Napeto prisluhne. Nič ne more razločiti, naj se še tako trudi. Pa to tudi ni več potrebno, saj kmalu zasliši hišni zvonec…
»Torej so le prišli,« si oddahne in hiti odklepat vrata.
»O, mami!« v zboru zakliče peterica otrok.
»Ja, vi nepridipravi, ste mi danes skoraj sive lase še pomnožili,« se ne more premagati, da jih ne bi ljubeče okarala, tako kot zna le ona.
»Kaj smo pa takega storili?« je presenečeno užaljena najstarejša, Iva, ki vedno povzame besedo, kadar je kaj narobe.
»Še tega bi bilo treba, da bi… Samo med sabo se pomenkujete in šušljate, z mano pa spregovorite le najnujnejše. No, da ne bom krivična, moram reči še to, da pa me nikoli ne pozabite obvestiti, kadar ste v škripcih in kadar kaj potrebujete.«
»Mami, ali si slabe volje danes?« zaskrbljeno vpraša Nejc, njen ljubljenček (seveda zato, ker je najmlajši).
»Oh, saj ni nič,« se odreže in jih spravljivo povabi, naj vendarle vstopijo, ker je zunaj že hladno.
Tiho posedejo okrog mize in se začno zbegano spogledovati.
Mama Mirka to opazi.
»Je kaj narobe?« takoj vpraša, vendar v njenem glasu že ni več čutiti nobene razburjenosti.
Še vedno so globoko zamišljeni in nemirni hkrati.
»Kaj imate zabregom? Na dan z besedo,« poskuša biti odločna mama.
»Nič ni slavnostnega vzdušja pri nas…« reče Betka. Ostali prikimajo.
»Kje pa je smrečica?« pristavi še Boris.
»In jaslice še tudi niso postavljene,« ugotovi Lukec.
»Zakaj pa vas ni bilo doma, če veste, da je danes predpraznik. Še vsako leto smo vse, kar je bilo potrebno, postorili skupaj in zakaj bi moralo biti letos drugače,« pravi Mirka.
Otrokom postane nerodno in povešajo oči.
»Da, ljubi moji, tako je to. Za tako velik praznik kot je božič, se je doma in se ne potepa po drugih hišah. To je v prvi vrsti družinski praznik, ko je vsa družina zbrana v domačem krogu in vsi skupaj čistijo in krasijo dom, da bo praznovanje tem lepše.
Saj darila pri tem ne igrajo tako zelo pomembne vloge, kot jim jo pripisuje današnji potrošniški čas, že družinska povezanost in razumevajoča naklonjenost njenih članov pričara čisto posebno vzdušje. Veste, važno je tisto, kar se naseli v srce. Tam se mora nekaj zganiti… In če bi pomislili na to, bi se danes prej vrnili.
Potem bi bilo že skoraj vse postorjeno, tako pa nas še čaka veliko dela. Še dobro, da je vaš oče včeraj nabral mah, da ne bomo v zadregi, kam postaviti jaslice. Tako, dragi moji, zdaj pa naj si vsak izbere svoje opravilo, da se skupaj pripravimo na božičnico.
Še vedno imamo dovolj časa, da nam bo navsezadnje še uspelo vse spraviti v red, tako kot se za tak svečani dan tudi spodobi.
Otroci so se malo razživeli, potem pa se oglasi Lukec očitajoče: »Mami, samo jaz ne bom prej nič naredil, preden se pošteno ne najem. Veš, da že od kosila nisem nič jedel, ti pa samo o delu govoriš.«
Sedaj je nerodno Mirki: »Kako sem le mogla? Ne zamerite mi, danes ne vem, kje se me glava drži, saj razumete. Seveda nisem pozabila na večerjo, samo zagovorila sem se preveč…«
Kmalu se miza šibi od prazničnih dobrot, ki jih je skrbna mama letos sama pripravila, čeprav ji je pri tem doslej še vedno pomagala tudi Iva.
Še sama prisede in pogovor postaja vse bolj sproščen in zaupen, tako da postane kar ganjena, ko gleda te svoje cvetove, kako žarijo. Ob tem si skrivaj obriše solzo sreče, ki pa je nihče ne opazi.
Sedaj manjka samo še glava družine – oče Jaro, ki tudi danes ni dobil zaželenega prostega dne, da bi lahko bil z družino.
Mirka (premišljuje): »Pozno je že. Kod se le mudi ta naša mladež nepreklicana? Da bi mi vsaj kdo kaj povedal, pa se jim vsem samo mudi. Nič boljši niso od njihovega očeta. Čisto vse so pobrali za njim…«
