Parabola o kmetu in pšenici

Trpljenje pomeni samo to, da stvari ne ustrezajo tvojim željam – in stvari nikoli ne ustrezajo tvojim željam, ne morejo. Stvari se preprosto obnašajo v skladu s svojo naravo. Lao Ce je imenoval to naravo Tao. Buda je rekel tej naravi Dharma. Mahavir je definiral religijo kot 'naravo stvari'. Nič se ne da narditi. Ogenj je vroč in voda je mrzla.

Moder človek je tisti, ki je sproščen z naravo stvari, ki sledi naravi stvari. In ko slediš naravi stvari, ne pade nobena senca. Ni trpljenja. Celo žalost je tedaj svetla, celo žalost ima takrat svojo lepoto. Ni, da žalost ne bi prišla – prišla bo, toda ne bo tvoj sovražnik. Spoprijateljil se boš z njo, saj boš videl, da je potrebna. Videl boš njeno milino in sposoben boš videti, zakaj je tam in zakaj je potrebna.

Slišal sem starodavno parabolo – mora biti zelo stara, saj je v tistih časih Bog še živel na zemlji. Nekega dne je prišel k njemu star kmet in rekel, »Poglej, že možno, da si Bog, in že lahko, da si ustvaril svet, toda eno stvar ti moram reči: nisi kmet. Ne poznaš niti osnov kmetovanja. Moral bi se naučiti nekaj o tem.«

Bog je rekel, »Kaj mi svetuješ?«

Kmel je odgovoril, »Daj mi leto dni časa, pusti, da se stvari dogajajo po moje, in glej kaj se bo zgodilo. Nobene revščine ne bo več.«

Bog je bil voljan in dal je kmetu eno leto. Seveda je ta zahteval najboljše, mislil je le na najboljše – nobenih neviht, nobenega močnega vetra, nobene nevarnosti za žito. Vse je bilo udobno, prijazno in bil je zelo srečen. Žito je zraslo tako visoko! Ko je hotel sonce, je bilo sonce; ko je hotel dež, je bil dež, in toliko dežja, kot ga je hotel. To leto je bilo vse prav, matematično pravilno. Toda, ko je bilo žito požeto, v njem ni bilo nobenega zrnja.

Kmet je bil presenečen. Vprašal je Boga, »Kaj se je zgodilo? Kaj je šlo narobe?«

Bog je rekel, »Ker ni bilo nobenega izziva, ker ni bilo nobenega konflikta, nobenega trenja, ker si se izognil vsemu, kar je bilo slabo, je ostalo žito neplodno. Malo borbe mora biti. Nevihta je potrebna, grom, strele so potrebne. Oni stresejo dušo znotraj semena.«

Ta parabola ima veliko vrednost. Če si samo srečen in srečen in srečen, izgubi sreča ves pomen. Tako je, kot bi nekdo pisal z belo kredo po belem zidu. Nihče nikoli ne bi mogel tega prebrati. Pisati moraš na črno podlago, tedaj postane jasno.

Noč je ravno tako potrebna kot dan. In dnevi žalosti so ravno tako bistveni kot dnevi sreče. Temu rečem razumevanje. Enkrat, ko boš razumel, se boš sprostil – in ta sprostitev bo predaja. Rekel boš, »Naj se zgodi.« Rekel boš, »Naredi karkoli se ti zdi prav. Če so danes potrebni oblaki, mi daj oblake. Ne poslušaj mene, moje razumevanje je majhno. Kaj pa vem o življenju in njegovih skrivnostih? Ne poslušaj mene! Samo nadaljuj z uresničevanjem svoje volje.« In počasi počasi, bolj ko boš videl ritem življenja, ritem dvojnosti, ritem nasprotij, boš nehal spraševati, boš nehal izbirati.

To je skrivnost. Živi s to skrivnostjo, glej njeno lepoto. Živi s to skrivnostjo in nenadoma boš presenečen: Kako velik je blagoslov življenja! Kako zelo te obliva vsak trenutek!

Osho Transformation Tarot, karta 48
prevod: Polona