Samurajev ponos

Nebesa in pekel nista geografska, sta psihološka, sta tvoja psiho-logika. Nebesa in pekel nista konec tvojega življenja, sta tukaj in zdaj. Vsak trenutek se odpirajo vrata, vsak trenutek si razpet med nebesi in peklom. Je vprašanje trenutka-za-trenutkom, pereče; v enem samem trenutku se lahko premakneš iz pekla v nebesa, iz nebes v pekel.

Pekel in nebesa so v tebi. In vrata do njiju so si blizu: z desno lahko odpreš ena, z levico lahko odpreš druga. Samo s spremembo v tvojem umu, je tvoje bitje transformirano – iz nebes v pekel ali iz pekla v nebesa. Kadarkoli deluješ nezavedno, brez zavesti, si v peklu; kadarkoli si zavesten, kadarkoli ravnaš s polnim zavedanjem, si v nebesih.

Zen mojster Hakuin je bil eden redkih cvetov. Bojevnik je prišel k njemu, samuraj, velik vojščak in ga vprašal, »Je kak pekel, so tu kakšna nebesa? Če sta tukaj pekel in nebesa, kje so vrata vanje? Od kod lahko vstopim? Kako se lahko izognem peklu in si izberem nebesa?«

Bil je preprost bojevnik. Bojevniki so vedno enostavni; sicer ne bi mogli biti bojevniki. Bojevniki poznajo le dve stvari, življenje in smrt – njihovo življenje je vedno na robu, vedno tvegajo. Bil je enostaven človek. Ni se prišel učiti nobene doktrine. Hotel je vedeti, kje so vrata in kako se lahko izogne peklu in vstopi v nebesa. In Hakuin se je odzval na edini način, ki ga je bojevnik lahko razumel.

Kaj je Hakuin naredil? Rekel je, »Kdo si ti?«
In bojevnik je odgovoril, »Jaz sem samuraj.«

Bila je stvar velikega ponosa, biti samuraj na Japonskem. Pomenilo je, biti popoln bojevnik, človek, ki ne okleva niti trenutka, da dal svoje življenje. Za njega sta bila življenje in smrt zgolj igra. Rekel je, »Jaz sem samuraj, sem vodja samurajev. Celo veliki cesar me spoštuje.«

Hakuin se je zasmejal in rekel, »Ti, samuraj? Videti si kot berač.«

Samurajev ponos je bil ranjen, njegov ego je utrpel udarec. Pozabil je, po kaj je prišel. Potegnil je svoj meč in toliko, da ni ubil Hakuina. Pozabil je, da je prišel k temu mojstru vprašat, kje so vrata v nebesa, vprašat, kje so vrata pekla.

Hakuin se je nasmejal in rekel, »To so vrata pekla. S tem mečem, to jezo, tem egom, si odprl vrata pekla.« To je, kar je bojevnik lahko razumel. Nemudoma je razumel. To so vrata. Pospravil je meč v nožnico.

In Hakuin je rekel, »Tukaj se odpirajo vrata nebes.«

Pekel in nebesa so v tebi, oboja vrata so v tebi. Ko se obnašaš nezavedno, so to vrata pekla, ko postaneš pozoren in zavesten, so to vrata nebes.

Kaj se je zgodilo temu samuraju? Ko je bil tik na tem, da ubije Hakuina, je bil zavesten? Je bil zavesten tega, kar je nameraval storiti? Je bil zavesten tega, po kar je prišel? Vsa zavestnost je izginila. Ko te prevzame ego, ne moreš biti pozoren. Ego je droga, strup, ki te naredi popolnoma nezavednega. Deluješ, a delovanje prihaja iz nezavednega, ne iz zavesti. In kadarkoli pridejo tvoja dejanja iz nezavednega, se odprejo vrata pekla. Karkoli narediš, če nisi zavesten tega, kaj delaš, se odprejo vrata pekla.

Samuraj je postal nemudoma pozoren. V trenutku, ko je Hakuin rekel, »To so vrata, si jih že odprl,« -- ta skrajna situacija je morala ustvariti pozornost. Še trenutek in Hakuinova glava bi bila odsekana; en sam trenutek, in bila bi ločena od telesa. In Hakuin spregovori, »To so vrata pekla.«

To ni filozofski odgovor; noben mojster ne odgovarja na filozofski način. Filozofija obstaja samo za povprečneže, nerazsvetljene ume. Mojster se odzove, toda njegov odziv ni besedni, je popoln. Da bi ga lahko ta človek ubil, ni imelo pomena. »Če me ubiješ in te bo naredilo pozornega, je bilo vredno« -- Hakuin je igral igro.

To se je moralo zgoditi bojevniku – da se je ustavil, z mečem v roki in Hakuinom ravno pred sabo – Hakuinove oči so se smejale, njegov obraz se je smehljal, in vrata nebes so se odprla. Razumel je: meč je izginil v nožnico. Ko je vrnil meč nazaj v nožnico je moral biti popolnoma tih, miren. Jeza je izginila, energija, ki se je razvila v jezo, je postala tiha.

Če se nenadoma zbudiš sredi jeze, boš začutil mir, ki ga nisi čutil še nikoli. Energija, ki se je gibala se nenadoma ustavi – nastopi tišina, nenadna tišina. Padeš v svoje notranje bivanje in padec je tako nenaden, da postaneš zavesten.

Padec ni počasen, tako nenaden je, da ne moreš ostati nezaveden. Nezaveden lahko ostaneš le v rutinskih stvareh, v navadnih stvareh; premikaš se tako počasi, da lahko čutiš premikanje. To je nenaden premik – iz aktivnosti v neaktivnost, iz misli v ne-misel, iz uma v ne-um. Ko je šel meč nazaj v nožnico, je bojevnik doumel. In Hakuin je rekel, »Tukaj se odpirajo vrata nebes.«

Tišina so vrata. Notranji mir so vrata. Nenasilje so vrata. Ljubezen in sočutje so vrata.

Osho Transformation Tarot, karta 37
prevod: Polona