Nekoč je živela deklica, ki ni bila posebno bistra. Toda tega nihče ni opazil, kajti imela je ptico, ki je zobala napake. Ptica je bila bleščeče, temno modre barve. Kadar je deklica pisala domačo nalogo, ni prav nič pazila, ampak je delala same napake. Ko je postavila zadnjo piko, je zaklicala: »Pridi in pozobaj!« In ptica je prišla in pozobala vse napake in packe.

Nekega dne ji je rekla sošolka, ki je sedela zraven nje v šolski klopi: »Tudi jaz bi bila rada tako pametna kot ti, ki nimaš v domači nalogi nikoli nobene napake.«

Ko umre Afričan
je kot bi zgorela knjižnica

(L.S.Senghor, 1906-2001,
prvi predsednik Senegala)

Ko spregovoriš o svoji bolečini,
jo že s tem nekoliko olajšaš.

Če se izgovarja kdo, da je svet po izvornosti bil divjina, resnična beseda pove, da ne taka divjina, ki uničuje božjo bit.
Ne more biti izvornemu človeku, niti malo blizu ali všeč, nihče od teh, ki imajo tako stanje biti, da uničujejo izvorno, na kakršenkoli način, tudi če imajo nekatere dobre lastnosti.

Če imaš slabega sina,
ga pusti, naj plava sam,
ne da bi mu dal roko.

Kralja Leonarda so neprestano napadali sosednji kralji. Njegovo življenje je bilo vedno v nevarnosti. Nekega dne so mu rekli njegovi prijatelji in svetovalci:
»Vaša veličanstvo, kaj pomaga, če uporabljate ščit, in če vas tu in tam brani straža v bitki? Prosimo, dajte si narediti jeklen oklep. Ta vas bo varoval od glave do pet.«

In tako si je Leonardo dal delati oklep. Ta je bil močan, varen in neprepustljiv. Omogočal mu je varno obrambo. Ko si ga je prvič nadel, mu ni bilo prijetno gibati se v njem. Počutil se je neprijetno, celo okorno. Bil pa je varen! Ko je prvič odšel na bitko z oklepom, se je ta dobro obnesel. Od oklepa so se odbijale celo krogle, kopja in puščice.

Če iščemo več,
ko nam človek daje vse,
nam zmeraj nekaj manjka.

Vladati pomeni krasti
in to vsi vedo.

(Albert Camus, Caligula)

Lažnivec konča tako,
da mu nihče več ne verjame
tudi takrat, ko govori resnico

Živela je deklica Ženja. Nekoč jo je poslala mama v pekarno kupit preste. Ženja je kupila sedem prest: dve s kumino – za očka, dve makovi – za mamo, dve s sladkorjem posuti – zase, in eno svetlo zapečeno prestico – za bratca Pavleka. Vzela je Ženja sedem prest in se opravila domov. Hodila je in prodajala zijala na levo in na desno, prebirala napise in štela vrane.

Medtem pa se je pritihotapil od zadaj neznan psiček in pojedel preste kar po vrsti: najprej očkovi presti – s kumino, potem obe mamini – z makom, potem Ženjini – s sladkorjem... Ženja je začutila, da so postale preste nekam preveč lahke. Obrnila se je, a je bilo že prepozno. Vrvice, na kateri so bile obešene, je bingljala prazna, psiček pa je ravno požiral svetlo zapečeno Pavlekovo presto in se oblizoval.

Zaslužni maršal je nekoč prosil za sprejem pri Napoleonu. Čeprav je cesar vedel, zakaj hoče k njemu, ga je bil kot dober voditelj pripravljen sprejeti. Maršal je Napoleonu prinese novico o veliki zmagi, ki jo je dosegel. Dolgo je trajalo, da jo je podrobno opisal. 

Napoleon je pazljivo poslušal celo maršalovo pripoved, toda rekel ni niti besede. Visoki častnik je bil razočaran. Upal je na prisrčnejši sprejem in seveda tudi na cesarjeve čestitke in odlikovanje.

Maršal je povzel, kar je že povedal, in še enkrat ponovil glavna dejstva. Napoleon je tudi tokrat poslušal in maršal si je to razlagal kot opogumljajoče znamenje: »Gotovo mi bo sedaj cesar naklonil odlikovanje, ki sem ga zaslužil.«

Dovolite toplim žarkom jutranjega sonca, da ogrejejo mlado srce.

Starši bodite pomočniki temu!
Tako kot se bojo razmaknili temni oblaki, in bo toplo jutranje sonce ogrelo otrokovo srce, in bodo kasneje svod prekrili oblaki pravega znanja, in milostno z roso in dežjem, napojili otrokovo srce. In če bo tako, bosta svetloba in oblačnost služiteljici ne pa uničevalki.

Dosti lažje je za izvorno bit, ter njeno razodetje, če se to zgodi v mladih letih, kajti če se ne, ima v starejših letih otrok mnogo ovojev, in je za isti cilj potreben mnogo večji napor, ter je tudi povezano z več nevarnosti za izvorno bit.

Vsako čaščenje, ki zasenči izvorno bit, je iz ega,
je pot v temo nevednost, ali drugače rečeno,to je v resnici tema.

Človek sicer časti Boga, vendar bolje bi bilo, če bi ga doumel nešpekuliativno, in tudi tako živel.

Človek v večini poskuša špekulirati z vsem.

Je pa zelo nesrečen zaradi tega, ker na koncu se zmeraj izkaže, da se to ne da.

Beseda, ki je ne izrečeš,
ne more biti ti v pogubo.
Beseda, ki prehitro vržeš jo na plan
pa ti lahko prinese izgubo.

Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega.

Prejšnji dan je lil močan dež , zato je bila pot razmočena in blatna, na njej pa so bile večje in manjše luže.

Tako prideta počasi meniha do zelo velike in globoke luže, ob kateri je nemočno stala mlajša ženska. Več kot očitno je bilo, da bi rada prišla preko luže, a ni mogla.

Eden od menihov jo brez besed prime, jo dvigne od tal, vzame v naročje in jo mirno prenese preko luže, kjer jo zopet postavi na tla. Nato meniha znova molče nadaljujeta pot.