|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Misel tedna
Prispeval/a: Nan dne nedelja, 22. maj 2011 @ 10:51 CEST
Strah ni merilo, v strahu je človeka preprosto strah.
In prestrašen otrok, prosi Boga za pomoč?
Misel tedna
Prispeval/a: merijen dne nedelja, 22. maj 2011 @ 19:59 CEST
Preden je pa to /opisano/ postalo pregovor, je pa že moralo biti preiskušeno /in dokazano/ na mnogih primerih.
Za rešitev svojega otroka,/tudi medicina je včasih brez moči/, pa navadno še in še goreče prosijo in molijo starši.
Misel tedna
Prispeval/a: Violeta dne nedelja, 22. maj 2011 @ 22:35 CEST
Misel tedna
Prispeval/a: Nan dne nedelja, 22. maj 2011 @ 22:59 CEST
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 09:02 CEST
vendar ta, ki ga je napisal,
očitno še ni doživel največjega strahu,
kajti v največjem strahu se človek po domače povedano vščije,
je v hudem krču, v šoku v katerem lahko tudi umre,
takrat ima zablokirane možgane
in mu kake misli o Bogu niti slučajno ne morejo priti na pamet.
Kar se mene tiče je;
Bog ljubezen, ki izhaja iz notranjega miru
nimam pa nič proti, če je za koga tudi največji strah ;)
---
stoychi
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 10:30 CEST
Občutek da si umrl je najstrahotnejše čustvo vseh čustev.
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 12:56 CEST
Ateist, ki prosi Boga za pomoč in v resnici misli, da mu bo bog pomagal, pač ni ateist. Je pa res, da ateisti večkrat rečejo oziroma rečemo »o moj Bog« ali »Jezus Kristus« ali "Bog pomagaj", kar je normalno, saj so nas v otroštvu kontaminirali s krščansko ikonografijo in terminologijo, pa tudi filmi so polni podobnih fraz.
Budisti, npr., ki ne veljajo za ateiste, pač ne prosijo Boga za pomoč, ker njihova religija ne pozna koncepta bog. Sklicevanje na boga tudi sicer ni nič posebnega - celo v porno filmih se v trenutkih ekstaze (predvidevam, da ne samo ateisti oziroma ateistke) oglašajo z vzkliki »Oh, my God!«.
Da prosiš boga za pomoč, moraš najprej biti seznanjen s konceptom boga. Otroci prosijo za pomoč angelčke, dobro vilo ali pa starše. Bog je samo nadomestek za starše – je nekakšen psihološki surogat za starše. Religijo je mogoče razumeti kot odvisnost od vsemogočnega in nepremagljivega očeta (prosto po Freudu).
@Miran
Občutek, da si umrl, še posebej, če si res mrtev, ne obstaja. Smrti ni mogoče doživeti. Pravzaprav smo bili na nek način mrtvi še preden smo se sploh rodili. Obstaja kvečjemu občutek, da umiraš, oziroma zavest, da boš umrl kmalu. To pa zna biti res zelo neprijetno – še posebej, če verjameš v krščanske pravljice o peklu.
(Tudi razne študije so pokazale, da religioznih ljudi v povprečju ni nič manj strah smrti kot ateistov.)
p.s.:
Se pa tokrat skoraj v celoti strinjam s tem, kar je zapisal Stojči.
Misel tedna
Prispeval/a: merijen dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 12:58 CEST
več kot očitno je, da tudi ti še nisi okusil tega silnega, smrtnega strahu pred smrtjo /in morda še bolj silen strah v trenutkih, ko tvoj otrok, -ali druga ljubljena oseba- , visi na nitki , med življenjem in smrtjo, da lahko postavljaš tako površne trditve in celo "veš", kaj se takrat v mislih, srcih ali dušah prizadetih oseb dogaja.
In- oprosti-, kje v tem pregovoru si pa prebral, da je Bog omenjen ali razumljen kot 'strah'?!!!
Nasprotno! Ravno zato, ker je razumljen kot ljubezen, se človeška srca v trenutkih največje stiske obračajo nanj.
Da razumeš globino tega pregovora, /kot ga je razumel očitno le Miran/, moraš imeti sam veliko tozadevnih življenskih izkušenj, moraš znati prisluhniti mnogim realnim živjenskim zgodbam, prebrati ogromno knjig, ki govore ravno o tem, kako se ravno v velikih življenskih preizkušnjah človeško srce najbolj Bogu odpira in ga išče.
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 14:15 CEST
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 14:19 CEST
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 15:09 CEST
sem napisal iz lastne izkušnje in za svojo izjavo tudi stojim,
vsak pa izhaja iz svojih izkušenj, zato naše izkušnje nikoli niso bile in nikoli ne bodo primerljive.
Se pa spomnim, ko sem bil v Ameriki sem po televiziji gledal dokumentarno oddajo posneto iz avtomtskih kamer oboroženih ropov v trgovinah in zadnje besede trgovcev, preden so bili ustreljeni. V večini primerov je v trgovino vpadla oborožena banda in brez besed ustrelila trgovca za blagajno.
Večina od trgovcev se je vscala in bila tiho, nekaterim je uspelo reči še; "Oh my "gad" drugim pa "Oh fak."
Strah za lastno življenje je eno, strah za bližnje pa drugo, oboje je zelo, zelo relativna stvar in ni vredna posploševanja. (iz misli tedna)
Človek, ki je duhovno bolj razvit ga je manj strah in zase in za svoje bližnje, ker se zaveda, da smrti ni, je samo življenje.
Ve, da smo sem prišli samo zato, da se naučimo vse tiste lekcije, katere se moramo naučiti, seveda pa je povsem drugo vprašanje, če se jih res.
Religiozni ljudje pa bi se še posebej morali zavedati in držati zaobljube;
Naj se zgodi Tvoja volja, kakor v nebesih tako na Zemlji, torej prevedeno, naj se povsod zgodi volja ljubezni.
Človek, ki ga je močno strah svoje smrti in smrti svojih bližnjih samo izraža, da je njegova vera popolnoma prazna brez kakršnekoli vsebine.
Tak človek je daleč od svojega srca v katerem prebiva njegov bog, ali Bog. Tvoj strah je pomanjkanje tvoje ljubezni(boga), pravzaprav je tvoj strah zgolj in samo tvoj satan, ali hudič, pa če to verjameš, ali pa ne, tako to v samem bistvu je. ;)
Dragi Miran evo tole sem dopolnil na tvojo željo, drugače pa vsem želim, da vsi doživljamo veliko več ljubezni in veliko manj strahu, še posebej pa pozdravljam MC-ja, ki se je strinjal z mojim prejšnjim komentarjem. ;)
---
stoychi
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 23. maj 2011 @ 16:20 CEST
Ko so bili ljudje na začetku obdobja Zemlje, lemurijanskem obdobju skoraj bitja brez oblike. Niso imeli razuma kot današnji človek.
Njihovo delovanje je bilo osredočeno izključno na lastno bivanje. To je bilo v glavnem premogavanje drugega zaradi lastnega praživetja, kar si danes komaj lahko predstavljamo.
Prastrah, ki je vsakem človeku, je preostanek iz tega obdobja.
Kaj je prazprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se bolj ali manj zavestno ukvarja vsak človek. Beseda "strah" izhaja iz latinske besede "avgustus", kar pomeni "tesen" in je povezana s pojmom ozek, neprostoren, tesen. "Nekaj me tišči v duši" Taka bojazen ali stiska prihaja iz srca, preide v zavest in je hipi prisotna v vsaki celici.
Po principu ostajati dve vrsti strahu.Strah , ki se vrača in nastopi v težkih okoliščinah in pritajen strah ali speči strah, ki je človekovi podzavesti( 70% kar se nezavedamo) in te sili v beg ali napad. Povod za rastoči strah je pogosto zunajni dražljaj ali vzrok. Pritajeni strah je težje razumeti, ker je tako globoko zasidran v človeku, da ga človek več ne zaznava.
Človek pogosto niti ne opazi, da je sgtrah gonilni motiv njegovih misli, občutkov in delovanja. Strah je njegov stalni spremljevalec, je eno z njegovo človeško naravo.
Če je strah povezan s pojmom ozek in utesnjujoč, je na dlani vprašanje, kaj je v človeku tako ozko neprostorno in tesno. Pojem "ogrožanje" je povezan s prostorom in časom, to je s tisto razšežnostjo, s katero je človek povezan. Lahko govorimo o razumskem zoženju zavesti.. Ta zoženo zavset potem oblikuje omejen svet misli, občutko in delovanja. S tem pa sama povzroča spet nove omejitve in vzdržuje ta pritajeni strah, ki oži obseg delovanja.
V trenutku, ko zavest opazi strah /nelogadnost/bojazen, to ozkost začne pritajeni strah naraščati. Postane perečin obladuje vsako delovanje in prizadevanje. Strah je potem bivanjski in prevladujoč. Toda ali je to vse? Ali je to rešitev? Ali je to najvišja modrost in izhod? Še ne!
Spoznanje , da se bo slej ali prej vsakdanje življenje končalo, obvladuje strah, pripravi trpečo dušo do tega , da ne išče rešitve zunaj sebe, ampak v sebi.
Lep pozdrav in vse dobro.
Miran