Živela je deklica Ženja. Nekoč jo je poslala mama v pekarno kupit preste. Ženja je kupila sedem prest: dve s kumino – za očka, dve makovi – za mamo, dve s sladkorjem posuti – zase, in eno svetlo zapečeno prestico – za bratca Pavleka. Vzela je Ženja sedem prest in se opravila domov. Hodila je in prodajala zijala na levo in na desno, prebirala napise in štela vrane.

Medtem pa se je pritihotapil od zadaj neznan psiček in pojedel preste kar po vrsti: najprej očkovi presti – s kumino, potem obe mamini – z makom, potem Ženjini – s sladkorjem... Ženja je začutila, da so postale preste nekam preveč lahke. Obrnila se je, a je bilo že prepozno. Vrvice, na kateri so bile obešene, je bingljala prazna, psiček pa je ravno požiral svetlo zapečeno Pavlekovo presto in se oblizoval.

»Ah, ti presneto ščene!« je zakričala Ženja in stekla za njim, da bi ga dohitela. Tekla je in tekla, psička pa ni dohitela, samo zašla je v popolnoma neznan kraj. Nikjer ni bilo velikih hiš, vsenaokrog so stale same majhne hišice. Ženja se je prestrašila in zajokala. Nenadoma se ji je prikazala neznana babica: »Deklica, deklica, zakaj se jočeš?«

Ženja je babici vse povedala. Babica se je Ženje usmilila, povabila jo je v svoj vrt in rekla: »Nikar se ne joči, pomagala ti bom! Res je, da nimam niti prest niti denarja. Imam pa nekaj drugega. Na mojem vrtu raste cvetka, ki se imenuje ´cvetka sedemcvetka´. Moja rožica je vsemogočna. Jaz vem, da si dobra deklica, čeprav rada prodajaš zijala. Podarila ti bom cvetko sedemcvetko, ki ti bo pomagala vedno in povsod.«

Ob teh besedah je babica izpulila iz gredice krasno cvetko, podobno kamilici. Podarila jo je deklici Ženji. Cvetka je imela sedem prozornih lističev, vsak je bil druge barve: rumene, rdeče, modre, zelene, oranžne, vijoličaste in nebesno modre.

»Ta cvetka,« je rekla babica, »ni navadna cvetka. Lahko ti izpolni vse, karkoli si zaželiš. Potrebno je odtrgati samo enega od lističev, ga vreči na tla in spregovoriti:

Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Kar si boš zaželela, se bo takoj izpolnilo.«

Ženja se je spoštljivo zahvalila babici in odšla. Pri vrtnih vratcih se je šele spomnila, da ne ve poti domov. Že se je hotela vrniti in prositi babico, da bi jo pospremila do prvega miličnika. Toda zdaj ni bilo več ne vrta ne babice. Izginila je, kot da bi se pogreznila v zemljo. Kaj pa zdaj? Ženji je šlo, kot ponavadi, na jok. Obraz se ji je raztegnil v pravcato harmoniko. Nenadoma se je spomnila skrivnostne cvetke.

No, poglejmo, kakšna neki je ta cvetka sedemcvetka!

Ženja je urno utrgala rumeni listek in spregovorila:

»Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Zapovej, da bi bila doma in imela vse preste!«

Ni še utegnila vsega izreči, že se je znašla doma. V rokah je držala sedem prest. Dala jih je mami, sama pa si je mislila: »To je resnično skrivnostna cvetka, nemudoma jo moram dati v najlepšo vazico!«

Ženja je bila čisto majčkena deklica. Zato je zlezla na stol, se zravnala in stegnila roke proti najlepši mamini vazici, ki je bila na najvišji polici. Kot nalašč pa so prav tedaj mimo okna letele vrane. Ženja je, povsem razumljivo, hotela pri priči ugotoviti, koliko jih je – sedem ali osem! Odprla je usta in začela šteti na prste, vazica pa ji je zletela iz rok na tla in – bang! – se je razbila na drobne kosce.

»Ti, a si spet nekaj razbila, trapica trapasta!« je zakričala mama iz kuhinje. »Menda ne moje najljubše vazice?«

»Ne, ne, mamica, ničesar nisem razbila. To se ti je samo zdelo!« je zakričala Ženja in kar se da hitro odtrgala rdeči listek, ga spustila na tla in zašepetala:

»Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Zapovej, da bi bila mamina najljubša vazica spet cela!«

Ni utegnila še vsega izreči, že so se črepinjice same od sebe sestavile skupaj in se zrasle.

Mama je pritekla iz kuhinje – a glej, kot da se ni nič zgodilo z njeno najljubšo vazico, cela je stala na svojem mestu. Mamica je za vsak primer požugala Ženji s prstom in jo poslala na dvorišče. Tam je Ženja videla dečke, ki so se igrali skrivalnice: sedeli so na starih deskah, v pesku pa so imeli zataknjeno palico.

»Dečki, dečki, rada bi se igrala z vami!«

»Kaj boš! Mar ne vidiš, da smo na severnem tečaju. Smrkelj ne jemljemo s sabo!«

»Kakšen severni tečaj pa je to, ko pa imate samo deske?«

»Daj no mir, to niso deske, ampak ledene plošče. Poberi se, ne moti nas! Kot nalašč imamo prav zdaj veliko dela.«

»Torej se ne smem igrati z vami!«

»Ne. Izgini!«

»Saj je vseeno. Tudi brez vas bom kmalu na severnem tečaju, samo ne na takšnem kot vi, pač pa ba pravem. Pojdite se solit! Vi vsi!«

Ženja je šla stran, pod hišni obok, vzela v roke skrivnostno cvetko sedemcvetko, odtrgala modri listek, ga spustila na tla in rekla:

»Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Zapovej, da bi bila takoj na severnem tečaju!«

Ni utegnila še vsega izreči, ko je nenadoma zatulil silen vihar. Sonce je ugasnilo, nastala je strašna noč. Pod nogami se ji je začela zemlja vrteti kot vrtiljak.

Ženja, ki je bila v poletni oblekici in brez nogavic, se je sama samcata znašla na severnem tečaju, a tam je bilo peklensko mraz!

»Oj, mamica, zmrzujem!« je zakričala Ženja in začela jokati, toda solze so se takoj spremenile v ledene sveče in obvisele na nosku kot na odtočni cevi.

Medtem pa je izza ledene plošče stopilo sedem belih medvedov – šli so naravnost proti deklici. Eden je bil bolj grozen kot drugi: prvi je bil nemiren, drugi – hudoben, tretji je imel nan glavi baretko, četrti je bil oguljen, peti pomečkan, šesti pegast, sedmi pa je bil pravi velikan. Od strahu ji je kri kar zaledenela v žilah. Z zmrzujočimi prstki je prijela cvetko sedemcvetko, odtrgala zeleni listek, ga spustila v piš in zakričala na ves glas:

»Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Zapovej, da bi bila takoj spet na našem dvorišču!«

Komaj je to izrekla, že se je znašla na dvorišču. Dečki so jo gledali in se smejali:

»No, kje pa je tvoj severni tečaj?«

»Saj sem bila tam.«

»Nismo videli. Dokaži!«

»Poglejte – ledena sveča mi še visi od nosu!«

»To ni sveča, to je smrkelj, z nami ne boš uganjala burk!«

Ženja je bila užaljena in je sklenila, da se ne bo več družila z dečki. Odšla je na drugo dvorišče, kjer so se igrale deklice. Hotela se jim je pridružiti. Videla je, da imajo deklice različne igračke. Ena je imela skiro, druga žogico, tretja preskakovalno vrvico, četrta otroško kolo, a neka deklica je imela celo veliko govorečo punčko.

Punčka je imela na glavi slamnat klobuček in na nogah galoške, kakršne imajo lutke. Ženja je postala sitna. Od zavisti so se ji oči tako izbuljile kot človeku, ki je pravkar ustrelil velikega kozla.

»No, vam bom pokazala, kakšne so vaše igračke!«

Dvignila je cvetko sedemcvetko, odtrgala oranžni listek, ga spustila iz rok in dejala:

»Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Zapovej, da bi bile vse igračke, kakršne sploh so, moje!«

Kot bi trenil, so začele drveti proti njej igračke. Najprej so seveda pritekle punčke. Mežikale so z velikimi očmi in neprestano cvilile: - »Očka, mama!« - Ženja se je v začetku zelo razveselila, toda punčk je prišlo toliko, da so takoj napolnile vse dvorišče, dve ulici, križišče in polovico trga. Niti koraka ni bilo mogoče napraviti, ne da bi stopil na punčko. Okrog in okrog nisi slišal drugega kot blebetanje in cviljenje najrazličnejših punčk.

Ali si lahko predstavljate, kakšen vik in krik lahko zganja pet milijonov govorečih punčk. Manj jih gotovo ni bilo! Sicer pa so prišle samo punčke in lutke iz Moskve. Iz Leningrada, Harkova, Kijeva, Lvova in drugih sovjetskih mest še niso utegnile priteči.

Valile so se in godrnjale po vseh cestah v Sovjetski zvezi. Ženja se jih je kar malo prestrašila. Toda to je bil šele začetek. Za punčkami in lutkami so se same od sebe kotalile žoge, krogle, skiroji, otroški tricikli, traktorji, avtomobili... Igračke za navijanje so se plazile po zemlji kot pravi plazilci, motale so se pod nogami in silile nemirne punčke in lutke, da so kričale še glasneje.

Po zraku je letelo na milijone aviončkov, balonov, jadralnih letal... Z neba so kot tulipani padali vatirani padalci. Nekateri so obviseli na telefonskih žicah in v drevesnih krošnjah. Mestni promet se je zaustavil. Prometni miličniki so splezali na ulične svetilke in niso vedeli, kaj početi.

»Dovolj je, dovolj!« je z grozo zavpila Ženja.

»Prenehajte! Kaj vam je, mar ste znorele? Jaz ne potrebujem toliko igrač. Samo pošalila sem se. Bojim se...« Toda igračam ni bilo konc! Prihajale so v novih in novih valovih. Prenehale so se kotaliti sovjetske, zato pa so začele prihajati ameriške, zatrpale so že celo mesto. Kaj storiti? Glej, Ženja pleza po lestvi – igračke za njo. Ženja gre na balkon – igračke za njo... Ženja se je povzpela na streho, urno odtrgala vijolični listek, ga spustila in v isti sapi spregovorila:

»Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Zapovej, da bi se igračke čimprej vrnile v trgovine!«

In vse igračke so takoj izginile. Ženja je zdaj pogledala svojo cvetko sedemcvetko in odprla usta, ko je videla, a je ostal samo še en listek.

»Tako, zdaj pa imam! Šest listkov sem potratila za prazen nič. A kaj zato, bom pa odslej naprej bolj pametna.«

Odšla je na ulico, hodila, hodila in si mislila: »Vseeno bi bilo dobro, če bi listku še kaj ukazala?! Ne bi bilo slabo, če bi si zaželela dva kilograma čokoladnih bombončkov. Ne, bolje bi bilo dva kilograma karamel. Niti ne... Bolje bo, če si kupim: pol kilograma čokoladnih bombončkov, pol kilograma karamel, deset dekagramov turškega medu, deset dekagramov orehov in še - pa naj bo, še eno rožnato prestico za Pavleka.

Sicer pa, ali ni vse to nesmiselno. Kar bom ukazala, bom dobila, pojedla... Ničesar ne bo ostalo. Ne, tega že ne bom počenjala. Raje si bom zaželela otroški tricikel na pedala. – Zakaj neki? Dobro, popeljala se bom, kaj pa bo potem? In če bom dobila kaj drugega, mi bodo dečki odvzeli, mogoče tudi razbili? Ne, raje si bom zaželela vstopnico za kino ali cirkus.

Tam je veselo! Morda pa bi bilo bolje, če bi si zaželela nove sandale. To ni slabše od cirkusa. Saj res, da po resnici povem, kaj mi pomenijo nove sandale! Lahko bi si zaželela še kaj veliko lepšega. Najvažnejše je, da se ne bom prenaglila!«

Medtem ko je Ženja razmišljala, je nepričakovano naletela na imenitnega dečka, ki je sedel na klopci pri vratih. Imel je velike temno modre oči, vesele in krotke. Deček je bil zelo ljubezniv, takoj je bilo videti, da ni pretepač. Ženjo je zgrabila želja, da bi se z dečkom spoprijateljila. Brez strahu je odšla k njemu. Zenici v očeh sta se mu svetili, da je bilo v vsaki videti njen obraz z dvem kitkama, ki sta ji viseli ob ramenih.

»Deček, deček, kako ti je ime?«

»Vitja. A kako je tebi?«

»Ženja. Pojdiva se lovit!«

»Ne morem. Hrom sem!«

Ženja je povesila oči in zagledala na njegovi nogi neroden čevelj z debelimi podplati.

»Kakšna škoda!« je rekla Ženja. »Zelo mi ugajaš. Rada bi se lovila s tabo.«

»Tudi ti si mi všeč in tudi jaz bi se rad lovil s tabo. Na žalost pa to ni mogoče. Hrom sem za vse življenje.«

»Kakšne neumnosti pa govoriš, deček!« je vzkliknila Ženja in vzela iz žepa svojo skrivnostno cvetko sedemcvetko.

»Poglej!«

Ko je to izgovorila, je deklica pazljivo utrgala zadnji – nebesno modri listek. Minuto ga je gledala, potem razklenila prstke in zapela z nežnim, od sreče utripajočim glasom:

»Lêti, lêti listek,
od vzhoda do zahoda,
od severa do juga,
preleti svet povprek!
Dotakni se zemljice –
izpolni mi žêljice!

Izpolni še zadnjo željo, ozdravi mi dečka Vitjo!«

Vitja je takoj skočil s klopi, kot da ni bil nikdar hrom. Z Ženjo sta se šla lovit. Tekal je tako dobro, da ga ni mogla dohiteti, čeprav se je na vso moč trudila.

Vladimir Petrovič Katajev

Vir: Vladimir Petrovič Katajev: CVETKA SEDEMCVETKA [Prevedel Jurij Rojs]. Ilustriral in opremil Matjaž Schmidt. Založila Mladinska knjiga, Ljubljana, 1980. Knjižnica Čebelica, 231.

Danijela Premzl