|
Dovolite toplim žarkom jutranjega sonca, da ogrejejo mlado srce.
Starši bodite pomočniki temu!
Tako kot se bojo razmaknili temni oblaki, in bo toplo jutranje sonce ogrelo otrokovo srce, in bodo kasneje svod prekrili oblaki pravega znanja, in milostno z roso in dežjem, napojili otrokovo srce. In če bo tako, bosta svetloba in oblačnost služiteljici ne pa uničevalki.
Dosti lažje je za izvorno bit, ter njeno razodetje, če se to zgodi v mladih letih, kajti če se ne, ima v starejših letih otrok mnogo ovojev, in je za isti cilj potreben mnogo večji napor, ter je tudi povezano z več nevarnosti za izvorno bit.
Dober starš je tisti, ki dojame resnične otrokove zmožnosti, in se po tem ravna, in edino takrat mu je lahko v blagodejno pomoč.
Nikoli ga ne forsira čez njegove strukturalne zmožnosti.
Mnogi pogrešijo pri tem, da v mlajših letih malo zapostavijo ljubezen, in v otroka skušajo vtkati bolj znanje in učenost . In ko to gre naprej, tisti, ki še imajo nekaj smisla za to spoznajo, da otrok nima ljubezni, ali da je okrnjena.
Potem poskušajo to popraviti, ampak spoznajo, da otrok ni več tak, in da je to dosti težje.
To pa zaradi tega, ker je prišlo do zelo žalostne napake.
Če je bila zapostavljena ljubezen, je dobil znanje in učenost.
In kasneje, ko se je tega navadil, starši, ki še imajo nekaj smisla za izvornost, mu skušaj darovati in ozavestiti ljubezen. On pa ima potrebo samo po znanju in učenosti.
Takrat mnogi spoznajo žalostno resnico, da takrat otrok sploh ne potrebuje več ljubezni, jo zavrača, ali postane sredstvo, ne pa to, kar naj bi bila, ter je bolj sprejemljiv za znanje in učenost , in vse dojema preko tega.
Seveda tudi v obratnem primeru, če se da pri otroku na ljubezen vse, in ni zraven pravih spoznanj, je tudi zelo hudo.
Kajti otrok dojema vse po ljubezni, nima pa drugih bistvenih osnov, ki so za celovitost in rast k temu nujno potrebne.
V prvem primeru je glava prepolna in ljubezen v srcu zapostavljena, v drugem je srce polno ljubezni in glava prazna, ter pravo znanje zapostavljeno.
Prvo pripelje k negativni ravnodušnosti in zvijačnosti, drugo k usodnim napakam. Torej je oboje usodno.
Res je tudi, da mnogi poskušajo udejanjiti na otrocih njihove lastne sanje in ideale, ne glede na resnične otrokove zmožnosti, marsikdaj pa so še ti ideali popolnoma nasprotni, človekovi izvorni biti in razodetju le tega.
Kajti izvorna bit je res tako drugačna, na žalost največkrat od vsega nam poznanega, da nehote in nevede delamo usodne napake, pri sebi in pri otrocih.
Celo ko postavimo najboljše kar premoremo, torej dobro tako kot ga najboljše razumemo, in če rečemo božja bit to presega, smo še zmeraj v zmoti, če za osnovo postavimo dobro te narave, in iz nje izhajamo, kajti ne gre se za preseganje v smislu te narave.
Boljše te narave je na žalost zelo povezano z slabšim te narave, in je celo v mnogih primerih ustvarjalec in vzdrževalec tega.
Človek je poklican k razodetju izvorne biti, in je res to edini namen življenja. Brez razodetja le nje, ne more biti prave človečnosti, človečnost, ki ni iz nje, in ne služi njenemu razodetju je največja prevara.
Vzdrževanje take prevare, in življenje iz nje, pa ima vedno zelo hude posledice.
To opisujejo besede iz svetega pisma, ki jih izgovori Jezus: Živali imajo svoje brloge, ptice svoja gnezda, ljudje svoja bivališča, sin človekov pa nima kam da bi glavo naslonil.
Kajti res, vse na kaj se oslanjajo ljudje te narave, ne more biti oslomba izvorni biti.
V najboljših primerih, ta narava mogoče kdaj pokaže na kakšno lastnost izvorne biti, to pa je vse, kar premore, in še to lastnost zmeraj samovoljno prilagodi sebi, in svojim potrebam.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Otroci-Starsi-Pomagajmo-Jutranjo-Sonce
Domov |
|
Powered By GeekLog |