Nekoč je živela deklica, ki ni bila posebno bistra. Toda tega nihče ni opazil, kajti imela je ptico, ki je zobala napake. Ptica je bila bleščeče, temno modre barve. Kadar je deklica pisala domačo nalogo, ni prav nič pazila, ampak je delala same napake. Ko je postavila zadnjo piko, je zaklicala: »Pridi in pozobaj!« In ptica je prišla in pozobala vse napake in packe.

Nekega dne ji je rekla sošolka, ki je sedela zraven nje v šolski klopi: »Tudi jaz bi bila rada tako pametna kot ti, ki nimaš v domači nalogi nikoli nobene napake.«

»Seveda,« je odgovorila deklica, »ko imam pa ptico, ki mi vse pozoblje.«

»Oh,« je rekla sošolka, »potem bom pa prišla popoldne k tebi in bom prinesla s seboj vse svoje zvezke.«

»Le pridi,« je rekla deklica.

Popoldne pa ni prišla le sošolka, ki je sedela poleg nje v klopi, temveč so prišle z njo tudi vse druge sošolke in sošolci in s seboj so prinesli vse zvezke z domačimi nalogami. Deklica je razprostrla zvezke po mizi, po stolih in po tleh in zaklicala: »Pridi in pozobaj!« In priletela je ptica, ki je zobala napake, in je zobala in potem je reklo: BUM! in ptica je počila in vse napake in packe so zletele nazaj v zvezke.

Zdaj so imeli otroci še več napak v zvezkih kot poprej. Ptica pa je ležala na tleh in še premaknila se ni. Deklica je stala ob nji in strašno jokala. Sošolci in sošolke pa so se čisto tiho pobrali domov.

Jella Lepman in Hansjörg Schmitthenner:

[Prevedel Cvetko Zagorski]

Vir: ZLATA ČEBELICA 2: še petdeset najlepših. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.

Danijela Premzl