Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega.
Prejšnji dan je lil močan dež , zato je bila pot razmočena in blatna, na njej pa so bile večje in manjše luže.
Tako prideta počasi meniha do zelo velike in globoke luže, ob kateri je nemočno stala mlajša ženska. Več kot očitno je bilo, da bi rada prišla preko luže, a ni mogla.
Eden od menihov jo brez besed prime, jo dvigne od tal, vzame v naročje in jo mirno prenese preko luže, kjer jo zopet postavi na tla. Nato meniha znova molče nadaljujeta pot.
Po nekaj kilometrih drugi menih pretrga molk in vpraša prvega: "Kako si lahko prijel, dvignil v naročje in prenesel preko luže tisto žensko, ko veš, da nam je prepovedano dotakniti se žensk?"
Menih, ki je žensko prenesel preko luže, se mu smeje odvrne: "Ti jo še vedno nosiš s seboj? Jaz sem jo pustil pri luži!"
Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega.
