Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega.
Prejšnji dan je lil močan dež , zato je bila pot razmočena in blatna, na njej pa so bile večje in manjše luže.
Tako prideta počasi meniha do zelo velike in globoke luže, ob kateri je nemočno stala mlajša ženska. Več kot očitno je bilo, da bi rada prišla preko luže, a ni mogla.
Eden od menihov jo brez besed prime, jo dvigne od tal, vzame v naročje in jo mirno prenese preko luže, kjer jo zopet postavi na tla. Nato meniha znova molče nadaljujeta pot.
Po nekaj kilometrih drugi menih pretrga molk in vpraša prvega: "Kako si lahko prijel, dvignil v naročje in prenesel preko luže tisto žensko, ko veš, da nam je prepovedano dotakniti se žensk?"
Menih, ki je žensko prenesel preko luže, se mu smeje odvrne: "Ti jo še vedno nosiš s seboj? Jaz sem jo pustil pri luži!"
|
Zgodba o dveh menihih
Prispeval/a: Nan dne sreda, 6. april 2011 @ 11:54 CEST
V monsunskem obdobju pa lahko tudi večkrat.
Zgodba o dveh menihih
Prispeval/a: MC dne sreda, 6. april 2011 @ 18:59 CEST
poskrbeli za svoje naravne potrebe. Posredno bi s tem pomagali
ali osrečili še kakšno žensko, pa ne samo takrat, ko ta ne bi
mogla preko luže. Zelo bi koristili, predvsem sočloveku, tudi s
tem, če bi prenehali s družbenim parazitiranjem in se začeli
preživljati s svojim delom, medtem ko bi svoje samostanske
bunkerje spremenili v bolnišnice in šole (pa ne v takšne, kjer bi
poučevali srednjeveške teološke dogme, ampak praktična
znanja, ki ljudem pomagajo izboljšati kvaliteto življenja).
Zgodba o dveh menihih
Prispeval/a: Nan dne četrtek, 7. april 2011 @ 09:08 CEST
In če ni menihov.....itd. :)