No pa nekaj bolj veselega. Opisal bom, kako je objavljena misel nastala.
Moja ljubljena je bila žalostna, pa sem jo tolažil, in saj veste, da v takih primerih človek težko najde pravo besedo.
Potem sem jo iz vsega srca stisnil k sebi, in jo tudi pobožal. Kasneje po tem pa mi reče; zakaj me nisi pobožal. In tedaj izrečem to čudno besedo: Tebi pa zmeraj nekaj manjka, saj sem te vendar iz vsega srca stisnil k sebi, in celo pobožal, ter se začnem prav naravno iz vsega srca smejati, in čudo tudi ona se je začela naravno iz srca smejati, saj je kar naenkrat razumela, da je tako.
Pomislite teh nekaj besed, je rešilo vso takratno žalost, verjetno, če bi jih bilo cele kupe ne bi naredile tega.
Če bi reagiral drugače, in bi šlo bistveno kar neopazno skozi, kar se marsikdaj zgodi, seveda tudi sam pri tem nisem izjema, bi ostala oba žalostna. Tudi vesel sem ob doživetju da ni tako.
To pišem kot primer bolj zaradi tega, ker bo to mogoče komu koristilo , kaj pa vem v kakšni življenjski situaciji.
Mogoče pa bo, nikoli se ne ve.
Seveda kar sem napisal, je bilo tudi s privolitvijo ljubljene, tako da nisem bil prav nič svojevoljen.
Pa še en star izrek; Zlato ima sijaj, biseri lesket, a beseda ob pravem času, kako je to dobro !

[ Odgovori na to | # ]