Mati Terezija
(1910-1997)

Rojena je bila 27. avgusta 1910 v Skopju in je albanskega porekla. Leta 1929 se je kot članica ženske kongregacije odpravila v Indijo, kjer je bila globoko pretresena nad pomanjkanjem. Izstopila je iz svojega reda in se posvetila izključno negi najbolj zapostavljenih in zavrženih oseb v Kalkuti.

7. Oktobra 1950 je formalno ustanovila nov red "Misijonark ljubezni". Od tedaj naprej je bila Mati Terezija v belem sariju z modrimi robovi neutrudna delavka v službi ljubezni in življenja.

Ko umrem, dajte, kar ostane od mene, otrokom.
Če že morate jokati, jokajte za svoje brate, ki hodijo ob vas.
Objemite kogarkoli in mu dajte, kar bi radi dali meni.
Rada bi vam nekaj zapustila, nekaj boljšega od besed in zvokov.
Glejte me v ljudeh, ki sem jih poznala in imela rada.
In če ne morete živeti brez mene, naj živim v vaših očeh, v vaših mislih in dejanjih dobrote.
Svojo ljubezen mi lahko najbolje izkažete tako, da dovolite, da se roka sklene z roko in pustite otroke, ki morajo biti svobodni.
Ljubezen ne umre, samo ljudje…
Zatorej, ko bo od mene ostala samo še ljubezen…
Me dajte drugim…

iz Kurje juhice za dušo 2. krožnik (Jack Canfield in Mark Victor Hansen)

Boga za vzdržljivost sem prosil,
da bi v življenju kaj dosegel,
me neodločnega je ustvaril,
da bi ponižen bil.
Za zdravje sem ga prosil, da delal silne bi stvari,
in dal mi je bolezen, da bi boljši bil.
Sem prosil za bogastvo, da bi srečen bil,
pa mi je revščino naložil, da bi moder bil.

Ne stojte ob mojem grobu in ne jokajte.
Nisem tukaj. Ne spim.
Sem tisoč vetrov, ki bučijo. Sem diamanten lesk snega.
Sem sončen žarek na zrelem klasju. Sem jesenski dež.
Ko se zbudite v jutranji tihoti, sem veseli ščebet ptic, ki krožijo v letu.
Sem zvezde, ki svetijo v noči.
Ne stojte ob mojem grobu in ne jokajte.
Nisem tukaj. Ne spim.

neznani vir

Da ne iščem tolažbe, temveč da tolažim;
da ne iščem razumevanja, temveč da razumem;
da ne iščem ljubezni, temveč da ljubim;
kajti skozi dajanje dobimo,
v oproščanju nam je oproščeno
in skozi smrt se rodimo v večno življenje.

Lansko leto, ko so Izraelci z buldožerji zravnali Palestinski Jenin, sem se spomnil na podobne dogodke, ki so se dogajali pred leti v Bosni. Popadla me je jeza in napisal sem tole pesem, ki jo tule objavljam.
Dvojna merila NATA pred OZN resolucijami, po mojem mišljenju pri nas, trenutno ne dajejo NATU kaj dosti šans. :)

Boga sem prosil za pomoč. da bi lahko kaj dosegel.
Postal sem nemočen, da bi se naučil ponižno ubogati…

Prosil sem za zdravje, da bi lahko naredil velike stvari.
Dana mi je bila bolezen, da bi lahko delal dobra dela…

Prosil sem za bogastvo, da bi bil srečen.
Dana mi je bila revščina, da bi lahko bil moder…

»Vse kar vem je,
da naj bi v eno noto vložil pet stvari:
dušo, srce, razum, telo, povezovalca.
Ena nota.
Če ne vložiš teh pet stvari v to noto,
mi ni mar koliko muzike znaš,
človek, jaz tega ne bom čutil…
Naredi tako, da bom čutil človeka,
Naredi tako, da bom čutil duha,
Naredi tako, da bom čutil svetost
in čutno božanskost.«

Citat Carlosa Santane, mehiškega glasbenega umetnika (2002)

Buda se je odločil za potovanje in vsi so mu odsvetovali pot po kateri je nameraval, češ da tam hudo razgraja in ropa nek ropar.
No ravno zato se je Buda odločil prav za to pot.

Ropar ga je res čakal za neko skalo in ko je ravno hotel Budo kresniti po betici, je sam otrpnil kot kip z rokami štrlečimi v vis.
Buda je šel lepo mirno mimo, takrat pa je ropar zakričal: "Ustavi se, kam greš"
Buda je odgovoril:"Jaz sem se že zdavnaj ustavil, kdaj se boš ustavil ti?"
Ropar je odgovoril:" Praviš, da si se ustavil pa greš kar naprej, mene pa sprašuješ kdaj se bom ustavil, pa se še premakniti ne morem?"

Proti koncu devetnajstega stoletja je vpliven poslanec britanskega parlamenta hitel skozi dež in meglo otožne škotske pokrajine s pomembnim govorom v žepu. Kilometre pred ciljem je njegova kočija zdrsnila s ceste in se globoko zarila v blato. Kljub vsem voznikovim poskusom in trudu, se kočija ni premaknila nikamor. Govor je bil tako pomemben, da je priskočil celo aristokratski Anglež v svoji uradni opravi. Vendar tudi to ni pomagalo. Kočija se ni ganila.

Pravzaprav je tole Valentinovo, katerega pred nekaj leti še nismo praznovali res en lep praznik, vreden vsega spoštovanja in praznovanja.
Če človek ne razmišlja o svoji ljubezni vsaj vsak dan, ali enkrat na mesec, je dobro, da pomisli vsaj nekajkrat na leto, ob praznikih kot so Božič, Novo leto, Valentinovo in seveda rojstni dnevi, ali godovi…:)
Najboljše pa je, da človek kar diha ljubezen, da je vsak njegov dih Valentinovo,
prežet z notranjim mirom in ljubeznijo, kar je seveda mogoče samo z vso iskrenostjo iz svojega srca…:)
V teh citatih slavnih ljudi, je toliko modrosti, da se je vredno poglobiti v njih in se prepoznati v njih, ali pa dobiti iz njih nasvet zase…:)

nekaj zgodbic iz knjige DROBNE ZGODBE ZA DUŠO (Božo Rustja)

KO SEM BIL MLAD

Stari modrec je pripovedoval:
»Ko sem bil mlad, sem prosil Boga, naj mi da moč, da bom spremenil svet.
Ko sem prišel v srednja leta in videl, da mi je minilo pol življenja in nisem spremenil nobenega človeka, sem začel moliti, naj mi da Gospod milost, da bom spremenil tiste, s katerimi prihajam v stik: družino in prijatelje.
Zdaj pa, ko sem star in so moji dnevi šteti, sem prišel do spoznanja, kako sem bil neumen. Moja edina molitev se sedaj glasi:
Gospod, daj mi milost, da spremenim samega sebe!
Tako bi moral moliti že od samega začetka.«

Uredništvo Sončevih pozitivk želi ob dnevu zaljubljenih, ki bo v petek, 14. februarja vsem obiskovalcem in vsem ljudem veliko ljubezni. Ob tem želimo poudariti, da se svojih najdražjih ne spomnite samo ob tem dnevu, ampak skozi celo leto.

Vse, kar stori ljubezen, stori prav.

Ljubezen je kot solza, rodi se v očeh in pade na srce.

Kdor hoče ljubezen žeti, jo mora sejati.

Ljubezen daje vrednost ljudem.

»Nisem si zaslužila, da toliko trpim« je dejala neka gospa drugi gospe v trgovini, jaz pa sem ravno takrat šel mimo. Prijelo me je, da bi ji rekel: «Če si ne bi zaslužila tega trpljenja, enostavno ne bi trpela«

Ko sem prebral članek o karmi, sem takoj videl, da bi se dalo razložiti to stvar mnogo bolj preprosto.
Naj začnem članek z zgodbo, ki jo je moj mojster Prem Rawat povedal pred mnogimi leti.
Mojster in učenec potujeta peš do naslednjega kraja. Pred njima se vzpenja hrib, katerega morata prečkati na svoji poti. Učenec vpraša mojstra: »Kaj je karma?«

Ljudje so nespametni, nelogični in zagledani vase.
Vseeno jih imejte radi!

Če počnete dobro, vas bodo ljudje obdolžili, da tako ravnate iz sebičnih in skritih nagibov.
Vseeno počnite dobro!

Lastne napake nam ne morejo uničiti življenja, če jim tega ne dovolimo.

Znana je zgodba o tkanju perzijskih preprog, kjer na sprednji strani stoji mojster, ki napeljuje niti, na drugi strani pa skupina dečkov, ki jih vleče. Če kateri izmed dečkov stori kaj narobe, mojster prilagodi vzorec in na koncu nihče ne opazi napake.

Tudi v našem življenju se godi enako, če prepustimo Bogu, da vtke duševno nit napak v lep in pravilno urejen vzorec.

James E. Sweaney

Tokratna misel tedna je posvečena dr. Francetu Prešernu. Po njem smo Slovenci poimenovali naš kulturni praznik, ki bo 8. februarja.

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
ko koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.

Nazadnje še, prijatli,
kozarce zase dvignimo,
ki smo zato se zbrali,
ker dobro v srcu mislimo;
dokaj dni naj živi vsak,
kar nas dobrih je ljudi.

France Prešeren

DESET NE MOREŠ

1) Ne moreš biti uspešen, če ne spodbujaš razvoja.
2) Ne moreš pomagati majhnemu človeku s tem, da podreš velikega.
3) Ne moreš okrepiti šibkega s tem, da slabiš močnega.
4) Ne moreš dvigniti tistega, ki služi, s tem, da tlačiš tistega, ki zaslužek izplačuje.
5) Ne moreš pomagati revežu z uničenjem bogatega.
6) Ne moreš se izogniti težavam, če trosiš več od svojih dohodkov.
7) Ne moreš izboljšati bratstva med ljudmi, če netiš razredno sovraštvo.
8) Ne moreš snovati varnosti na sposojenem denarju.
9) Ne moreš graditi značaja in poguma tako, da človeku vzameš pobudo in neodvisnost.
10) Ne moreš pomagati ljudem tako, da namesto njih počneš tisto, kar bi zmogli in morali storiti sami.

Častiti William J. H. Botecker leta 1916

BOG,
podari nam jasen pogled,
da bomo videli lepoto sveta.
BOG,
podari nam izostren sluh,
da bomo razumeli tvoj klic,
in mehko roko,
da bomo lajšali trpljenje svojim bratom,
in besede,
ki bodo donele kot zvon v naš zmedeni čas.
BOG,
podari nam noge,
ki se bodo odzivale do našega delovnega mesta,
in daj nam blago dušo,
v kateri domuje tvoj mir!

Ženska je sanjala, da jo preganja velika, grda in strašna pošast.

Kamorkoli je ženska zbežala, povsod je šla pošast za njo. Bila ji je tik za hrbtom, kjer se je slinila, spuščala pošastne glasove in ji dihala za vrat. V brezglavem begu se je ženska pognala v sotesko, ki ni imela izhoda.

Bila je ujeta. Z navpično steno za hrbtom je prestrašeno gledala pošast, ki ji je prihajala vedno bliže. Ko je bila pošast tik pred njo, je ženska zakričala:
»Kaj hudega mi boš storila?«
Pošast se je ustavila, se zazrla naravnost v njene oči in rekla:
»Odvisno od tebe. Sanje so tvoje.«

zgodba je iz knjige Modrost življenja (John Marks Templeton)

Si zdrav? Nisi?
Lahko pa se zahvališ Bogu, da si živel tako dolgo. Mnogi niso.

Te boli?
Tisoči, mogoče milijoni, doživljajo ravno v tem trenutku hujšo bolečino kot ti.

Ko si se zjutraj zbudil, si slišal petje ptic? Si vstal in na zdravih nogah odšel na zajtrk?
Zahvali se za to. Mnogim zaradi bolezni to ni bilo dano. Mnogi ne bodo imeli niti zajtrka.

Polnost življenja

Profesor filozofije je stal pred razredom. Pred seboj je imel nekaj stvari.
Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik prazen kozarec od majoneze.
Napolnil ga je z večjimi kamni premera približno 5 cm.

Vprašal je študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se.
Profesor je vzel posodo z manjšimi kamenčki in jo zvrnil v kozarec. Na rahlo
ga je pretresel. Kamenčki so se seveda skotalili v prazne prostore med
kamni, ki so že bili v kozarcu. Potem je ponovno vprašal študente, ali je
kozarec poln. Zasmejali so se in se strinjali.