Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Neki brat v samostanu očeta Elija je bil skušan. Zato je bil od tam pregnan in je prišel na goro k očetu Antonu. Nekaj časa je ostal tam, potem ga je Anton poslal nazaj v samostan, iz katerega je prišel. Ko so ga tam zagledali, so ga spet pregnali. Vrnil se je nazaj k očetu Antonu in mu rekel:
»Oče, niso me hoteli sprejeti.«
Tedaj jim je Anton poslal sporočilo z naslednjo vsebino:
»Ladja je doživela na morju brodolom, izgubila svoj tovor in s težavo so jo rešili na kopno. Vi pa hočete njega, ki se je rešil na kopno, potopiti nazaj v morje.«
Ko so bratje slišali, da ga pošilja oče Anton, so ga pri priči spet sprejeli medse.
, Oče Anton je rekel:
»Videl sem vse sovražnikove zanke razprostrte po zemlji. Zavzdihnil sem in se vprašal:'Kdo neki jim lahko uide?' In zaslišal sem glas, ki mi je rekel:'Ponižnost!'«
Oče Pitirijon, učenec očeta Antona, je govoril:
«Kdor hoče izgnati demone, si mora najprej podvreči strasti. Če namreč premaga določene strasti, s tem izžene tudi njihove demone. Demon na primer spremlja jezo. Če pa boš postal gospodar svoje jeze, boš s tem pregnal tudi njenega demona. In podobno je z vsako drugo strastjo.«
Oče Makarij je govoril:
»Če mislimo na zlo, ki nam ga prizadanejo ljudje, uničimo moč, ki izvira iz misli na Boga. Če pa mislimo na zlo, ki nam ga povzročajo demoni, ostanemo nepoškodovani.«
četrtek, 10. april 2003 @ 08:55 CEST
Uporabnik: ana
Neki brat je prišel k očetu Makariju Egipčanu in mu rekel:
»Oče, reci mi kako besedo. Kako lahko dosežem zveličanje?«
Starec ga je poučil:«Pojdi tja k grobu in zasmehuj mrtve.«
Brat je šel, grob zasmehoval in obmetaval s kamni. Nato je prišel nazaj in o tem pripovedoval starcu. Ta ga je vprašal:
»Ali ti niso mrtvi ničesar rekli?«
Odgovoril je:«Ne!«
Tedaj mu je starec rekel:
»Pojdi jutri zjutraj zopet tja in jim izkaži čast!«
Brat je šel h grobu, mrtve hvalil in jim govoril:«Apostoli, svetniki, pravičniki!«
In prišel je nazaj k starcu in rekel:«Izkazal sem jim čast!«
In ta ga je vprašal:«Ali ti niso ničesar odgovorili?«
Brat je odgovoril:«Ne!«
Tedaj mu je starec rekel:
»Veš, kako zelo si jih sramotil, a ti niso nič odgovorili – in kolikšno čast si jim izkazal in ti niso nič rekli. Če hočeš doseči zveličanje, moraš tudi sam postati kot truplo in se ne meniti niti za krivico, ki ti jo storijo ljudje, niti za njihovo slavljenje. In lahko boš zveličan!«
Neki brat je rekel očetu Piminu:
»Če dam svojemu bratu malo kruha ali česa drugega, demoni to razvrednotijo, češ da darujem zato, da bi ugajal ljudem.«
Starec je dejal:
»Tudi če se to zgodi iz želje po ugajanju ljudem, hočemo vendarle dati bratu, kar potrebuje.«
Povedal mu je sledečo priliko:
»Dva kmeta sta stanovala v istem mestu. Eden od njiju je sejal le malo semena in še tega neočiščenega, drugi pa iz nemarnosti sploh ni šel sejat. Če bi sedaj nastopila lakota, kdo od obeh bo imel za življenje?«
Brat je odgovoril:«Ta, ki je sejal malo in neočiščeno.«
Tedaj mu je starec rekel:
»Sejmo vsaj malo, četudi neočiščeno, da ne bomo umrli zaradi lakote.«
In neki pesnik je rekel: Govori nam o Lepoti.
In je govoril:
Kje boste iskali lepoto in kako jo boste našli, če vam ne bo ona sama pot in vodnik?
In kako boste mogli govoriti o njej, če vam ne bo ona sama stkala besed?
Ponižani in razžaljeni pravijo: "Lepota je nežna in ljubka.
Kakor mlada mati, napol sramežljiva zaradi svoje veličine, potuje med nami."
A strastneži govore: "Ne, lepota je močna in silna.
Kakor nevihta je, ki stresa zemljo pod nogami in nebo, ki se razpenja nad našimi glavami."
»Med očeti je živel tudi oče Nikon, ki je stanoval na gori Sinaj. Nekoč je šel nekdo v šotor nekega faranita, našel njegovo hčer samo in z njo spal. Nato ji je rekel:
'Reci, da je to storil anahoret Nikon.'
Ko je prišel dekletov oče in to izvedel, je vzel meč in šel gor k starcu. Potrkal je in starec mu je odprl. Faranit je dvignil meč, da bi ga usmrtil, tedaj pa mu je roka ohromela. Nato je odšel in javil to očetom. Poklicali so starca in je prišel. Naložili so mu mnogo udarcev in ga hoteli izgnati.Tedaj jih je prosil:
'Pustite me tu, za božjo voljo, da bom delal pokoro.'
Izobčili so ga za tri leta in ukazali, da ga ne sme nihče obiskati. Zdržal je tam tri leta, prihajal samo ob nedeljah (v cerkev) in delal pokoro. In vse je prosil:
ponedeljek, 7. april 2003 @ 21:52 CEST
Uporabnik: ana
MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov
Neki brat je v puščavi storil greh. Njegovi bratje so se zbrali in poslali po očeta Mojzesa. Ta pa ni hotel priti. Zato je duhovnik poslal ponj z naročilom:
»Pridi, zakaj ljudstvo te pričakuje!«
Mojzes se je dvignil in šel. Vzel pa je preluknjano košaro, jo napolnil s peskom in si jo zadal na rame. Bratje so mu šli naproti in mu rekli:
»Kaj tovoriš s seboj, oče?«
Tedaj jim je starec odgovoril:
»To so moji grehi. Za mojim hrbtom se iztekajo in jih ne vidim; danes pa sem prišel, da bi sodil tuje grehe.«
Ko so bratje to slišali, niso bratu nič več očitali, ampak so mu vse odpustili.
ponedeljek, 7. april 2003 @ 07:25 CEST
Uporabnik: ana
MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov
V svetu živeč, a po svojem življenju zelo pobožen mož, je nekoč prišel k očetu Piminu. Slučajno so bili pri očetu še drugi bratje, ki so želeli od Pimina slišati besedo. Starec je rekel temu človeku, ki je živel v svetu:
»Spregovori bratom besedo!«
Ta pa se je tega branil z besedami:«Oprosti mi, oče, toda prišel sem, da se učim.«
Ko pa ga je starec prisilil k besedi, je govoril:
»Živim v svetu, prodajam zelenjavo in z njo kupčujem. Iz velikih šopov delam male, kupujem poceni in drago prodajam. O Svetem pismu ne znam govoriti. Toda povedal vam bom priliko. Neki mož je rekel svojemu prijatelju:'Ker želim videti kralja, pojdi z menoj!' Prijatelj mu je rekel: 'Šel bom s tabo pol poti.' In rekel je drugemu prijatelju:'Pelji me do kralja!' Ta mu je odvrnil:' Pripeljal te bom do kraljeve palače!' Tedaj je prosil tretjega:'Pojdi z menoj h kralju!' Ta je odgovoril:' Grem in te pripeljem do palače. Tam bom nastopil in bom imel govor in te potem peljal h kralju.' »
Ko so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika, jim je odgovoril takole:
»Prvi prijatelj je askeza: ta vodi do (pol) poti. Drugi je čistost srca: ta vodi do neba. Tretji pa je usmiljenje: ta vodi h kralju, Bogu, in sicer v veliko zaupnost z njim.«
Mati Sinklitika je govorila:
Vsi, ki gredo k Bogu, se na začetku bojujejo in imajo mnogo težav. Potem pa je njihovo veselje neizrekljivo. Tako kot tiste ljudi, ki hočejo prižgati ogenj, najprej moti dim in se jim oči solzijo, ter šele na ta način dosežejo, kar želijo, tako moramo tudi mi božji ogenj v nas zanetiti s solzami in mukami, kajti pisano je: »Naš Bog je ogenj, ki prečiščuje.«
Nekoč so prišli starci k očetu Arzeniju in ga zelo prosili, da bi se srečal z njimi. In odprl jim je. Prosili so ga za besedo o tistih menihih, ki si prizadevajo za mir srca in se z nikomur ne srečujejo. Tedaj jih je starec poučil:
«Dokler je devica v očetovi hiši, jo hočejo mnogi za ženo. ko pa vzame moža, ne ugaja več vsem. Nekateri jo zaničujejo, drugi hvalijo, toda ni več tako spoštovana kot prej, ko je bila še skrita. Tako je tudi z duhovnimi resničnostmi: ko pridejo na dan, ne morejo vseh prepričati.«
Oče Pimin je rekel:
»Za nekatere ljudi se zdi, da molčijo, toda njihovo srce obsoja druge. Ti ljudje v resnici neprestano govorijo. Drugi pa govore od jutra do večera in vendar ohranijo molk – se pravi, ne govorijo nič nekoristnega.«
četrtek, 3. april 2003 @ 09:11 CEST
Uporabnik: ana
MODROST PUŠČAVE
izbrani izreki puščavskih očetov
Stari (očetje) so pripovedovali o nekem vrtnarju, ki je pridno delal in porabil ves izkupiček svojega dela za miloščino. Obdržal je samo toliko, kolikor je potreboval za življenje. Pozneje pa ga je satan navdal z mislijo:
»Daj nekaj denarja na stran, da se ti v starosti ali bolezni ne bo treba truditi za poravnavo stroškov.«
Tako je privarčeval polno posodo denarja. Tedaj pa se je zgodilo, da je hudo zbolel in njegova noga je začela gniti. Ves denar, ki ga je prihranil, je moral dati zdravnikom, pa mu niso mogli pomagati. Končno je prišel k njemu zelo izkušen zdravnik, ki mu je povedal, da mu bo noga zgnila, če je ne bo odrezal in določila sta dan za odstranitev noge. V noči pred tem pa je šel vrtnar vase, obžaloval napako, ki jo je storil in med vzdihi in solzami prosil:
sreda, 2. april 2003 @ 08:54 CEST
Uporabnik: stojči
»Če bi bil vedež, ne bi bil revež«
Kar je za vedeža noč, to je za reveža dan in kar je za vedeža dan, to je za reveža noč.
Po celodnevnem letenju, se je labod odločil odpočiti in je pristal na neki reki. Na obali je opazil okusno travo in se odpravil tja. Spuščala se je že tema.
Na bližnjem drevesu je sedela mlada sova in opazila, da se na bregu nekaj premika in šla pogledat, če je stvar zanjo lahko užitna. Ko je videla, kako velik je labod, se ga je tako prestrašila, da je od strahu kar padla pred njim. Vprašala ga je:«Ali me boš pojedel?« Labod se je zasmejal in odvrnil:«Ptice niso moja prehrana. Majhne ribice so moja delikatesa, pa kakšna okusna zelenjava:«
Mala sova si je oddahnila in ga vprašala:«Kdo si?«
Odgovoril ji je:«Jaz sem labod, glasnik sončnega vzhoda«
Labod kar ni mogel verjeti pripovedovanju male sove, ki je živela globoko v gozdu, da nikoli ni videla, niti čutila sonca, niti ga niso videli in čutili njeni starši, ali starši njihovih staršev.
Ni si mogla niti predstavljati, da sploh kaj takega, kot sonce lahko obstaja. Labod ji je rekel, pojdi k svojim staršem in jih prosi, če ti dovolijo, da jutri ostaneš z mano, da ti pokažem to sonce in se boš o tem lahko prepričala sama.
sreda, 2. april 2003 @ 08:53 CEST
Uporabnik: shambala
Nekega dne je potekala žabja tekma ... Cilj je bil doseči vrh visokega vodnega stolpa. Zbralo se je veliko poslušalcev, ki so tekmovalce vzpodbujali.
In tekma se je končno začela. Prav nihče od navijačev ni verjel, da bo katerikoli žabi uspelo doseči vrh stolpa. Vsa mnenja so si bila podobna: "Kakšno trpljenje, nikoli jim ne bo uspelo!"
Žabe so na vsem lepem res začele odstopati. Okoli zbrani pa so nadaljevali: "Nikoli jim ne bo uspelo!"
In izkazalo se je, da so žabe končno priznale, da ne morejo doseči cilja in so odstopile. Razen ene, ki je še vedno vztrajala ... In na koncu prispela na vrh visokega stolpa!
Vse žabe so se spraševale, kako vendar ji je to uspelo? Tako se ji je ena od poraženk radovedno približala in jo vprašala za skrivnost njenega uspeha. In vsa presenečena je ugotovila, da je bila edina zmagovalka GLUHA.
Da na vrtu lahko zrastejo lepe cvetlice, je potreben gnoj. Ta gnoj je naša preteklost. Bog nam z njim pomaga k rasti.
Ko figa pride iz konjske riti, je pretopla, prekisla, pretežka. Smrdi in vzbuja gnus. Če jo takoj raztrosiš po cvetju in po semenu, ga osmodi in uniči.
Gnoj je treba pustiti, da počiva, se posuši in počasi razkraja. Sčasoma postane voljan, brez smradu, lahek in rodoviten.
Takrat daje najlepše cvetje in najlepše poganjke.
Bog uporablja našo preteklost, da pognoji naše življenje. Da ob njej rastemo.
Če glavo tlačiš v preteklost, ko je še vsa topla, te zaduši.
Pustiti je treba, da se udela.
V nas se z delovanjem časa in milosti neopazno razkraja, kar je (v nas) slabo.
Vzljubiti moramo tisto, česar se iz preteklosti sramujemo in kar se nam zdi nizkotno. Ta gnoj bo postal vir rodovitnosti.
Naša preteklost, naše trpljenje, naši kriki, vse to je spev v jeziku ubogih.
Nihče ne more danes 'biti', ne da bi 'bil' tudi včeraj.
Kdor koli že si in kakršne koli že so tvoje rane in tvoja boleča preteklost, nikdar ne pozabi – v svojem trpinčenem spominu nikdar ne pozabi, da te čaka večnost ljubezni.
Eden najpomebnejših načinov, s katerim lahko spremenimo svet, je podpiranje rasti in širitve pri svojih otrocih. Kot duhovi se rodimo v družine, s katerimi smo močno karmično povezani. Vsak od članov si je izbral druge kot del svojega življenjskega načrta.
Vzgajanje otrok v današnjem strupenem svetu je zelo težko. Otroci so izpostavljeni nasilju, drogam in spolnosti bolj kot kdaj koli prej. Zdi se, da so vrednote zbledele. Res pa je tudi, da smo, kljub temu da se zdi, kot da nam bi vse skupaj ušlo iz rok, v dobi neverjetnih možnosti za razsvetljenje in širitev. Otroci lahko svoje razumske zmožnosti razvijajo hitreje kot kdajkoli prej. Posledica tega pa je, da lahko postanejo pametnejša bitja, ki se bolje zavedajo.
Ko se ljudje odločijo, da bodo imeli otroke, so odgovorni za njihovo življenje ne samo fizično, temveč tudi za duhovno in čustveno stran. Starši se morajo zavedati, da so odgovorni za čustva in misli, ki jih oddajajo, ker ta energija prehaja naravnost v otroško psiho.
Mati Sinklitika je rekla: Obstaja tudi prenapeta askeza, ki jo dovoljuje hudi duh. Kako torej lahko razlikuješ božjo, kraljevsko askezo od tiranske in demonske? Očitno z ozirom na zmernost. Ves svoj čas imej stanovitno mero za post. Ne delaj tako, da bi se postil štiri ali pet dni in nato naslednji čas jedel, kolikor te je volja. Kajti nezmernost povsod prinaša pogubo. Dokler si mlad in zdrav, se le posti, kajti pride starost s slabotnostjo. Kolikor moreš, si torej (s postom) nabiraj zakladov (duhovne) hrane, da boš našel mir tedaj, ko je ne boš mogel več kopičiti.
Neki oče je govoril: Nikoli ne jej tistega, kar si želiš, ampak to, kar ti pošilja Bog in se mu za to zahvaljuj.
ponedeljek, 24. marec 2003 @ 09:06 CET
Uporabnik: ana
MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih
očetov
Neki starec je rekel:
»Raje se dam poučiti, kot da poučujem. Ne poučuj predčasno, sicer se ti bo vse življenje manjšalo razumevanje.«
Oče Jakob je rekel:
»Niso potrebne zgolj besede. Zakaj v današnjem času je med ljudmi mnogo besed. Potrebno je dejanje. To je tisto, kar se išče, in ne besede, ki ne dajejo sadu.«
Mati Sintklitika je rekla:
»Nevarno je, če poučuje kdo, ki ni živel (v askezi) dejavnega življenja. Kakor če kdo, ki ima trhlo hišo, sprejme goste in jih s tem poškoduje, ko se hiša zruši, tako tudi ti ljudje, ki niso najprej zgradili sebe, ugonobijo vse, ki pridejo k njim. Z besedami kličejo k zveličanju, s hudobijo svojega življenja pa (duhovnim) bojevnikom delajo krivico.«
Blaženi Anton je imel navado govoriti:
»Očetje so se v starih časih podali v puščavo in niso ozdravili samo sebe, ampak so postali zdravniki tudi za druge. Če pa gre kdo od nas v puščavo, hoče ozdraviti prej druge kot sebe. In naša slabost se vrne k nam in naše končno stanje postane slabše od prvotnega. Zato za nas veljajo besede: Zdravnik, ozdravi najprej sebe!«
nedelja, 23. marec 2003 @ 12:59 CET
Uporabnik: ana
Ste že ugotovili, da imate prav vse, kar imajo največji možje, dve roki, dve dlani, dve nogi, dvoje oči in možgane, ki jih uporabljate, če ste pametni?
S to opremo so vsi začeli z dna in si rekli: »Uspelo mi bo!«
Poglejte jih, modre in velike, jedo z navadnih krožnikov,
uporabljajo podobne vilice in nože, s podobnimi vezalkami si zavezujejo čevlje.
Svet pravi, da so pogumni in pametni, vendar imate vi vse to, kar so imeli oni,
ko so bili na začetku. Lahko zmagaš in si pridobiš sposobnosti, vendar samo s
trdo voljo. Z opremo, ki jo imaš na voljo, lahko dosežeš cilj, ki si ga boš zadal.
Imaš roke, noge in možgane. Ljudje, ki so uspeli, niso imeli na začetku prav nič več.
Ti si ovira sam sebi, ti sam si moraš izboriti mesto, vedeti moraš, kam greš, koliko se boš učil, poznati moraš resnico.
Bog ti je dal opremo za življenje, vendar je presojo, kaj želiš biti, prepustil tebi. Pogum mora priti iz notranjosti, človek si mora zmago želeti. Rodili ste se z vsem tistim, kar so imeli tudi veliki, vsi začnemo svoje življenje z enako opremo.
nedelja, 23. marec 2003 @ 08:03 CET
Uporabnik: ana
Trije za vero vneti možje, ki so bili veliki prijatelji, so postali menihi. Prvi se je odločil, da bo vse ljudi, ki živijo v prepiru, spet pripeljal k miru, po besedah Svetega pisma: Blagor tistim, ki delajo za mir. Drugi je obiskoval bolnike. Tretji pa je šel v samoto, da bi tam živel v miru.
Prvi, ki si je prizadeval, da bi odpravil prepir med ljudmi, ni mogel vseh ozdraviti. Ko je začel obupavati, je šel k prijatelju, ki je služil bolnikom, a tudi njega je našel potrtega, kajti tudi on ni mogel povsem izpolniti (Jezusove) zapovedi. Zato sta se oba zedinila, da odideta obiskat tistega, ki je šel v puščavo.
Pripovedovala sta mu o svojih stiskah in ga prosila, naj jima odkrito pove, kaj je sam pridobil. Nekaj časa je molčal, potem pa je nalil vodo v posodo in jima rekel, naj pogledata vanjo. Voda je bila sprva nemirna. Čez nekaj časa pa ju je spet prosil, naj pogledata noter in jima rekel:
»Opazujta sedaj, kako bistra je postala voda.«
In pogledala sta jo ter zagledala svoj obraz kot v ogledalu. Nato jima je rekel:
»Tako se godi tistemu, ki prebiva med ljudmi: zaradi nemira in zmede ne more videti svojih grehov. Kdor pa živi mirno in zlasti v samoti, bo kmalu spoznal svoje napake.«
Starček se je sprehajal po plaži. V daljavi je zagledal deklico, ki je skakljala sem in tja ob morju. Ko se ji je približal, je ugotovil, da po plaži pobira morske zvezde in jih eno za drugo meče nazaj v morje.
Starček je vprašal:»Kaj pa počneš? Zakaj zapravljaš čas?«
Deklica je odgovorila: »Če ostane zvezda na obali, bo zaradi sonca poginila.«
»Toda na tisoče morskih zvezd leži samo tu, plaža pa je dolga na stotine kilometrov. V čem je smisel, da rešiš nekaj zvezd?« je zanimalo starčka.
Deklica je vzela morsko zvezdo, jo vrgla v ocean in rekla:
Česa bi se morali bati? Ničesar.
Koga bi se morali bati? Nikogar.
Zakaj?
Ker je tistemu, ki združi svoje sile z bogom,
podarjeno troje:
vsemogočnost brez moči,
opoj brez vina in življenje brez smrti.