Anna je dvignila Johnovo levo roko, ki je sedaj ležala na njegovih prsih - jo položila med svoji dlani -, in jo nežno pobožala. Prsti njene šibke roke so poèasi sledili obrisu njegove zdelane roke, kot da bi si rada vtisnila v spomin njen dotik. Zaprla je oèi, kot bi hotela zakleniti spomin na ta obèutek globoko v srce, kjer ga ne bo nikoli pozabila. Potem je odprla oèi in se dotaknila vsakega njegovega prsta posebej. Ko je prišla do tankega zlatega poroènega obroèka, je obstala, kot bi hotela obuditi še druge spomine. Sklonila se je in še zadnjiè poljubila roko v slovo.

»Upam, da sem ti dobro služila, ljubi moj,« je zašepetala.

To niso bile besede uslužnosti, raje moèi, soèutja in predanosti, ki mu jih je nudila, in tega, kar je njena ljubezen zares pomenila v njegovem življenju in njegova v njenem.



Vseh 40 let zakona sta obèudovala drug drugega. In sedaj je odšel. Bila sta par, povezana s skupnimi izkušnjami in z obljubo, da bosta spoštovala svojo zvezo v dobrem in slabem, vedno. 'Dušna tovariša' sta se klicala.

V svojem srcu je verjela, da nebesa obstajajo. Tam nekje se bo ponovno združila z duhom moškega, ki ga je v tem življenju tako globoko ljubila. Moškega, katerega telo, lupina, je sedaj ležalo pred njo prazno in mrtvo.

Ko sem opazovala to tiho slovo, sem si lahko le predstavljala obèutek izgube, ki ga je doživljala. A videti je bila potolažena s svojo lastno notranjo moèjo in vero. Z oèmi, polnimi solz, in s sladkim ter mirnim izrazom na obrazu se je obrnila od krste svojega moža.

Služiti, služenje. Kako dragoceno in èastno darilo srca.

Bettie B. Youngs (Darovi srca)