Lev Tolstoj v svoji zgodbi Tri vprašanja pripoveduje o kralju, ki si obupno prizadeva najti odgovore na ta tri vprašanja:

Kateri je pravi čas, da narediš pravo stvar?
Katera oseba je prava, da jo poslušaš?
Katere zadeve so najpomembnejše in se jim moramo najprej posvetiti?

Tistemu, ki mu bo našel prave odgovore, ponudi visoko nagrado.

Mnogo učenih mož je prišlo h kralju in mu ponudilo svoje nasvete. V odgovor na prvo vprašanje jih je nekaj reklo, da si moraš, če želiš poznati pravi čas za prave stvari, napisati urnik vnaprej in se ga dosledno držati. Drugi so rekli, da je nemogoče pravilno določiti pravi čas za pravo stvar, zato naj bi kralj sestavil svet učenih mož, ki bi mu pomagali določiti najboljši čas. Nekateri so rekli, da so stvari, ki ne morejo čakati, da se jih predloži svetu. Namesto tega je potrebno o njih takoj odločiti. Če bi rad vedel, ali naj se jih lotiš ali ne, moraš vedeti vnaprej, kaj se bo zgodilo. Ker so samo čarovniki sposobni dati takšne odgovore, se moraš posvetovati s čarovnikom.

Enako različni so bili odgovori na drugo vprašanje. Nekateri so rekli, naj kralj posluša svetovalce. Drugi so rekli duhovnike. Spet tretji so rekli zdravnike ali bojevnike.



V odgovor na tretje vprašanje so nekateri rekli, da je odgovor znanost, drugi so v odgovor navedli veščino in vojsko, spet drugi pa so rekli, da je to religiozno čaščenje.

Vsi odgovori so bili različni, zato kralj ni dal nikomur nagrade. Še vedno pa si je želel slišati odgovore. Odločil se je, da se bo posvetoval s puščavnikom, ki je slovel po svoji modrosti.

Puščavnik se ni nikoli prikazal iz svojega gozda, kjer je živel čisto sam. Sprejemal je le navadne ljudi. Kralj si je oblekel kmečka oblačila in preden je prišel do domovanja puščavnika, razjahal konja, odslovil stražo in šel naprej sam. Ko se je približal puščavniku - krhkemu in slabotnemu starčku -, je ta ravno kopal luknjo pred svojo kočo. Pozdravil je kralja in kopal naprej.

»Prišel sem k tebi, modri puščavnik,« je rekel kralj, »da bi ti zastavil tri vprašanja:
Kateri je pravi čas, da narediš pravo stvar?
Katera oseba je prava, da jo poslušaš?
Katere zadeve so najpomembnejše in se jim moramo najprej posvetiti?«

Puščavnik je poslušal, a ni odgovoril. Kopal je naprej.

»Utrujen si,« je rekel kralj,«naj ti vzamem lopato in ti pomagam.«

Puščavnik je kralju izročil lopato in sedel na tla.

Po nekaj urah kopanja je kralj ponovil svoja vprašanja. Puščavnik mu še vedno ni odgovoril, ampak je vstal, segel po lopati in rekel:«Zdaj ti počivaj in bom jaz delal.« Kralj mu ni predal lopate. Minevala je ura za uro. Ko se je že skoraj zmračilo, je kralj izbruhnil:

»Prišel sem k tebi, modri mož, po odgovor na moja vprašanja. Če mi odgovora ne moreš dati, mi to povej in vrnil se bom domov.«

Nenadoma je iz gozda pritekel mož - roke je imel pritisnjene na krvaveč trebuh -, omedlel in padel na tla. Kralj je ranjenca hitro odnesel v hišo, kjer mu je očistil in povil rano. Izčrpani kralj je legel in hitro zaspal.

Ko se je naslednje jutro prebudil, je zagledal ranjenca, ki je sedel poleg njega in ga pozorno opazoval. Ko je ta videl, da se je kralj prebudil, je pričel prositi, naj mu oprosti.

»Zakaj prosiš za odpuščanje?« je vprašal kralj. »Jaz sem tisti, ki je zaspal, namesto da bi pazil nate.«

»Dragi kralj, je pričel mož, »vedel sem, da se boš sam podal k puščavniku in nameraval sem te ubiti, ko bi odšel od njega. Ko je dan minil, tebe pa ni bilo od nikoder, sem prišel iz svojega skrivališča. Na mojo nesrečo pa so me tvoji stražarji prepoznali in me ranili v spopadu, ki je izbruhnil. Oh, dragi kralj,« je nadaljeval mož,«rešil si mi življenje. Zdaj, če mi dovoliš živeti, ti bom služil kot najzvestejši služabnik in k temu bom obvezal tudi svoje sinove.«

Kot si lahko predstavljate, je bil kralj zelo zadovoljen, da se je pomiril s takšnim sovražnikom. Pravzaprav mu ni le odpustil, ampak je poslal po njega svoje služabnike in svojega osebnega zdravnika, da so ga odpeljali domov in pazili nanj, dokler ni ozdravel.

Potem je kralj ponovil vprašanja puščavniku:«Še zadnjič,« je prosil,«rotim te, odgovori na moja vprašanja, modri mož.«

»Odgovori so ti bili že dani,« je rekel puščavnik.

»Kako to misliš?« je vprašal kralj.

Puščavnik je kralju razložil, da bi ga, če se ne bi usmilil puščavnikove slabosti in mu pomagal kopati, mož napadel, kot je bil nameraval. Zatorej je bil najpomembnejši čas tisti, ko je pomagal puščavniku kopati luknjo. V tem trenutku je bil puščavnik najpomembnejša oseba. Ker je možu, ki ga je nameraval umoriti, pustil živeti, je bila to najpomembnejša stvar, ki jo je storil – dejanje trenutka -, ker v primeru, da mu kralj ne bi oskrbel ran, ne bi sklenil miru s sovražnikom. S tem je ranjeni mož postal najpomembnejša oseba in tisto, kar je kralj storil zanj, je bilo kraljevo najpomembnejše dejanje.

Seveda je bil kralj presenečen nad preprostostjo tega pogleda:

»Samo enkrat je najpomembnejše – in to je sedanjost.«

»Najpomembnejši človek je tisti, s katerim si,« ga je učil puščavnik,«nihče nikoli ne ve, ali bo še kdaj imel s kom kaj opraviti. Najpomembnejše je, da si dober s človekom, kajti le s tem razlogom je bil poslan v tvoje življenje.«

iz knjige Darovi srca (Bettie B. Youngs)