Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sobota, 28. februar 2004 @ 06:35 CET
Uporabnik: stojči
Človek nikoli ni to,
kar si misli da je.
Misli, predstave,
so prepočasne,
za občutja srca
in težko lovijo,
ta trenutek enosti,
v večni spremembi.
To lahko stori le,
tvoje in moje srce,
če se preda,
notranjemu dihu duha.
sobota, 28. februar 2004 @ 06:19 CET
Uporabnik: ana
V bližini vedrega človeka se ne moreš pogovarjati o koncu sveta. Ne moreš na dolgo in široko tožiti nad razmerami v svetu. Veder človek si ne zatiska oči pred dejanskim stanjem tega sveta. Temnih plati ne odkriva. Vendar pa vse gleda z druge perspektive, namreč s perspektive duha, ki zmore videti tudi skozi temo, dokler ne prodre do bleščečega božjega temelja.
petek, 27. februar 2004 @ 06:24 CET
Uporabnik: ana
Da lahko sprejmeš in ljubiš samega sebe, potrebuješ otroški smehljaj, pronicljiv humor človeka, ki je v svojem srcu ostal otrok. Kdor se jemlje preveč resno, se mora ali delati velikega in se obnašati kot pomembna osebnost, ali pa se zaničuje in se dela manjšega, kot v resnici je. Ljubiti samega sebe pomeni, ljubiti se takšnega, kakršen si postal.
petek, 27. februar 2004 @ 06:02 CET
Uporabnik: ana
Pozornost je povezana z budnostjo. Kdor pozorno pazi na svoje dihanje, kdor pozorno usmerja svoje korake, kdor pozorno jemlje v roko žlico, kdor je zares čisto pri stvari, ki jo ravno počne, je prebujen. Pozornost naj nas poveže s stvarmi, z ljudmi.
Nekega zenbudističnega meniha so vprašali, katero meditacijsko tehniko uporablja. Odvrnil je:
»Kadar jem, takrat jem. Kadar sedim, takrat sedim. Kadar stojim, takrat stojim. Kadar hodim, takrat hodim.«
Tisti, ki ga je vprašal, je nato rekel:
»To pa vendar ni nič posebnega. Saj to delamo vsi.«
Menih pa mu je rekel:
»Ne. Kadar sediš ti, takrat že stojiš. In ko stojiš, si že na poti.«
četrtek, 26. februar 2004 @ 06:21 CET
Uporabnik: ana
Sreča in steklo – kako krhko je oboje.
Ta pregovor nas pouči, da sreče ne moremo čvrsto držati v rokah. Lahko jo le sprejmemo, se je nežno dotaknemo in potipamo. Če srečo nenehno držim v rokah kot steklo, nisem za nobeno rabo. Zato bom srečo odložil, jo postavil zraven sebe, da bom lahko storil to, kar je v tistem hipu potrebno ali kar bi rad počel. In ko se mi bo spet zahotelo, bom srečo kot dragoceno vazo vzel v roke in jo občudoval. Kdor jo hoče vedno čvrsto držati v rokah, se mu bo zagotovo razbila.
sreda, 25. februar 2004 @ 06:33 CET
Uporabnik: ana
Ponižni ljudje niso ljudje, ki se podcenjujejo, ki se izmikajo vsem nalogam, ker se jih ne upajo lotiti. To niso grbasti ljudje, ki se v hinavskem klečeplazenju sami razvrednotijo. Nasprotno, to so ljudje, ki imajo pogum, da se spoprimejo z lastno resnico, in se zato vedejo skromno.
Vedo, da so vsa brezna tega sveta tudi znotraj njih. Zato nikogar ne obsojajo. Ker so se sklonili do zemlje svoje resnice, lahko postanejo angeli ponižnosti, ki opogumljajo upognjene in neuspešne ljudi.
torek, 24. februar 2004 @ 07:00 CET
Uporabnik: ana
Kdor se k čemu sili in s tem od sebe preveč zahteva, zapre pot lastni sreči. Prokrust, oseba iz antične pripovedke, je vse prej kot simbol sreče. Ta cestni razbojnik vsakega popotnika, ki pride mimo, položi v svojo posteljo, da bi ga prikrojil njenim meram. Prekratkim ude nateguje, predolgim jih pa poseka. Oboji, prekratki in predolgi, zaradi tega umrejo. Prokrustova postelja je postala pregovorna. Je simbol za visoke ideale, s katerimi se preveč obremenjujemo, s katerimi se nategujemo do te mere, da izgubimo življenje, saj se s pretiranim naprezanjem nazadnje ubijemo. Ponazarja pa hkrati tudi to, da imamo o sebi preslabo mnenje, da se nenehno grizemo zaradi občutkov krivde in se podcenjujemo; to pa je prav tako škodljivo kot previsok ideal.
ponedeljek, 23. februar 2004 @ 07:10 CET
Uporabnik: ana
Duhovna tradicija pozna prispodobo o nebeški lestvi. Duhovno pot moremo zelo dobro primerjati z lestvijo, ki vodi navzgor. Ta lestev pa je hkrati zasidrana tudi globoko v zemlji. Naprej vodi le, če sprejmemo svojo človeško bit. V tem je krščanski paradoks: kdor se spušča navzdol, se vzpenja. Kdor bi se hotel povzpeti, da bi ušel svoji zemeljskosti, bo vedno znova padel na trdna tla – njegovi načrti pa se bodo izjalovili. Nič drugače nam ne govori Jezusova beseda: Kdor se bo poniževal, bo povišan. Ali, kakor je zapisano v Pismu Efežanom:«Samo tisti se torej povzpne na višavo, ki se je prej spustil – na zemljo ali v svoje lastno podzemlje.«
ponedeljek, 23. februar 2004 @ 05:57 CET
Uporabnik: ana
Vedrina ni preprosto le značajska lastnost, s katero se rodimo. Izvira iz velikega zaupanja, da je človek, takšen kot je, brezpogojno sprejet, da je navsezadnje vse dobro. Vedrino poraja pogum, da se soočimo z lastno resnico.
nedelja, 22. februar 2004 @ 06:55 CET
Uporabnik: ana
Angel veselja do življenja mi začne že zjutraj odpirati oči za skrivnost tega dne, za drobne radosti, ki so pripravljene zame, za svež zrak, ki veje skozi odprto okno, za moje telo pri prhanju, za svež kruh pri zajtrku, za srečanja z ljudmi, s katerimi bom danes imel opravka. Angel veselja do življenja me bo prijel za roko in mi pokazal, da je življenje v bistvu lepo. Lepo je, če si zdrav, če se lahko giblješ. Uživaš, ko lahko globoko zadihaš. In veselje te prevzame, če zavestno doživljaš vsakodnevna presenečenja življenja.
sobota, 21. februar 2004 @ 07:15 CET
Uporabnik: ana
Čakanje poraja v nas dvoje: širino pogleda in pozornost na trenutek, na to, kar pravkar doživljamo, na ljudi, s katerimi se pravkar pogovarjamo. Čakanje razširi srce. Kadar čakam, čutim, da samemu sebi nisem zadosten. Vsak od nas pozna ta občutek, ko čaka na prijatelja ali prijateljico. Vsako minuto pogleduje na uro, ali ni že čas, ko bi morala priti. Nestrpno pričakuje trenutek, ko bosta prijatelj ali prijateljica izstopila iz vlaka ali pozvonila na vratih. In kako razočarani smo, če namesto prijatelja stoji pred vrati nekdo drug. Čakanje ustvarja v nas prijetno napetost. Čutimo, da nismo sami sebi zadostni. Med čakanjem se iztegujemo k tistemu, ki se dotakne našega srca, da to močneje bije, k tistemu, ki izpolni naše hrepenenje.
petek, 20. februar 2004 @ 07:12 CET
Uporabnik: ana
Živimo v svetu in v družbi, ki ni prizanesljiva do slabosti. Zagotovo je potrebno, da si človek v svojem poklicu prizadeva delati brezhibno.A pri delu se pogosto pokaže, da tisti, ki nikakor nočejo delati napak, tudi nikoli ne ustvarijo ničesar novega. Managerji, ki hočejo predvsem ustvariti vtis, da so brez napak, se oklepajo svojega stolčka, da bi obdržali moč. Bojijo se novosti. Kdor pa je pripravljen tvegati kaj novega, dela tudi napake. Osredotočenost na brezhibnost nas hromi – in vodi k temu, da vedno ponavljamo le staro ter v strahu pazimo, da nam ne bi kdo mogel česa dokazati. Menim, da je tega krivo pomanjkanje poguma in zaupanja. Takšna drža naredi človeka pretirano previdnega – in navsezadnje nesrečnega.
petek, 20. februar 2004 @ 06:44 CET
Uporabnik: Pozitivke
Edini pravi način, da se počutimo varne je da osvojimo prepričanje, da smo tu zaradi določenega razloga, da smo že obstajali preden smo se rodili v to realnost in da bomo obstajali tudi po fizični smrt. Občutek varnosti prihaja od verovanja da smo brezpogojno ljubljeni od boga in bitij, ki ne obstajajo v fizični realnosti.
Vsak človek ima svojega angela varuha celo svoje zemeljsko inkarnacijo. To da vemo, da imamo Angela varuha, ki nas neprestano varuje nam pomaga, da se počutimo varne.
Vendar pa, ko se naša duša odloči, da je čas da izkusimo bolezen, izgube, smrt nas naš angel varuh pri tem ne more obvarovati. Ne more delati proti naši karmi.
petek, 20. februar 2004 @ 06:24 CET
Uporabnik: Pozitivke
Kaj je to razsvetljenje?
To si bomo najlažje pojasnili z naslednjo zgodbo.
Zgodba govori o velikem Mojstru budizma, Milarepi. Nekateri ga imenujejo azijski "Kristus". Milarepa je celo svoje življenje iskal odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenje. Odgovora ni in ni bilo. Tako se je v obupu skrušen sesedel na vrh planine, ko v nekem trenutku zagleda, kako iz doline proti njemu prihaja starec. Milarepa intuitivno zazna, da ima starec odgovor na njegovo vprašanje.
Ko se mu starec približa, Milarepa vidi, da ima na sebi polno vrečo. Ko pride starec do Milarepe, ga le - ta vpraša: "Starec, povej mi, kaj je to razsvetljenje?"
Starec se mu zazre v oči, se mu nagajivo, hudomušno nasmehne in s svojih ramen počasi odloži polno, težko vrečo, se zravna ter se še enkrat zazre v Milarepo.
"Dobro, starec, sedaj razumem, kaj je razsvetljenje. Hvala ti. Toda sedaj mi, prosim, povej, kaj pride po razsvetljenju?"
Starec se mu zopet prijazno nasmehne, prime vrečo, si jo naloži in enakomerno porazdeli na svoja ramena, se obrne in odide v dolino, v svet.
četrtek, 19. februar 2004 @ 06:33 CET
Uporabnik: ana
Mnogi ljudje postanejo popolnoma odvisni od sodb in meril svoje okolice. Dandanes ne gre za vprašanje, kako pridem do milostnega Boga, temveč, kako pridem do milostnega sočloveka. Stremimo za tem, da bi izpolnili pričakovanja drugih, da bi bili pri vseh priljubljeni. A to nas ne vodi v svobodo, niti do človeškosti niti do našega dostojanstva. Nasprotno: Vedno se vrtimo okrog tega, kaj drugi mislijo o nas, kaj pričakujejo, kaj bi radi. Tako celotno zamisel o svojem življenju gradimo na tem, da bi bili priljubljeni pri drugih. To pa je v nasprotju z našim dostojanstvom.
četrtek, 19. februar 2004 @ 06:26 CET
Uporabnik: stojči
Tudi če bi človek imel pravico,
kogarkoli učiti kako biti srečen,
je ta pravica povsem odveč,
ker se sreče ne da naučit,
ampak samo dat in samo sprejet.
sreda, 18. februar 2004 @ 06:44 CET
Uporabnik: ana
Mistiki pripovedujejo, da v slehernem izmed nas obstaja prostor miru, tišine in svobode. Tega prostora nam ni treba najprej ustvariti, saj je že v nas. Tu smo celoviti in zdravi. Ta prostor ni poškodovan zaradi naših napak in slabosti, sodbe in obsodbe ljudi in njihova pričakovanja nad njim nimajo moči.
Tu si lahko odpočijemo, ker tam v nas prebiva Bog sam. Če vzpostavimo stik s tem prostorom, napake ne bodo imele več moči nad nami, lahko jih bomo dopustili, ker vemo, da obstaja znotraj nas ta čista in neokrnjena resničnost. Vedno znova bom lahko doživljal ta notranji prostor, vendar tega izkustva ne morem izsiliti. A ko se predam meditaciji, ali če čisto preprosto pozabim nase – npr. ko opazujem sončni vzhod-, tedaj zaslutim to enost, celovitost; tedaj se znebim pritiska, da moram biti popoln; tedaj preprosto čutim, da je dobro. Številni ljudje, dosti več jih je, kot si mislimo, doživljajo to izkustvo enosti s seboj, z naravo. Biti v soglasju z življenjem je zame globoko duhovno doživetje. Sveto pismo v Pismu Hebrejcem govori o presvetem, v katero je stopil Kristus, in kamor lahko zdaj vstopimo tudi mi. Mojster Eckhart govori o 'iskrici duše', Terezija Velika o 'najnotrajnejši kamrici zavetja duše', spomnimo se tudi 'notranje celice' Katarine Sienske. Te prispodobe nam lahko pomagajo. Vendar je to vselej trenutno doživetje. Ne moremo ga zadržati. Sodi pa med globoke duhovne trenutke prave sreče. To je temelj najgloblje radosti.
ponedeljek, 16. februar 2004 @ 06:55 CET
Uporabnik: edmond c.
Nahajam se v svoji sobi. Če sem bolj natančen v velikih težavah. Stare rane se spet odpirajo in počasi izgubljam stik z realnostjo. Z delčkom zavesti opazim, da se komaj zavedam okolice. Klečim namreč pred oltarjem svojega Učitelja. Tako hudo mi je, da po licu tečejo debele solze. Tudi Njegovega ljubljenega obraza ne vidim natančno. Končno se malo zberem in pomislim: "Tokrat mi gre pa res hudo za nohte."
Naposled se iz dna srca utrga nemi krik: "Prosim, Sri Babaji, pomagaj mi!!"
To nemo molitev ponavljam kot obseden. Sledi znan občutek stika z Učiteljem. V zavesti se mi pojavi ena sama močna misel, ki izrine vse ostale. Vendar kaj takega nisem pričakoval. Hladna in brezkompromisna zavrnitev: "Pomagaj si sam!!"
Kot bi odrezal se solze ustavijo. Pravi hladen tuš! Kakor svojemu samopomilovanju v bran nemočno izdavim: "Saj ti si vendar moj Učitelj! Mar ni tvoja naloga, da mi pomagaš?!"