Ljudje mislijo,

da jih bo pravilno delovanje

pripeljalo do Boga.

Jaz pa vem,

da me bo samo Bog

pripeljal do pravilnega

delovanja.

Igor Kononenko

Lao Ce (Lao-Tzu, Lao Zi)(570?-490? BC)
Kitajski modrec in filozof, utemeljitelj Taoizma

»Lao« pomeni častivreden, »Zi« pa je spoštljiv dodatek k imenu visoko spoštovanih učenjakov, zato lahko ime Lao Zi prevedemo kot »izkušen mojster«. Lao Ce-jevo rojstno ime je bilo Li Erh Boyang, posmrtno pa so ga imenovali še Dan, kar pomeni skrivnosten.

Malo je znanega o njegovem življenju. Izročilo pravi, da je bil rojen v prefekturi Ku v državi Chu, ki je danes okrožje Luyi v provinci Henan. Delal je kot arhivar v cesarski knjižnici dinastijskega dvora Zhou. Konfucij ga je srečal blizu današnjega Luoyanga, kjer sta v naslednjih mesecih veliko diskutirala, kar je imelo odločilen vpliv na Konfucija. Za tem je Lao Ce zapustil službo in potoval proti zahodu v državo Qin. Od tu je, ko je bil star 80 let, izginil v Tibet. Pred tem ga je po izročilu stražar na zahodni meji prepričal, da je, preden je odšel v Tibet, zapisal svojo modrost. Do takrat je svoje znanje širil samo po ustnem izročilu. Lao Cejev odgovor na stražarjevo prošnjo je bil filozofski tekst Tao Te Ching (Pot po Zakonu Vrline), ki je imel na Kitajskem velik vpliv. Tao je brezobličen in nerazložljiv izvor vsega. Tao se prevaja kot Pot, osnovni koncept pa je aktivnost skozi neaktivnost. To ne pomeni sedeti in nič delati, ampak da so spontane akcije v skladu s Taom (v skladu z naravnimi silami in naravnim redom stvari) lažje in bolj plodne kot aktivni poskusi nasprotovati Tau. Po tem principu, če ne delaš nič, lahko izvršiš vse. Lao Ce je učil, da se je treba izogibati nasilju in da je vojaška zmaga čas žalovanja zaradi nujnosti uporabe sile proti drugim živim bitjem, in ne priložnost za zmagovalno slavje. Modrec Taoizma nima nobenih ambicij, torej ne more nikoli ne uspeti; tisti, ki nikoli ne more ne uspeti, vedno uspe; tisti, ki vedno uspe, je vsemogočen.

Ko sanjaš itak letiš,
z vero, ali brez nje.

Vprašanje pa je,
za kaj se med tem letom držiš,

Ali za svoje misli,

Ali pa za svoje srce in dih.

Kakor je tvoje sovraštvo s pečine,
tvoj prosti pad v tvoj prepad,
ali tvoj g na kvadrat,

Tako je tvoja ljubezen,
Tisti eter,
Ki je tvojega srca
Vzgonski veter.

OB MATERINSKEM DNEVU

MATERI

V našem domu tih večer,
v senci češnje skrita dver.
Kako želim si svidenja
in njenih rok pozdrav.

Pri oknu mati sivih let
v soncu, ki zapušča svet,
pred njo le mir, neskončni vek,
za njo zorana sled.

V tihem joku hladen veter kroži,
po rosnem polju pesem k njej hiti,
draga mati, moja mati,
neprecenljiva si!

Povzel: Matjaž Lesjak

Če si že dolgo na svetu, potem veš, da se pogosto dogajajo »nezaželjene« stvari. Predanost moraš prakticirati ravno v teh trenutkih, če želiš zmanjšati bolečino in žalost v svojem življenju.

Obup ni predanost.

Upiranje otrdi telo in duha. Pretok življenske energije skozi telo je otežen.

Telesne terapije lahko začasno pomagajo vzpostaviti pretok v telesu. Če ne prakticiraš predanosti v vsakdanjem življenju, se ti bodo težave ponovile, ker se vzorec upiranja ni spremenil.

Ko ti ptica iz narave,
Sama prileti na tvojo roko,
Ker čuti, da se nima česa bati,
Ti je to lahko še eno potrdilo,
Da si v razvijanju svoje vibracije,
Na svoji pravi notranji poti,
Da si v njej res lahko eno s sabo,
Da si v njej res lahko z vsem,
Ki je v vsem.

Vsako spoznavno potrdilo,
Je še ena priložnost,
Da ji sam spet lahko rečem: »HVALA«. :)

stojči Stojan Svet

Vsak čas ima svojo podobo tako,
kot ima vsak človek svoj obraz.

Larra

Povzel: Matjaž Lesjak

Nikoli poprej niso bili medsebojni odnosi tako problematični in polni kofliktov kot so sedaj. Sam lahko opaziš, da njihova naloga ni, da te osrečijo ali izpolnijo. Če boš želel doseči odrešenje skozi razmerja, boš vedno znova razočaran. Lahko pa sprejmeš odnose kot sredstvo, ki te naredi zavestnejšega.

Kdor se bo držal starih vzorcev, bo doživljal bolečino, nasilje, zmedo in norost.

Če boš čakal na nekoga, ki ti bo pomagal k ozaveščanju, lahko čakaš neskončno dolgo.

Ne obsojaj partnerjevega nezavednega obnašanja. Če ga ne sodiš, še ne pomeni, da nisi opazil njegovih-njenih pomanjkljivosti. Pomeni le, da se jih zavedaš, namesto da reagiraš na njih.

Lahko reagiraš na nezavedno ali pa opaziš nezavedno.

Če se poistovetiš z umom in svojo bolečino – in isto stori tvoj partner – si bosta zrcalila bolečino in nezavedanje.

Ego potrebuje probleme, konflikte in sovražnike, da ojačuje svojo ločenost na kateri sloni njegova identiteta.

Ko ti tvoj edinstven nasmeh
izuši še tvojo zadnjo biserno
solzo...
In ko ti tvoja - zadnja biserna solza,
izravna - tvoj edinstven nasmeh...
Verjemi mi človek.
Takrat si vstopil v prostor - iza prostora.

Bil si izbran.
Izbran da izbereš njega,
ki se začne prav tam - kjer se ti končaš.

Nekaj čisto novega je;
Ko spoznaš - da v sebi že vse imaš.
Ko spoznaš - da trud svoj lahko prodaš.

Pot o kateri vam govorim ima veliko imen.

Ponižne zdravi ponižnost,
arogantneži so pa itak raje bolni.
Vendar tudi za njih enkrat pride tisti čas,
ko končno ponižno izdahnejo: »Prosim pomagaj!«
In pomoč zdravilne energije pride. :)

stojči Stojan Svet

Igor Kononenko

Bhagavan Sathya Sai Baba(roj. 1926)
Razsvetljeni mojster in duhovni učitelj

Rojen v Putthapratiju v Indiji. Pri 14 letih je zapustil družino in krenil po poti služenja kot inkarnacija Sai Babe. Svetovni učitelj, duhovni vodja, avatar ljubezni, skladatelj in izvajalec badjanov (duhovnih pesmi) ima več sto tisoč privržencev iz vsega sveta, ki svojo naklonjenost izražajo od prepevanja hvalnic Bogu do javnih predavanj o vrednotah, ki so potrebne v svetu ter skrbi za revne in lačne; od neprofitnega zdravljenja do vplivnega političnega delovanja v dobro ljudi. Vse to predstavlja naklonjenost Babovemu učenju; dejavnosti, ki jih je prebudil in zanje navdihnil – v prvi vrsti s svojim zgledom. Med Babovimi privrženci so preprosti ljudje in univerzitetni profesorji, znanstveniki iz različnih področij, predstavniki različnih veroizpovedi, zdravniki, duhovni učitelji in tudi vplivni politiki, ki iščejo pri njem povsem konkretne nasvete. Med njimi so bogati, ki darujejo ogromne količine denarja (denarja, ki bi ga radi dali za samopromocijo, ne sprejme), in revni, ki dobijo pri njem vse osnovno, kar potrebujejo – šolanje, hrano, zdravljenje in streho. Iz najrevnejšega, nerodovitnega dela Indije je ustvaril oazo. Ustanovil je nov šolski in univerzitetni sistem, mnoge socialne ustanove ter eno najmodernejših bolnišnic v svetovnem merilu z oddelki po vsej Indiji, kjer so vse storitve zastonj. Vsakodnevno so množice ljudi priče številnim "čudežem, ki jih ustvarjam zato, da bi ljudje prek njih prišli do tistega resnično vrednega, kar jim lahko ponudim.", kot sam pravi. Ti čudeži so temelj spotike pri razumskih ljudeh, ki ne morejo sprejeti »nemogočega«.

Baba zagovarja, da je cilj vseh religij isti, le načini in poti so različne, ter da vse temeljijo na principih: resnice, pravilnega vodenja, ljubezni, miru in nenasilja. Številne knjige so sledniki Sai Babe napisali po njegovih govorih in blagoslovih. Knjige iz serije "Sai Baba govori o…" piše psihoterapevt Stephan v. Stepski-Doliwa po navdihu, ki mu ga vzbuja Sai Baba. Učenka Sai Babe je tudi svetovno znana in uspešna psihoterapevtka Jungove in Ericksonove šole Phyllis Krystal, ki ima velike uspehe z delavnicami "Rezanje vezi" po vsem svetu.

Ob robu našega gozda se je odločil za življenje kostanj. Življenjski prostor si je moral izboriti med smrekami, ki tod veljajo za bolj zaželena drevesa. Dušil se je med njimi in z vejami silil k soncu. Njegovo stisko sta opazila Ivek in Erika, porezala sta nekaj smrek in končno je lahko zadihal, se naužil svetlobe in okusil sončno moč.

Zla usoda ga še ni izpustila iz rok. Domači lovec Kiš se je domislil, da bi si nanj postavil lovsko prežo. Kar tako! Niti malo ni misli na drevo…Vanj je zavrtal 30 centimetrov dolge vijake, povil konstrukcijo z nekaj metri debele jeklene žice, zabil vanj pol kilograma žebljev, in ko mu je zmanjkalo materiala, posekal nekaj vej. Kostanj je ječal ob bolečinah, ki so mu jih povzročali tujki, moral je nositi dodatno težo desk in debelega lovca. Nekateri si pa res vse dovolijo, zlasti še, če se jim nihče ne upa zoperstaviti.

Slišali smo neme krike in ga rešili – odvili vijake, populili žeblje in odstranili deske. Tako smo ga osvobodili bremena, le novih vej mu nismo mogli dati. Lovec Kiš je bil užaljen, ker smo mu uničili opazovalnico – ni mogel več gledati direktno na dvorišče Iveku in Eriki.

Kostanj je bil hvaležen in tisto pomlad so bujni cvetovi prekrili celo krošnjo. Celo poletje smo poslušali šepetanje vetra v njegovi krošnji, deblo se je okrepilo in nam govorilo o življenjski moči, ko smo ga objeli. Jeseni nas je razveselil z obilnimi plodovi, ki smo jih pobirali še cel oktober. Kostanj na robu našega gozda je postal naš prijatelj.

Ob smrtni uri,
ko bomo pogledali bogu naravnost v oči,
nam bo sojeno na podlagi ljubezni.

Ne bo pomembno,
koliko smo v življenju storili,
temveč, koliko ljubezni smo v svoja dejanja vložili.

Obstajajo tri vrste ljudi:

Eni se duhovnosti niti ne grejo, niti je ne živijo.

Drugi se duhovnost grejo, a je ne živijo.

Tretji pa se duhovnost grejo in jo živijo.

Vem, na misel ti je prišlo vprašanje:

Kaj pa oni, ki se duhovnosti ne grejo, a jo vseeno živijo?

Taki ljudje ne obstajajo.

Duhovnost je samo zavedanje svojega poglobljenega diha.

Amen


stojči Stojan Svet

Pred dnevi sem dobila od svoje dobre prijateljice v dar zvitek papirja, na katerem je pisalo:


Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…

Nobenih meja ni.
Ne za misli,
ne za občutke.
Strah postavlja meje.

Človek v srednjih letih se odloči, da zdaj je pa že čas, da najde Boga.

Kje ga bo našel če ne v samostanu,
kjer so vse aktivnosti posvečeno prav temu cilju.

Zato se odloči se in gre v samostan.

Tam mu pojasnijo, da so pri njih taka pravila,
da morajo biti začetniki več let ves čas lepo tiho
in narediti brez ugovarjanja prav vse,
kar jim je naročeno.

Vsako leto imajo priložnost izreči vodji samostana samo dve besedi.

Mine prvo leto
in naš človek pride pred vodjo samostana
in le ta ga prijazno vpraša
kako je kaj zadovoljen z bivanjem pri njih.

Naš človek mu odgovori: »Preveč mrzlo.«

Ko se obrne drugo leto naokrog
spet naš človek pride pred vodjo samostana
in ga le ta spet vpraša ono isto vprašanje.

Naš človek odvrne: »Preveč dela.«