Sikhi-vera Gurujev.
Sikhovski nauki so se pojavili predvsem kot poskus, da bi izrazili človeško izkušnjo Boga v teku verskega življenja in iskanja, in ne kot sistematiziranje v akademski teologiji.

Ko se človek začenja zavedati Božanske navzočnosti, ga to spodbudi, da začne gledati lastno življenje v drugačni luči. Posamezni iskalec se zave, da je ves ujet v zagledanost vase, v nevednost in sebičnost ter uničujočo strast, v svet in njegove užitke. Kot da so ljudje zaradi hipnotičnega čara materialnih dobrin slepi za resnično naravo življenja. Ves svet se zdi podoben morju, v katerem se ljudje utapljajo, in ni dosti upanja, da bi se rešili. Zdi se, da celo nekateri verni ljudje v podobnem duhu nevednosti živijo po privatnih obredih in veroizpovedih.

Edini up za grešnega človeka je dejstvo, da je pravi guru, Bog sam, usmiljen. Resnemu iskalcu bo naklonil občutek svoje navzočnosti, ki ga bo dvignila in ponesla iz sveta zla in spon. Človek bi se moral pridružiti drugim iskalcem in z njimi peti hvalnice tistih, ki so Boga že spoznali. Ko iskreno in z ljubeznijo premišljuje o Božanskem imenu, pri ponavljanju svetih verzov, ga božanski Gospod objame in mu podari globoko notranjo zavest o svoji naravi. Tedaj se učenec čuti eno z učiteljem.
To je kratek opis bistva v kaj verujejo Sikhi.
Sikhovsko verstvo ni misionarsko v tem smislu, da bi skušalo pridobiti člane od zunaj. To je etično verstvo, ki skuša obdržati svojo skupnost nedotaknjeno. Na splošno rečeno pa je sikhovska vera osredotočena na določeno skupnost in moralno življenje, ki prinaša čast skupnosti, khalsi. Kajti to je bratstvo pravih vernikov, v katerem je edinole mogoče najti Boga. Sikhovska vera ne zanika obstoja resnice v drugih verah, a njena poglavitna skrb je v tem, da si njeni člani prizadevajo za predanost Bogu.

"Obstaja le en Bog, ki se imenuje Pravi,
Stvarnik, brez strahu in sovraštva, nespočet,
nesmrten, obstoječ sam po sebi, velik in
usmiljen.
Pravi je bil na začetku,
Pravi je bil v daljni preteklosti,
Pravi je v sedanjosti, o Nanak,
Pravi bo tudi v prihodnosti." ( To je začetek hvalnice guruja Nanaka iz Adi grantha. Sikhi jo kot izpoved vere izgovarjajo vsako jutro).

V središču sikhovske vere je pojem guruja.
-Bog je pravi Guru: njegova božanska in ustvarjalna beseda(šabad) je prišla do človeštva in se dala prepoznati po desetih zgodovinskih osebah, gurujih.
-Sikhovska skupnost, ki nadaljuje vero desetega guruja, se tudi sama imenuje guru.
-Tudi sveti spisi se imenujejo
guru (Guru Sahib).

Sikhovsko verstvo je v svoji prvobitni obliki naravnano močno mistično in molitveno. Za prve učence, ki so se zbrali okoli Nanaka, je bil življenjski cilj, da so se posvetili premišljevanju Božanskega imena; da so peli in ohranjali v srcu hvalnice, ki jih je zložil njihov učitelj. Nanak je svoje privržence usposabljal za pristop do resničnega Guruja(Boga) s tem, da je ustanovil skupnost verujočih, ki so se lahko posvetili hvalnicam. Hvalnice so bile sredstvo, s katerim so se njihova srca lahko dvignila do Boga in po katerem je Bog lahko prišel v njihova srca.

Nanaka niso nikoli imeli za posebno javljanje Boga, najvišjega in prvega Guruja. Značilnost sikhizma kot verstva gurujev je v tem, da ima Nanaka in njegovih devet naslednikov za določeno zgodovinsko stopnjo v razvoju sikhovskega verstva. To je doba posameznih ali živih gurujev. Vsi naj bi izpovedali isto resnico, vsi naj bi imeli isto globoko poznavanje Boga in vsi naj bi imeli celo bistveno istovetnost. Sikhi pravijo, da je teh deset gurujev kot deset sveč, ki so prižgale ena drugo. Skoraj vsi našteti so postali in delovali kot guruji in voditelji Sikhov šele v poznejši dobi življenja.

Vsakega izmed njih je za to nalogo izbral njegov prethodnik po meri njegovega duhovnega poznavanja in služenja.

Nanak (1469-1539) je učil, da "ni ne muslimani in ne hindujca". To je služilo kot izhodišče za posebno ločeno sikhovsko istovetnost. Kar je bilo za Nanaka v glavnem verska ideja, je pozneje postalo utemeljitev za ločeno politično in vojaško skupnost.

Angad (1504-1552) je poudarjal telesne sposobnosti. Med svojimi privrženci, je organiziral igre, ki sicer niso bile vojaško urjenje, toda ko je le-to postalo potreba, se je izkazalo, da so mu prav igre pripravljele pot.

Amar Das(1479-1574) je ustanovitelj langar ali skupne obednice, ki so imele tudi skupno kuhinjo. Te obednice so preskrbovali Sikhi, ki so bili povezani s posameznimi templji. Cilj tega je bil spodbuditi Sikhe vseh kast, da jedo skupaj brez kastnih predsodkov, tako značilnih za indijsko večino in indijski način življenja. To je okrepilo bratstvo in pomagalo revnejšim in obrobnim. Sprejemali so tudi nesikhe.

Veliki ideal sikhovskih gurujev je bil upor proti hindujskemu sistemu kast, pomembno pa je tudi sikhovsko zavračanje pravovernega duhovništva, kot so brahmani. V poznejšem obdobju sikhovske zgodovine, ko so jih srdito napadli muslimani, se je v obrambi sikhovske skupnosti delitev na kaste relativno lahko zabrisala. Kljub temu pa sodobni sikhizem še vedno ohranja notranjo delitev na kaste. Čeprav sikhovski ideal govori o brezkastnem bratstvu iskalcev Boga, ga v življenju niso popolnoma uresničili.

Peti guru Adžan(1563-1606), je povzročil preobrat v sikhovski zgodovini. V njegovem času je opazen močan porast političnega trenja med Sikhi in muslimani. Zgradil je sloviti Hari Mandir, zlati tempelj v Amritsarju, ki je postal središče sikhovskega verskega in narodnega življenja; osrednja točka sikhovske istovetnosti in izraz mnogoterih sikhovskih upov in verovanj.

Leta 1606 so v muslimanskem ujetništvu ubili guruja Ardžana. Mnenja glede upravičenosti tega, kar se je zgodilo, so deljena, toda Sikhi imajo to smrt za mučeništvo. Pod Ardžanovim vodstvom so se Sikhi začeli postavljati po robu muslimanskim napadom. S tem je guru postal opora za ostale prebivalce Pandžaba in kmalu se je mnogo članov kmečke kaste džat postavilo na njegovo stran. Sikhi, ki so se v tem času številično okrepili in dosegli precejšno moč, so prešli od miroljubnega širjenja vere na uveljavljanje pravice do obrambe te vere.

Islamski pritisk je prisilil Ardžanovega naslednika Hara Govinda (1595-1644), da se je skrival, in po njegovi smrti leta 1644 je prevzel vodstvo guru Har Rai, ki je živel v goratem delu vzhodnega Pandžaba. Njegov sin in naslednik Har Krišan nikakor ni mogel zbežati pred zasledovanjem cesarja Aurangzeba in je umrl v hišnem priporu v Delhiju.

Za naslednjega guruja je bil imenovan Tegh Bahandur, toda tudi on je bil kot Har Rai bolj mož molitve kot vojak. Šele ko je Aurangzeb začel podirati templje in zatirati sikhovske skupine v Pandžabu, so ga poklicali iz Bengalije, kjer je živel s svojo družino, da bi zbral Sikhe proti sovražniku. Rezultat tega je bil, da so ga ujeli in odpeljali v Delhi, kjer je umrl kot mučenec. Vodstvo je prevzel njegov sin Gobinda Singh, ki mu je bilo takrat šele devet let. Kot se je pokazalo v naslednjih tridesetih letih, je postal znameniti vojak.

Gobind Singh je uspešno vodil Sikhe proti muslimanom. Zbral je dejavno skupnost, z veliko občutka za svoje poslanstvo, da ohrani versko izročilo nedotaknjeno. Po prvi zmagi v Bhanganiju l. 1686 se je dvajsetletno obdobje sporov končalo s porazom. Poraz na bojnem polju pa je vendarle pomenil začetek uspešnega obdobja za sikhovsko vero, kajti guru Gobind Singh je korenito spremenil način gledanja skupnosti nase.

Ko je leta 1708 guru Gobind Singh podelil knjigi lastno oblast, je spremenil celotni sestav sikhovskega verstva in zagotovil sikhovskemu občestvu trdno, stalno središče. Indijska vera je zmeraj na praktičen način poudarjala človekovo potrebo po duhovnem žarišču in po vidnem izhodišču za čaščenje. Temlji, romarska središča, svete reke in sveti možje so bili že od nekdaj temelj indijske duhovnosti. Čeprav je guru Nanak sam trdil, da so vse te zunanje oblike verovanja nekoristne, če srce ni združeno z Bogom v ljubečem premišljevanju, je večina poznejših Sikhov potrebovala zunanje predmete kot spodbudo za lastno pobožnost. Tako je torej knjiga, ki jo je guru Gobind Singh raglasil za vir Božanske resnice in sredstvo za duhovni vpogled, kmalu postala zelo pomembna.

Še zmeraj je v središču vsakega sikhovskega obredja in verskega prizadevanja. Sikhi se pred njo prikljanjajo kakor hindujci pred podobami. Ko prinesejo novorojenca v tempelj, uporabijo za izbor njegovega imena naključno branje iz Grantha. Tudi poroka se sklepa ob knjigi. Nevesta štirikrat spremlja ženina okoli te knjige, medtem pa pojejo pesem o njunih dolžnosti in obveznostih. Prav tako berejo ob smrti posebne odlomke iz knjige in sicer sedem do deset dni.
lep pozdrav vsem,
Miran.

[ Odgovori na to | # ]