Ne vem, na kateri brežini sem te iskala.
Kje so se seštevali moji koraki
v spacani mivki, ko sem sledila
zbledelim krikom ranjene ptice,
ki se je zavlekla v naročje
naplavljenih izpljunkov morske pene.
Nisem se oblekla v oblačila,
da bi me valovanje morja uzrlo
in bi mi drobni pljuski valov
posedali na dlaneh in lepili na veke.
Zabolelo me je, ko sem stopila
na drobce školjkine lupine
in podrsavala po gladki sredini.
Zaman sem napenjala oči, ni te naplavilo ...

Rada bi bila žlička,
ki jo obliznejo tvoje
ustnice, ko srkaš jutranjo
kavo ob obali in v nosnice
zvabljaš vonj morja.

Rada bi bila brbončica,
ki se poigrava s tvojimi
okuševalnimi tipalkami,
se prilepila na jezik in
te žgala.

Avgustovski popoldan,
s soncem obsijan
vabi me na travnik,
ven na plan.
Dajva, najdiva se tam.

Znotraj...čisto nežno se zbudi
in prvič vdahne
Z ročkami pomane si oči zaspane
in zacepeta...in vstane
teče v krogu in pregleda vse
in v roke krpo vzame
in očisti vsako sled
ki ni Ljubezen Tvoja
vse smeti ves led srca
In poravna prtičke
rože v vazah
lučke zvezdice in pručke
In ko s Tabo vse naredi
...na vsa usta se nasmeje
razširi roke
me tesno objame
- ne spusti me -
ta moja čudovita
neskončno lepa
... čisto majhna sreča ...

Stopinje na peščeni obali,
mehkoba, vročinski signali,
vonj soli, odsev v lesketanju,
valovanje morja v šepetanju.

Kaplja na koži vpija sledi vročine,
spolzi po telesu, z dotiki žarkov izgine,
odmeva v prsih moč globin,
vse dokler se ne potopim.

Poljubljam sledi Tvoje
še one mehke so in tople
in v zraku nad njimi ... nežnih vrtnic vonj ...
Diham vsemogočnost Tvojo
in čudovitost Tvojega dajanja presunja dušo
Vsak trenutek ... ljubezni tako poln
da je radost predanosti polne vse
... kar duša si želi ...

In kot morja valovanje ... duša čuti ...
je Ljubezen Tvoja
kot neba žarenje
- čudovita in vseprisotna
... Duša tiha Tvoja ...

metulj

Daleč, dolgo let je mimo dni,
od domačije le še kamenje tam leži,
ko mlad fant odšel je prek morja,
za kruhom v tujino polnega gorja.

Zdaj skrušen spet spomine obuja,
mladost kot na dlani se ponuja,
kakor iz sanj začutil je toploto,
sede na kamnu v sebi vso samoto.

Iskala sem te,
čez poljano sem tekla
tja daleč do reke temne.
Nisi bil tam.

Iskala sem te
šla daleč po cesti
do gozda, malo v hrib,
skoraj do hiške.
Nisi bil tam.

Vrnem se k Sebi.

Z bosimi nogami stopim na zemljo.
Čutim.
Čutim sebe, mater Zemljo, prostranstvo vsega, kar je.
Bose noge in zbrane kapljice po zemlji informirajo Zemljo.
Čutim, kako blagohotno vsrkava informacije o vsem, kar sem,
o vsem, kar potrebujem.
Planeti osončja se odzovejo Njenemu sporočilu.
Zasadim košček Zemlje.
Vsaka bilka se odziva Njenemu sporočilu in navodilu Stvarstva.
Življenje vzpobuja življenje.
Življenje podpira življenje.
Življenje obnavlja življenje.
Življenje daje življenje življenju.

Povsem dobro je, da sem jaz jaz.
Tako se vrnem k Sebi.

Pokopališče je kraj,
kjer igra se konča.
Tam le sveče še gorijo
njim v spomin, ki nekoč
so bili igralci na odru življenja.

Nata

Živeti
Živeti s telesom in dušo
Živeti v soncu
Živeti

Živeti v vonju poletja
Živeti v radostii duha
Živeti v tihoti oblakov
in dolgih sprehodih po čudovitih obalah morja
v zaupanju majhnih skrivnosti globinam morja
in prvim žarkom sonca novorojenega...
Živeti
Živeti v soncu
Živeti tukaj in zdaj
Živeti ... čuteč življenje
Živeti dajanje v ljubezni
in živeti polnost sprejemanja
...živeti v soncu
Živeti svobodo duše v Tebi
in nevezanost na pričakovanja
Živeti za sedanjost
Živeti za prihodnost
in s preteklostjo
ki objema z vso ljubeznijo
in svetlobo
in milostjo
ki jo zmoremo sprejeti...
Živeti
Živeti v soncu
Živeti pogumno
...kot otroci Luči...
ker to smo mi

Skozi praznino sijejo Tvoje oči
in jo polnijo s čudežnim...

Govorijo o tisoč stvareh...
tiho in strpno učijo
rišejo sanje ki so resnične
Mislijo na nas in nas ljubijo
in v vrhovih dreves spletajo žarke sonca
v prelepe tenčice...

Odkar si z mano, nisem sama,
večkrat duša neugnana,
Sem vesela, igriva in nagajiva,
Nisem več tako ranljiva.
Ob tebi sem postala zrela ženska,
Kakor metulj, ki po travniku leta,
Kakor veliko, sončno oko,
Sežem v daljavo s svojo roko.
Kakor cvetica, ki v lončku cveti,
tako mi včasih duša zaiskri,
tako je jasno sonce, ki nad nama blešči,
tako tudi moja duša drhti.

Nekje iz daljave jo čutim,
kot vroč ogenj, plamen strasti,
hladen veter ki prebudi zavest,
iz nič ustvari vihar ljubezni
nežne besede iz duše, srca,
oči kot dvoje svetlikajočih zvezd,
modro lesketajočih podnevi,
vabljivih, strasti polnih.

Modra gladina morja iz daljave,
ter lahkotni valovi jo božajo,
njeni lasje, krasi jih sončni žarek,
njen glas prinaša valovanje,
veter odmev njenega smeljaja,
lepota sončnega zahoda obraz,
v rojstvo noči, dotik rok, teles,
eno samo melodijo nežnosti.

...vse ima svoj čas,
je čas rojstva in čas smrti,
je čas veselja in čas žalosti,
je čas jutra in čas večera,
je čas razumevanja in čas prepirov,
je čas napredka in čas nazadovanja,
je čas naklonjenosti in čas sovraštva,
je čas svetlobe in čas teme
in je čas vedenja in čas nevednosti,
vse ima svoj čas.

Ljubiš me...kot bi nas ne bilo miljarde
ljubiš me kot Svoje edino dekle
ljubiš me...resnično ljubiš me
kot bila bi Tvoje edino dekle

V mislih Tvojih
v vsakem Tvojem dihu
v vsakem načrtu Tvojem
v ljubezni-neskončno čisti-sem
Ne vem...kot bil bi zaljubljen v moj nasmeh
v iskre v očeh
kot da ne videl bi senc
ki še živijo v meni
...neverjetno...
kot da ne bi videl ničesar drugega
...le najlepše s soncem obsijano dekle

Imam modrost, da lažje živim,
roke, da ustvarjam, gradim,
glas, da zmorem govoriti,
noge za razdalje prehoditi.

Lepota v očeh se zrcali,
melodija v ušesih te predrami,
srce ustvarjeno je ljubiti,
telo tvojo bit nositi.

Čas teče enakomerno
in polni struge sanj in upanj
in polni struge življenj
Brezkončen
z ničemer omejen
Vsak njegov trenutek...z ljubeznijo blagoslovljen
ker le ljubezen lahko izpolni trenutek vsak bivanja...

In potem se zgodi
da v vsakem trenutku začutiš prisotnost
in začneš dogodke sestavljati v mozaik
in ti majhni delčki mozaika zbudijo slutnjo
...slutnjo obličja
ki v času postaja jasnejša

Blago meni, Ti me ljubiš,
Pružaš ruku ko djetetu,
Kad sam dobra i kad nisam,
Blago meni, Ti me vodiš.

Blago meni, Ti me čekaš,
Posustala kad se vraćam,
Ulivaš mi volju, snagu
S tobom mogu, ti me jačaš.

Blago meni, pogled tvoj,
Uvjek prati sjenu moju,
Ne plašim se baš nikoga,
Jer vjerujem u nekoga.

Vihre vetra vrh vršaca,
v temni temi teme temno,
niha lesk lobanje iz mraka,
med očmi oko je vpeto.

V dolgo noč nad kratkim dnevom,
vzletajo kristalne zvezde,
z drobnim šilastim nasmehom,
ostri zobki trejo sence.

Novo se jutro je prebudilo,
sonce bo kmalu nebo ožarilo.

In hribi in gore bodo zažareli
in lepi, mogočni na nas dol strmeli.

Začutim življenje neskončnih let,
saj tam gor je vedno čisto drug svet ...

In že se na goro vzpenjam lahnó,
na vrhu v pozdrav podam ji rokó...

Zvonovi so zapeli, praznik se slavi,
mlad par izrekel, se je zaobljubil,
nevesto mladi mož poljubil,
zvestobo večno ji obljubil.

Nekje iz daljave zvon se oglaša,
po rojstvu otroka tam je krst,
ime izbrano, da v zdravju čvrst,
srečo v družino jim prinaša...

Spet zvon se oglaša v deževen dan,
nebo je temno, rodil se bo vihar,
preganja točo, strele, zle oblake,
zvonenje odganja jim tegobe vsake.

Na trati zacvetela lepa roža,
že jo sonce z žarki nežno boža,
a veter kakor da želi jo objeti,
na pot s seboj ga vzeti.

Se cvet polegel je po trati,
ovel, za vedno je želel zaspati,
le metulj ga nežno obletel,
v slovo z vetrom odletel.

A jutranja ga rosa prebudila,
uvelem cvetu življenje podarila,
pokončen spet krasil bo trate,
morda utrgal ga bom zate...