...vse ima svoj čas,
je čas rojstva in čas smrti,
je čas veselja in čas žalosti,
je čas jutra in čas večera,
je čas razumevanja in čas prepirov,
je čas napredka in čas nazadovanja,
je čas naklonjenosti in čas sovraštva,
je čas svetlobe in čas teme
in je čas vedenja in čas nevednosti,
vse ima svoj čas.

Če ga pa ne priznaš
te vzame na svoja krila,
v istem dnevu te nosi v višine
in v globine.
Čas je namreč dober zapeljivec,
dokler mu verjameš,
te vedno znova pritegne.
Daješ mu pravico biti,
pred tvojo svobodo ga nezavedno postaviš.

Enkrat pa se zgodi,
da ga spoznaš v vsej preobleki
in takrat zgubi svojo moč zapeljivca.
Nič več ti ne more
in zate več ne obstaja.

In vse okrog sebe priznavaš,
brez težav in zapletov,
smeješ se prepirom in potem
te jutro vzame na svoja krila,
nič te ne ustavi,
saj si sam gospodar časa,
zmagoslavlje nad dnevom,
ki ti prinaša vse dobro.

Nič več ne iščeš,
ker je že tukaj!
Nič več ne vprašuješ,
ker je že vprašanje odgovor,
samo pritrjuješ resničnemu čarovniku
dnevu življenja,
ki ga čutiš v sebi,
priznaš si svojo resničnost
in resničnost drugih.

Nobenega obsojanja več,
samo pot, z dvignjeno glavo,
naprej, brez truda,
se vse zgodi,
ne prosimo, a pride,
ne iščemo,
a smo najdeni.

Čas več ne obstaja.

Ker smo mi v tem času...