» Čuj ti, ne grem se več,
imam poln 'kufer' vsega,
nekam vstran bom šel, pa ne zaradi tebe,
saj bolj kot sebe imam tebe rad, še kar naprej, morda še preveč;
res da prav srčno rad sem te imel takrat, ko si bila, saj veš
kot iz one zgodbe, ko je Bog delal zemljo:
najprej jo je zasadil z lepimi dolinami,
čistimi vodami…lepimi hribi,
brez trnovja gozdovi…bodic vrtnice;

Veš iščem te
v življenju tem
prisluhni nočni pesmi
ki tiho šumi.
~
Ti ne veš
da prenašam težki kamen
pritiska mi
ravno na srce
kot slepec
pomikam se v življenje
povsod sledovi
bolečin so še
a želela bi
varnosti objem
kjer morje ljubezni
je v njem.

Z nebeško lepoto
ljubezen cveti
v beli vrtnici
kjer opojna lepota
duše dehti
kot angelska krila
nje so lističi
z nežnim vonjem
nas obdari
z nedolžnostjo
beline cveti.

V peščenem viharju
proti dolini želja
potuje
moja duša
vznemirjena
zasanjanih misli
proti obali
posuti z zvezdami.

Želim si...

Puslši ti, nječm, n grjm se več,
imm že pouhn kufr usega,
nejkm prwoč bm šou, nje zrd tjebe,
sej bel ku sjebe imm tjebe rd, kukr prej, še prjeuč;
rejs sm te jmu rd še bel, ku s bla, sej vejš,
taka ku tist bwot, ku j Buh dejlou zjemlo: .
najprej jo j pusjau z lejpmi dulin'mi,
čistmi wodami, lejpmi brejgi,,
brez fraščje, trnje, z rwžmi;
tistbwot pej se ud nejki prulejče tajfl,
usa zraščen, z rugmi,
nmjče nwtr u wodo kamnje,
iz tistih dulin nrdi klance,
gartrwži trne ntakne,
pej še nejkej b t rd puvejdou,
zdej ku grjm prwoč ud tjebe,
ku n bm več s tabo,
in nje več u tjebi,
ti lhku še eno puvejm:

Ti mi ne verjameš nič.
Solza teče mi po dlani -
beli kakor sneg.

Rdeča kaplja pade v beli sneg
in tam se raztopi.
Tam notri ujeta,
brez upanja
čaka nate.

Da rešil bi jo,
tam daleč pod zemljo,
ko angeli ne vidijo nič več
s slepimi očmi.

Tekala sva po travnikih
do neskončnega neba
in se dotikala oblakov.

In sanjala sem za teboj.
Ko si letel prek širnih morij,
tam le daleč med oblaki,
ki mokri so bili kot dežne kaplje.

In takrat sem zaplesala.

Odeni me v pomlad,
odnesi do nebesnih trat.
Pobarvaj moje nebo,
s svetlo sladko mavrico.
Moj nasmeh odkrivaj,
visoko me zazibaj..
nosi polna cvetja rok,
varuj, kot da sem tvoj otrok.
Poj mi pesmi ptic sveta,
naj bom s teboj povsod doma.
Tako vsak dan za dnem,
bodi spev moj, refren.

Misli moje duše,
Skrivene od očiju drugih,
U čarobnom plavetnilu svom,
Grle se, šapuću i maze.

Poletjela bi kadkad duša,
Kada imala bi krila,
Al u dubini tijela svoga,
ona svoje snove sniva.

I čeka tako uspavana,
da probudi je kucaj srca,
ko pahulje sniježne male,
da zaplešu valcer svoj.

Nežno in previdno se dotikam čudovite rože,
Je tako sijoča in prekrasna,
da srce ne more
in ne more verjeti, da res obstaja…
Tako dolgo sem jo iskala in čakala…
zdaj si ne upam,
ne upam v roke prejeti, kaj, če jo ranim …
Tako bi rada jo stisnila k sebi,
da bi za vedno bila ob meni…
Rožico prekrasno, sanjavo občudujem,
njen nežen vonj vdihujem, jo Ljubim,
ob njej sem srečna, brez nje žalujem…
ah, rožica sladka živim le v Tebi… So******

Čutim te, ljubavi moja!
Čutim te, prijatelj moj!

Čutim, čutim brez vsakega dvoma!
Kako je to mogoče, ali je tudi to delo Duha?

Vedno sem se imel za čutnega, mesenega.
Zakaj torej podlegam množici, zakaj hočem vse meseno?

Zakaj razumem Nazarečana,
zakaj razumem navadnega klošarja?

Cenzura, to naša je kultura.
Cenzura, to naš je največji tabu.

Kdaj se osvobodimo cenzure?
Ko smo mrtvo pijani, ko se nam fučka za vse?

Bolijo nas ušesa,
peče nas duša!

Poglej, brezbožnik
žali naša čustva!

Čuj ti, nena se grem več,
mam poun kufer vsega ze,
njkam bek bom šou, nej zaradi tjebe,
sa bul ko sjebe, mam tjebe rad, kuj naprej..še prjeveč;
rejs rat sm te meu še bul, ko si bla, sa vejš,
ko z one, ko je Bouk djelau zemlo:
najprej je jo posejau z lejpimi dolinami,
čistimi vouodami..lejpimi brejgi,
bres špičovja…trna rožami;
te pa se od njikot privlejče tefl,
cejli je bil zarašen, meu pa je rouge,
zmječe nat v voudo kameje,
iz tjistih dolin naredi klance,
in pa gartroži napople špičje..trne;

Rad bi bil jutranja zarja.
Ljudi bi prebujal z nasmehom,
da ne bi vstajali čemerni lic,
z bolečinami, slabe volje.

Rad bi bil sončni žarek.
Poiskal bi temne koščke sveta,
z žarki razveseljeval ljudi,
tudi tiste z mrkimi obrazi.

Moj Jaz je svetel kot kristal,
nič na njem se ne obdrži,
kar življenja vredno ni.
Samo ljubi, to je tudi vse,
kar v življenju počne, saj
drugega mu tudi treba ni.

Neta

Kolikor polj…trat je v cvetju..zelenju,
gozdov temnih,
kristalnih rek žuborečih,
toliko želim ti sreče v življenju…
….v tem letu,
Vse do časa,
ko se ena zgodba konča
in se zate odpro, neskončna vesoljna prostranstva;
Vendar v življenju tem, bodi vedno blaga, kot si…
….mila,
sebe vedno ocenjuj realno…strogo…
…po svojih sposobnostih, v svojih skromnostih,
druge pa..mene, če že moraš, milo sodi.

Franci PULKO

Vidim jo, sem ob njej.
Nad reko se sklanja,
na trenutke kot mogočna,
pa spet kakor da je utrujena.

Njeno vejevje se igra,
veter jo vodi,
zdi se kot da z roko v roki,
potem pa spet obmiruje.

Skoraj neopazno ...
neslišno nevidno se neskončno rojeva ...
Resnično neskončno
ki v duši živi
ki življenje daje
ki ves je svet...

...Tvoj sončni obraz
večnosti dotik ...
edino resnično življenje
polje sončnic
ki le Sonce...Tebe vidi...

Pred jutri, danes preč ,
želim vam izpovedati Ljubezen,
ki živi, ki ne gleda Včeraj
in ne hiti v Jutri.

Ljubezen, ki je tukaj,
zraven nas, molče stoji.

Stoji in čaka,
da sestopimo z Oblaka,
da brez sramu in straha,
zazremo njemu, njej …

v Večnosti oči

Tiho življenje moje duše
se razliva v moj vsakdan.
Vsak dan v meni
nova pesem se rodi -
pesem, ki slavi Življenje,
pesem, posvečena Večnosti.
Največkrat
so pesmi moje duše
brez besed;
le sveto čustvo jih prežarja,
stkano iz radosti in hvaležnosti.
Pesmi moje duše vedno naj izprosijo
obilne božje blagoslove
zase in za vse, ki jih srečujem…

Danijela Premzl

Mehka blazina kot sneg,
ki v njej se stiska moje telo.
In tam povem ti,
da sem le s teboj živela lahko.
Zdaj, ko si odšel
živim brez pol srca.
A le kam si odšel,
ne vidim te.
Morda si med morjem,
morda nekje daleč...

V večeru tihem čisto mirno
luna sije čez poljano širno;
se mi nasmehne prav lepo,
ko skozi veje slikam jo.

In slišim jo, ko šepeta
sem dol, na Zemljo, k nam na tla:
kljub mrazu naj toplina vas objame,
v vas naj topel ogenj vname,
imejte radi se, ljudje,
saj brez ljubezni svet brez barv je!

In jo pogledam, luno, spet:
le brez skrbi, ostal bo pisan svet,
saj ljubim jaz in ljubiš ti,
močno, srčno, do konca dni ...

Neka vam Nova Godina
Ispuni sve želje,
U vaša srca donese
Radost i veselje!
U dušama vašim nek
Toplina vlada,
Najbolji prijatelji nek vam budu
Ljubav, sreća i nada!

Neka radost i sreća,
Ostanu s vama,
Kroz godinu cijelu!

Svima na ovom portalu želim sretnu i blagoslovljenu Novu 2010 Godinu!

Dunja