Veter v vejah šumi
potoček nežno žubori
neskončno misli valovi
drobi kopreno
v jutranji megli
v objemu miru
jasnih misli
na mehkem čolnu
plujem v svoj svet
misel se preko časa pne
na oltar želja
kjer dišijo moje sanje
ki zbudim jih
s šepetom duše
in pajčolanom želja
razlite na obzorje
realnega sveta
v občutku blaženosti
rojene misli
prelijem v pesem
kjer sonce
za oblaki se podi
s hrepenenjem
v čustvih
se pesem rodi.