Vidim jo, sem ob njej.
Nad reko se sklanja,
na trenutke kot mogočna,
pa spet kakor da je utrujena.

Njeno vejevje se igra,
veter jo vodi,
zdi se kot da z roko v roki,
potem pa spet obmiruje.

Ptice nad njo krožijo,
se malo posedejo v krošnjo,
pa ponovno odlete,
kakor da bi jih prepodila.

Nato se ob toku reke odpravim,
ponovno prisluhnem toku reke,
vetru pticam v letu, dežju,
ter z nasmejan odhajam.