|
Vidim jo, sem ob njej.
Nad reko se sklanja,
na trenutke kot mogočna,
pa spet kakor da je utrujena.
Njeno vejevje se igra,
veter jo vodi,
zdi se kot da z roko v roki,
potem pa spet obmiruje.
Ptice nad njo krožijo,
se malo posedejo v krošnjo,
pa ponovno odlete,
kakor da bi jih prepodila.
Nato se ob toku reke odpravim,
ponovno prisluhnem toku reke,
vetru pticam v letu, dežju,
ter z nasmejan odhajam.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija-Pesem-Vrba-Vejevje-Utrujena
Domov |
|
Powered By GeekLog |