» Čuj ti, ne grem se več,
imam poln 'kufer' vsega,
nekam vstran bom šel, pa ne zaradi tebe,
saj bolj kot sebe imam tebe rad, še kar naprej, morda še preveč;
res da prav srčno rad sem te imel takrat, ko si bila, saj veš
kot iz one zgodbe, ko je Bog delal zemljo:
najprej jo je zasadil z lepimi dolinami,
čistimi vodami…lepimi hribi,
brez trnovja gozdovi…bodic vrtnice;
pa od nekod hudič pride,
cel je bil dlakast..imel je roge,
zmeče v vodo kamenje,
iz lepih dolin naredi strme Pohorske klance,
vrtnici nalepi trnje;
le nekaj bi ti rad povedal
poprej, ko grem stran od tebe,
no ja, ko ne bom več v tebi,
ne toliko kot sem bil s teboj,
in še eno ti povem, ljudje imajo gobce,
pa še jezike vmes, pravim, temu kraja ni!;
vendar eno drži za sigurno, to kar ti pravim
jaz, 'žvarcl' pohorski,
sem hodil k tebi in še bom,
ne jokati,
kot pravi tisti patron..«Junter«,
cepec zarukani, hoštaplerski »Jager«,
in zraven si misli, da je Balkan vseh vojn vir,
k tebi hodim zato, ker te v sebi imam,
in kar zame največ šteje,
prijateljev nikoli ne pozabim«………
» Čuj ti, ne grem se več,
