Problem enega človeka, je problem vseh ljudi.
*
Izpostaviti problem, je najti rešitev.
*
V mislih je moč. Manj jih je močnejše so.
*
Svoboden si, ko sam odločaš o čem boš razmišljal.
*
Ko misli potihnejo... Resnica spregovori.

Pred davnimi časi je živela deklica, ki jo je zanimalo mnogo stvari. A najraje od vsega je svoj čas posvečala prelepi sončnici, ki je rasla sredi njenega rožnega vrta. Skrbno jo je negovala in vsak dan veselo opazovala, kako spretno je obračala svoj cvet za soncem ...

Tudi sama je tako poskusila, a ni dolgo zdržala. Prevroče je bilo.

Čutila je, kako topli sončni žarki prehajajo iz sončnice naravnost v njeno srce. Sama ni vedela, kako je to mogoče, toda počutila se je srečno kot nikjer drugje. Dan na dan je zvesto čuvala svoje srce, tam je namreč rasla njena sončnica ...

A nekega dne, kdo ve zakaj in kdo ve od kod, prekrijejo nebo temni oblaki. Ljubka cvetlica se ni več obračala za soncem, saj ga ni več videla in deklica je začela vse redkeje prihajati v svoj rožni vrt. Kmalu je začela tudi pozabljati, kje in zakaj je bila nekoč tako srečna, da je ves svet ležal na njenih dlaneh ...

Na začetku časa, tik pred nastankom sveta, je sonce naročilo svojim sijočim žarkom:

»Pojdite in raziščite prostrano deželo novega dne. Igrajte se in ustvarjajte naprej po moji ideji. Toda ko pridete do velike dežele Spoznanja, se vrnite in mi o vsem poročajte.«

In svetlobni otroci so se kot blisk razširili na vse strani, se igrali in smejali. Prav vse jim je bilo dovoljeno. V srcu so se spominjali svojega doma in bili neizmerno srečni.

In nekega dne, po mnogih razburljivih doživetjih, pridejo do velikega zrcala.

»Uaaa!!! Kaj je to?! Kako je svetlo!« so vpili drug preko drugega.

V sijoči deželi, tam onkraj časa, sonce nikoli ne zaide. V njeni sredini raste čudežna cvetlica, ki skriva v sebi skrivnostni biser, s katerim si je moč izpolniti vsako željo ter pozdraviti vsakršno težavo.

V vseh časih so živeli ljudje, ki so poskušali razrešiti to veliko uganko in se dokopati do dragocenosti, ki bi pomenila konec vseh njihovih skrbi. V jasnih dneh so mnogi videli odsev te čudežne dežele in skrivnostne cvetlice tudi v deželi časa. Najpogumnejšim ni bil noben napor prevelik in nobena beseda dovolj vzvišena, da bi dosegli iskano. In ko je že bilo videti, da vsa sreča leži v njihovih dlaneh, je izginila kot privid ...

Če gledamo življenje s ptičje perspektive, se zdi pot posuta s kamenjem, peskom, asfaltom ali zelenico. Od nas je odvisno, kakšno obutev bomo izbrali na poti do cilja.
*
Čas ne izbira letnih časov in vremenskih razmer. Ko je potrebno v službo, budilka ne ve, da bi še spali.
*
Vsako življenjsko obdobje razumemo drugače. Mladost je norost, zrelost je odgovornost in starost so spomini.
*
Kdor vidi le svojo korist, je egoist. Kdor gleda le koristi drugih, je ubožec.
*
Ko lipa cveti, ima veliko čebel. Prav tako ima človek ogromno prijateljev, ko ima denar.
*
Življenje me je naučilo, da se ne bojim ničesar. Če me napade pes, mu ponudim kost za glodanje.
*

V svojem življenju je imel veliko prijateljev, ki jih je obiskoval in oni so obiskovali njega. Nekega dne je zbolel in se je znašel v stanju, da ni mogel več tako urno stopiti na svoje noge in se je pri hoji posluževal palice. Spraševal se je, ali je prijateljstvo poklic, ki ga ne more več opravljati. Spoznal je, da ljudje vrednotijo njegovo prijateljstvo po njegovem številu obiskov in izkazovanju prijateljskega čustva. In ko zmanjka moči in darov, ki jih razdajamo, ostane človek sam. Tako je sam pri sebi razmišljal.

Razmišljal je, kako bi si razširil prostor svojega bivanja in kako bi si pridobil nove prijatelje, da bi morda oni stopili do njega in mu pretrgali dolge ure osamljenosti. Premišljeval je tudi o tistih, ki bi se utegnili vrniti, saj se jim ni odrekel. Le do njih ne more priti s palico. V svoji samoti je že preštel tiste, ki bi se jim mogel odpovedati in tiste brez katerih ne bi mogel živeti, ker so mu bili toliko pri srcu. Nobena stvar mu ni bila več v uteho, potreboval je človeka, njegovo toplino.

Ne sramujmo se revščine kot take, ampak tiste, v srcu!
***
Med nami je veliko ljudi, ki znajo svoje napake v pravem trenutku prezrcaliti na druge.
***
Ljudje se najbolj bojimo sprememb, življenje brez njih pa postaja kot postana voda.
***
Človeku, ki se še ni soočil z resnimi zdravstvenimi problemi, predstavlja problem že povsem navaden prehlad.
***
Vsem se toži po dobrih, umirjenih starih časih, nihče pa se noče, če bi se dalo, vrniti nazaj v tisti čas.
***

Živa riba ni nikoli žejna.
*
Riba, ki se je izgubila v morju, je še vedno doma.
*
Ponosna riba je srečala kita in ovrgla misel o svoji vsemogočnosti.
*
Morja so prevelika, da bi si jih riba vsa ogledala v enem življenju.
*
Ko riba razišče vse globine morja, postane ptica in iskanje se konča.

»Kam greš, Gospod?«

»Nisem se še odločil… Sicer je res, da neznansko rad potujem in raziskujem, obenem pa se moram nenehno spraševati, kako vam je kaj všeč svet, ki sem ga za vas ustvaril… Sleherni izmed vas ga doživlja po svoje, jaz pa vas spremljam na vsakem koraku in z vami podoživljam vaše občutke…«

»Kaj pa boš sedaj?«

»Priznati moram, da v tem trenutku tega še sam ne vem…«

»Pa si rad med nami?«

»Seveda! Kako bi vas le mogel pustiti brez učitelja, kako bi pa vi potem sploh kaj vedeli…?«

Ko Bog želi ustvariti hrast, si vzame sto let časa, ko pa želi ustvariti bučo, mu zadostujeta dva meseca.

(James Garfield v Zgodbe s semeni upanja: Kakovost zahteva potrpežljivost. Zbral in uredil Božo Rustja.)

Dan ti je glas –
vir neslutenih moči,
kako ravnati z njim
pa spoznavaš
sproti in postopoma.

Danijela Premzl

Friderich Nietzsche (Wilhelm) (1844-1900)
Friderich Nietzsche je bil nemški filozof, poet in klasični filolog (jezikoslovec), ki je postal eden najbolj provokativnih in vplivnih mislecev devetnajstega stoletja.

Njegovo življenje in delo
Nietzsche je bil rojen 15. oktobra 1844 v mestu Röcken v Prusiji. Njegov oče je bi luteranski duhovnik, umrl pa je, ko je bil Nietzsche star pet let. Od takrat dalje je Nietzsche odraščal v domu skupaj s svojo mamo, babico, dvema tetama in sestro. Študiral je klasično filologijo na univerzah v Bonnu in Leipzigu. Ko je bil star 24 let, je postal profesor klasične filologije na univerzi v Baslu. Imel je veliko zdravstvenih težav (slab vid in številne migrene) zato se je moral predčasno upokojiti leta 1879.

Tako kot je človek za nekoga deževna kapljica,
drugemu pomeni solzo sreče,
za tretjega ne obstaja...
In dokler boš čutil, da te imajo radi,
boš solza sreče....
To se občuti...

Sto informacij ni vredno
toliko kot ena modra misel.
Sto modrih misli ni vredno toliko,
kot tolažba obupanemu človeku.

Ali ni naduto, da človek od drugega človeka pričakuje samo kako mu bo nastavljal še drugo lice, da ga bo udaril še enkrat.

Nikoli se ti ne opraviči, da nisi pričakoval, da boš obličje nastavil dobremu, da bi mu en sam krat namenil kaj dobrega.

Seveda lepota duše, ki ti nekaj dobrega nameni, je nekaj drugega, kot so klofute. Te se licu lažje delijo kot dobro.

Napravimo nekaj,
da nas ne doleti samouničenje zaradi nas...
Da ne krivimo za posledice vremena samo drugih.
Da zagotovimo prihodnost tistim,
ki bodo prišli za nami...

Človek je lahko moralni jaz in ne moralni ti.
*
Tuje razpoke niso vrata za tvoje razpoke.
*
Biti vdan lastni svobodi še ne pomeni biti brezoseben. To ni eno in isto.
*
Nisi Sokrat, da bi zaradi svoje drugačnosti daroval življenje, dovolj je, če se spoznaš.
*
Izpopolni svojo protiutežno funkcijo, če si se znašel na koordinatah na točki, ki te ne usmerja in vodi k sebi temveč k drugemu.

Spis, ki je pred tabo, je namenjen tebi, o duša. Tebi, ki tavaš v tem svetu in iščeš svojo srčno izpolnitev. Tebi, ki tako pogosto prodajaš sebe, da bi prejela tisto, brez česar ni veselja, niti resničnega življenja ... Ali si že našla? Še ne?! In kaj predvidevaš, da moraš še storiti sedaj, da bi končno lahko prejela tako goreče iskano srčno izpolnitev v ljubezni?

Kakšni glasovi se vse dvigajo v tebi? Ali si to res ti? Živi tvoja predstava o ljubezni na pravem temelju? Ali res misliš, da se je za ljubezen potrebno truditi, da bi jo lahko prejela? Obstaja le en izvir življenja, en izvir modrosti in en izvir sreče. Čeprav on nima korenin v tem svetu, ga lahko najdeš le tukaj. Celo več. Ti, o duša, si poklicana k temu, da odkriješ ta zasuti izvir, ga očistiš ter iz njega ponovno piješ vodo življenja.