Denar je brez vrednosti, če ne služi dobremu namenu.

Temnejša je noč, svetlejše so zvezde.
*
Pustimo lastnini, da nam služi, mi pa raje služimo eden drugemu.
*
Raj je en mož ena žena.
*
Kdor v raju neprestano razmišlja o nebesih, ni ne v raju ne v nebesih.
*
Vetrovi sreče so polni ljubezni v Raju.

Ne poskušajte slediti stopinjam mojstrov.

Prizadevajte si odkriti, kaj so oni iskali.

Mavrica je otrok kapljic in svetlobe.
*
Na Soncu ni senc.
*
Voda je ljubezen med vodikom in kisikom.
*
Vode je dovolj, izteka se v svoj Izvir.
*
Reka je najbolj pitna ob izviru.

Neprijaznost je smrt za družabnost.

Podobni planeti, podobne usode.
*
Duša je neminljiva zavest o sebi, ljubezen je neminljiva zavest o vsem.
*
Ljubezen je modrost srca.
*
Enkrat prijatelj, vedno prijatelj.
*
Sedanjost nam je usojena.
*
Lepota izvira iz zavesti, da se ne konča.

Naj bodo vsa bitja polna radosti in miru.
Naj vsa bitja vsepovsod,
močna in šibka,
velika in majhna,
nepomembna in mogočna,
kratka in dolga,
krhka in debela:

naj vsa bitja vsepovsod,
vidna in nevidna,
tista, ki potujejo daleč stran ali v bližino,
tista, ki že obstajajo, in tista, ki še bodo:
naj bodo vsa bitja prežeta z neusahljivo radostjo.

Kar je moral podreti vihar, na novo postavi rahel veter.
*
Za nekaj, kar se je moralo zgoditi, ne krivi(obsojaj) drugega.
*
Morala je zid. Na drugi strani zidu je zapor.
*
Ni tako velike teme, ki bi lahko ugasnila kot iskro veliko luč.
*
Umiti se moraš sam, voda pa je od Boga.

Nekoč je živela Amelija. Bila je lepa kot vrtnica, svetla kot sonce in topla kot srce. Imela je vse, kar si je zaželela in bila zelo srečna. V srcu je nosila njega, svojo veliko ljubezen, prvo in zadnjo, najlepšo melodijo svojega življenja. Vse sta delala skupaj in nič jima ni bilo nemogoče.

Bila sta eno.

A nekega dne se ji v srcu dvigne na površje radovedna želja. Pripeljala jo je do razmišljanja in kmalu se je odločila, da ji bo sledila. Znani glas jo vpraša:

»Kam odhajaš, draga?«

Problem enega človeka, je problem vseh ljudi.
*
Izpostaviti problem, je najti rešitev.
*
V mislih je moč. Manj jih je močnejše so.
*
Svoboden si, ko sam odločaš o čem boš razmišljal.
*
Ko misli potihnejo... Resnica spregovori.

Pred davnimi časi je živela deklica, ki jo je zanimalo mnogo stvari. A najraje od vsega je svoj čas posvečala prelepi sončnici, ki je rasla sredi njenega rožnega vrta. Skrbno jo je negovala in vsak dan veselo opazovala, kako spretno je obračala svoj cvet za soncem ...

Tudi sama je tako poskusila, a ni dolgo zdržala. Prevroče je bilo.

Čutila je, kako topli sončni žarki prehajajo iz sončnice naravnost v njeno srce. Sama ni vedela, kako je to mogoče, toda počutila se je srečno kot nikjer drugje. Dan na dan je zvesto čuvala svoje srce, tam je namreč rasla njena sončnica ...

A nekega dne, kdo ve zakaj in kdo ve od kod, prekrijejo nebo temni oblaki. Ljubka cvetlica se ni več obračala za soncem, saj ga ni več videla in deklica je začela vse redkeje prihajati v svoj rožni vrt. Kmalu je začela tudi pozabljati, kje in zakaj je bila nekoč tako srečna, da je ves svet ležal na njenih dlaneh ...

Na začetku časa, tik pred nastankom sveta, je sonce naročilo svojim sijočim žarkom:

»Pojdite in raziščite prostrano deželo novega dne. Igrajte se in ustvarjajte naprej po moji ideji. Toda ko pridete do velike dežele Spoznanja, se vrnite in mi o vsem poročajte.«

In svetlobni otroci so se kot blisk razširili na vse strani, se igrali in smejali. Prav vse jim je bilo dovoljeno. V srcu so se spominjali svojega doma in bili neizmerno srečni.

In nekega dne, po mnogih razburljivih doživetjih, pridejo do velikega zrcala.

»Uaaa!!! Kaj je to?! Kako je svetlo!« so vpili drug preko drugega.

V sijoči deželi, tam onkraj časa, sonce nikoli ne zaide. V njeni sredini raste čudežna cvetlica, ki skriva v sebi skrivnostni biser, s katerim si je moč izpolniti vsako željo ter pozdraviti vsakršno težavo.

V vseh časih so živeli ljudje, ki so poskušali razrešiti to veliko uganko in se dokopati do dragocenosti, ki bi pomenila konec vseh njihovih skrbi. V jasnih dneh so mnogi videli odsev te čudežne dežele in skrivnostne cvetlice tudi v deželi časa. Najpogumnejšim ni bil noben napor prevelik in nobena beseda dovolj vzvišena, da bi dosegli iskano. In ko je že bilo videti, da vsa sreča leži v njihovih dlaneh, je izginila kot privid ...

Če gledamo življenje s ptičje perspektive, se zdi pot posuta s kamenjem, peskom, asfaltom ali zelenico. Od nas je odvisno, kakšno obutev bomo izbrali na poti do cilja.
*
Čas ne izbira letnih časov in vremenskih razmer. Ko je potrebno v službo, budilka ne ve, da bi še spali.
*
Vsako življenjsko obdobje razumemo drugače. Mladost je norost, zrelost je odgovornost in starost so spomini.
*
Kdor vidi le svojo korist, je egoist. Kdor gleda le koristi drugih, je ubožec.
*
Ko lipa cveti, ima veliko čebel. Prav tako ima človek ogromno prijateljev, ko ima denar.
*
Življenje me je naučilo, da se ne bojim ničesar. Če me napade pes, mu ponudim kost za glodanje.
*

V svojem življenju je imel veliko prijateljev, ki jih je obiskoval in oni so obiskovali njega. Nekega dne je zbolel in se je znašel v stanju, da ni mogel več tako urno stopiti na svoje noge in se je pri hoji posluževal palice. Spraševal se je, ali je prijateljstvo poklic, ki ga ne more več opravljati. Spoznal je, da ljudje vrednotijo njegovo prijateljstvo po njegovem številu obiskov in izkazovanju prijateljskega čustva. In ko zmanjka moči in darov, ki jih razdajamo, ostane človek sam. Tako je sam pri sebi razmišljal.

Razmišljal je, kako bi si razširil prostor svojega bivanja in kako bi si pridobil nove prijatelje, da bi morda oni stopili do njega in mu pretrgali dolge ure osamljenosti. Premišljeval je tudi o tistih, ki bi se utegnili vrniti, saj se jim ni odrekel. Le do njih ne more priti s palico. V svoji samoti je že preštel tiste, ki bi se jim mogel odpovedati in tiste brez katerih ne bi mogel živeti, ker so mu bili toliko pri srcu. Nobena stvar mu ni bila več v uteho, potreboval je človeka, njegovo toplino.

Ne sramujmo se revščine kot take, ampak tiste, v srcu!
***
Med nami je veliko ljudi, ki znajo svoje napake v pravem trenutku prezrcaliti na druge.
***
Ljudje se najbolj bojimo sprememb, življenje brez njih pa postaja kot postana voda.
***
Človeku, ki se še ni soočil z resnimi zdravstvenimi problemi, predstavlja problem že povsem navaden prehlad.
***
Vsem se toži po dobrih, umirjenih starih časih, nihče pa se noče, če bi se dalo, vrniti nazaj v tisti čas.
***

Živa riba ni nikoli žejna.
*
Riba, ki se je izgubila v morju, je še vedno doma.
*
Ponosna riba je srečala kita in ovrgla misel o svoji vsemogočnosti.
*
Morja so prevelika, da bi si jih riba vsa ogledala v enem življenju.
*
Ko riba razišče vse globine morja, postane ptica in iskanje se konča.