Na božični večer se je v razigranem oblaku nad svetlečim mestom rodilo tisoče drobnih snežink. Njihova mama, ki je bila izkušena in modra snežinka, jih je skrbno poučila o poti in pripravila za polet proti zemlji. Pred slovesom pa jim je še dejala:

"Dragi otroci, sedaj je prišel vaš čas. Nikoli ne pozabite, da vas bo vso pot nosil veter, ki vam bo vedno izpolnil vsako željo, a le tako dolgo, dokler boste ostali skupaj z njim v zraku. Lahko si boste izbrali tudi prostor, na katerem bi želeli pristati, a dobro premislite preden izberete, kajti to bo vaša zadnja izpolnjena želja ..."

In snežinke so veselo skočile v prostrane širjave belega neba, se lahkotno igrale in predajale sladkim radostim miline svoje mladosti. Očaral jih je prvi ples z vetrom in njegovi nežni objemi so tiho govorili o skrivnosti velike ljubezni ...

Ko pa je prva snežinka že izkusila vse radosti vznemirljivega potovanja, se je nenadoma zelo približala zemlji in v srcu so ji spregovorile materine zadnje besede. Ni vedela zakaj, a zemlja jo je vse bolj privlačila in vabila v svoj objem. Za hip je pomislila:
"Samo malo poskusim, kako je tukaj, čisto malo, nato pa se podam naprej in zase poiščem najlepši kraj za pristanek ..."

Veter jo je ponesel zelo nizko in postajalo je vse temneje. Nad sabo je zaslišala vzklike svojih prijateljic, ki so ji govorile:
"Prenizko letiš, sestrica, prenizko si!"
Bela snežinka pa odvrne:
"Samo malo bom poskusila, samo malo ..."

Ko je tako letela tik nad tlemi, je polna pričakovanja razprla svoje drobne nožice, pripravljena za čisto majhen dotik z zemljo. Ko pa se je ta zgodil, se je zanjo vse spremenilo ...

In veter je po srebrni dolini ponesel njen zadnji glas srca, ki je tiho govoril:
"Oh, drage sestrice, ve, ki še lahko slišite, nikoli, nikoli se ne ustavite ..."

Danilo Ogrinc