Pride čas ...

Ob svitu prvega pomladnega dne, se je na listku štiriperesne deteljice prebudila majhna rosna kapljica. Veselo odpre svoje še zasanjane oči in tiho opazuje ... Nenadoma opazi na svoji površini neko podobo in čez čas zavzdihne: "Saj to sem vendar jaz ... Oh, kako sem lepa!"

Ni si mogla kaj, da ne bi od veselja zaklicala: "Poglejte me, poglejte me, to sem jaz!"
Gozdne živalice, ki so slišale njene vabljive vzklike, so res prišle in se zagledale vanjo, a se kmalu zelo začudile, kajti v njej niso videle ničesar drugega, kot le svojo podobo ...

Tudi sončni žarek, ki je zvedavo pokukal izza dreves, se prične v njej radovedno ogledovati.
"Oh, kaj pa vendar počneš? Tako si vroč!" vznemirjeno vzklikne rosna kapljica.
"Kaj sploh delaš z mano?! Ti ... Na pomoč! Pomagajte mi, izginjam, izginjam ..." še odzvanja njen zamirajoči klic v neznano ... Medtem pa jo veter že lahkotno dvigne in ponese na svojih krilih daleč pod nebo.

"Saj se ne bojiš več, kajne?" ji nežno zašepeta.
"Je res na zemlji vse tako majhno?" vpraša presenečeno.
In veter ji odgovori: "Poglej, kot kapljica si izginila, a sedaj lahko daleč naokoli vidiš prav vse, tebe pa ne vidi nihče."

Danilo Ogrinc