Ob dnevu spomina na mojo pokojno mater

V ranem nedeljskem jutru sem odprla oči in se prepustila čustvu čudenja, obrobljenem zelenju napiljenih listov starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo speljano z muhasto raščo v latnik pod nebo. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj. Nebo je bilo prosojno, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi povzdignjenimi visečimi sadeži.

Mislila sem, da padajo zvezde. O zvezdnem dežju bom govorila kasneje. Določeni trenutki ostanejo v zavesti. Jutro imamo zato, da začenjamo nov dan z očaranostjo, da malo okrepimo svoje iluzije, svoje bohemstvo, da sanjarimo in odženemo nadležno sivino vsakdanjosti.

Od dneva sem pričakovala ljubeznivost in podaljševanje srečne prešernosti in zanesene navdušenosti, ki mi jo je prineslo jutro. Vsak trenutek je bil zame dragocen, vse se mi je zdelo tako plemenito lepo in duši naklonjeno. Čutila sem se gospodarica svoje sreče, povezana z vsemi lepotami, ki so ležale pred mano. Raznobarvnost cinj, astrik, velarij in giorgin za hišo je predstavljala navdih vznesenih bitij, ki so mi bile še preveč podobne. Tako tiho so živele zame in me prav narahlo ločevale, ko nisem mogla biti ob njih. Zakoni narave so se poigravali s svojo skrbjo, kako bosta zaživela sonce in dež v razkošju meni dragega murvinega drevesa, njegovih plodov in cvetnega paradiža.

To drevo ni bila palma s sladkimi dateljni, temveč murva pred hišo, ki me je zapeljevala v skušnjavo s svojimi sladkimi sadeži, tako podobnimi robidnicam. Murva, to dobravsko vzvišeno drevo je bilo posebno uglašeno na praznično razpoloženje, saj je bila pod njo velika kmečka lesena miza z rožnatim prtom, na katerem se je razkazoval velik praznično rumeno zapečem hlebec kruha. Na krožnikih je bila ob nedeljah še kakšna preprosta jed iz pridelanih vrtnin. Kako razgibana, vesela in navdušujoča je bila praznična miza, ki je vplivala na moje razpoloženje. Ob njej se mi je celo kanček obtožbe priklical v spomin, da sem s koleni drgnila ob mrzel kamen in premagovala z molitvijo pokoro in prosila mater za odpuščanje za vse vragolije, ki sem jih med tednom ušpičila.

Pričakovanje na nedeljski hlebec kruha pod murvo je bilo nepopisno velik dogodek, ki se mu nisem z ničemer mogla upirati. Kakšno razočaranje bi zame bilo, da se ne bi izpolnila vabljiva misel preživeti del nedelje ali praznika ob tej, s spoštovanjem in sončno lučjo preplavljeni mizi, prežeti z mnogimi spomini, kjer sta sedela že ded in babica s svojimi štirinajstimi otroki.

Na mizi so murve dobivale svetlikajočo jantarjevo barvo. Ob hlebcu so delovale kot majhna sladka presenečenja in se razkazovale kako znajo dozoreti, da jih zobajo ptiči in sladkosti lačni otroci.

Med prsti je bilo čutiti murvice kot topoloto sončne svetlobe. Pod kamen te velike mize pod murvo sem položila tudi svoj prvi izpadli zob, ki sem ga izpulila z nitko sukanca. Ponoči je prišla miška in mi zob odnesla bogve kam. Na mestu, kjer sem odložila zob, me je čakal krožnik poln slastnih murvic. Moja mati je imela malo noro srce in razgreto domišljijo, ko me je hotela presenetiti. Murvice in dobrota moje matere so se mi prikazovale v življenju v tisočerih podobah.

Ko je zavel veter, so popadale z drevesa zrele murvice in se razletele. Bolj kot sem jim zabičala naj mi ne mažejo obleke in predpasnika, bolj so se delale neme in gluhe, kot da ne razumejo moje govorice in mati se mi je smejala na vratih. Vse je bilo ena sama nepozabna ljubezen.

Zapihal je vzhodnik, udarila je strela, pa ne v drevo. Veliko let je deževalo tako, kot dežuje danes. Dlani so še tople, v roki me je presenetil sadež murvice, ki sem ga pozorno premerila in si ga ogledala. Bila je le še sled spomina, ki mi jo je na kožo zarisalo jutro, sladkost sadeža z neke otroške gostije, položena med obljube matere otroku z nasmehom njene ljubezni. Materina ljubezen tako mila in silna in hkrati tako krhka in živa, je en sam spomin, ki ga drhte občutim ob dnevu spomina na mrtve.

www.tatjana-malec.si