»Ko zadnja duša bo spoznala,
kar njeno prvo in edino je zlato,
delo res veliko, končano bo ... «

Ob vstopu v novo življenje, ti sedaj izročam pismo za človeka,« reče Beli cvet.
»Ko boš tako čutila, draga Rdeča vrtnica, ga predaj naprej. Preberi kaj piše!«
In Rdeča vrtnica pozorno bere:

»Človek, zakaj bi tudi ti moral pripadati ljudem množice, saj vendar po svoji pravi naravi nisi nastal iz tega minljivega sveta? Mar hočeš tukaj vzpostaviti raj, enotnost in pravičnost? Ali res hočeš zgraditi izgubljeno domovino? Še ne veš, da zemeljskemu človeku to na vsakem koraku spodleti, in da izgubljena domovina nekje že dolgo čaka nate?

Za kaj se v življenju pehaš in prelivaš svojo srčno kri? Ali pričakuješ varnost in zavetje v tej dolini senc? Mar ne vidiš, kako čas, bolezen, starost in smrt odnašajo vse stvari, včasih ravno na vrhuncu življenja? Ali misliš, da morda nekje nate ne čaka smrt? Si ne upaš trezno pomisliti na zakoniti konec svojega kratkega obstoja?

Tudi tako jih je že veliko poskušalo, vendar zaman. Danes jih ni več s tabo ... Ko pride smrt, ne more nihče in nobena stvar na svetu rešiti človeka ... Čemu se ženeš? Zakaj še kar naprej tako goreče igraš veliko igro, čeprav veš, kakšen je njen konec? Komu se želiš prikupiti? Morda soljudem, prijateljem? Kakšni pa so tvoji prijatelji? Ali so pravi in resnični? Veliko jih morda v globini gleda le na svoje interese in tebi srka energijo ter vitalno moč, da s tem nahrani svoje osebne potrebe ...

V pojavnem svetu so pravi prijatelji zelo redki. Nikoli se ti ne bodo ponujali, saj je njihova ponižnost nad vsem. Če takšnega iskrenega človeka na poti skozi življenje ne srečaš, je bolje hoditi sam, kakor ob sebi imeti lažne sopotnike ... Ti te bodo opeharili takoj, ko se bo za to pojavila prva prilika. Verjetno ti ne bodo vzeli materialnih dobrin, saj današnja kultivacija človeka tega ne dopušča, toda opeharili te bodo za svobodo in svetlobo srca. To slednje pa je vse, kar vrednega imaš ...

Sam boš moral izbrati kaj želiš v svojem življenju doseči. Ali hrepeniš po užitkih sveta in prijetnostih, ki minejo ali odrešitev in lastno svobodo, ki je trajna? Še enkrat te vprašam:
Človek, zakaj tako pogosto želiš pripadati klanu množice in se obnašati tako, kot to določajo njena pravila? Zakaj greš prostovoljno v past?

Ali se morda bojiš za svoje imetje in pričakuješ, da ti bodo soljudje pomagali, če ga izgubiš? Mnogi ti gotovo ne bi pomagali tako, kot to sedaj od njih pričakuješ. A vedno ti bodo stali ob strani ljudje, ki jih sedaj morda še poznaš ne ... Resnica je, da ti nič in nihče ne more odvzeti tega, kar ti pripada glede na stanje tvoje duše. Že s samim rojstvom je določeno tvoje mesto pod soncem, da opraviš veliko delo ...

Veliko vprašanje, ki se ti vsak trenutek postavlja, je že tisočletja enako in se glasi:
»Človek, kdo si? Od kod prihajaš? Kam greš?«

Česa se sedaj še bojiš, da želiš pripadati masi množice? Je tvoj obstoj v resnici odvisen od drugih? Ne, mislim, da ni ... Kaj se skriva v ozadju? Kaj te preganja že veke dolgo? Morda pa ne bi bil rad videti slab in ne bi želel, da bi drugi o tebi slabo mislili ... Ampak zunaj tvojega sveta ni ničesar in nihče resnično ne obstaja ... Vse je v tebi ...

Morda pa ne bi bil rad videti slab v svojih lastnih očeh ... Toda slab - glede na kaj? Glede na svoja lastna merila?! Vedi, prijatelj, ti sam si postavil svojo igro, jo sam režiral in sedaj v njej tudi sam igraš glavnega igralca. Sam jo tudi opazuješ, občuduješ, se veseliš ali trpiš!

Človek, kdo si? Kot zemeljsko bitje si samo skupek slik, vzorcev in predstav v svojem lastnem umu. Kaj pa živo bitje, ali si morda živo bitje? Kot »jaz«, žal nisi niti živo bitje. Če nisi resnično živ, česa se potem bojiš? S čim se ne želiš soočiti? Z lastno praznino, majhnostjo ali ničnostjo? Kaj se skriva v ozadju tvojega delovanja in nenehnega priganjanja?

Četudi bi v resnici spoznal vso praznino in iluzornost svojega ega, bi zate bilo takšno spoznanje le osvobajajoče, saj bi ti odprlo vsa vrata za pot naprej. Zakaj želiš pripadati masi množice, četudi najbolj vzvišene in elitne družbe? Kaj?! Rad bi bil nekdo? Ali misliš, da lahko postaneš nekaj, če to nisi že ves čas? Trajno gotovo ne. Kar pa ni trajno, je zgolj privid in iluzija ... In če samo začasno prevzameš vlogo, ki ti je sedaj morda všeč, kakšen smisel vidiš v tem, saj jo boš moral enkrat zapustiti in ponovno boš ostal to, kar si ...

Kdo si ti?
Opazovalec si.
Kaj pa opazuješ?
Opazuješ svoje lastne stvaritve. Da, tako je ...
Iz česa pa si, kot »jaz«, sestavljen? Morda iz materije? Rad bi rekel ne, toda resnica je, da si ...

Kako?! Mar ni »jaz«, ki živi svoje minljivo življenje, nič več kot ta ista materija? Žal je res tako. Ob smrti greš v nič. Ego razpade in ni ga več. Vsa mogočna in veličastna zgradba, vključno s čudovitim telesom, ki ni izkoristilo neponovljive priložnosti, se sesuje v prah ... In kaj ostane vrednega za tabo? Le izkušnje ..., tiste izkušnje, ki si jih pridobil tokom vseh mnogih utelešenj. Kaj pa zavest? Ona je lastnost duše, Boga. Duša ne razpade, ampak nenehno sledi en sam cilj. Želi zavestno spoznati sebe, svojo pravo naravo in se tako ponovno zliti z Bogom, saj je nenehno eno z njim ...

Česa se še bojiš? Da te drugi morda ne bi imeli več radi?! Če je ljubezen drugih do tebe pogojena s kakršnokoli stvarjo, ki jo rečeš, narediš ali ne narediš, potem je takšna ljubezen ničeva in jo naj drugi raje obdržijo kar zase že sedaj. Če te soljudje ne sprejmejo takšnega, kakršen si, brez maske in lepotnih popravkov, potem naj raje gredo stran že sedaj ...

In če te vsi zapustijo, kaj ti ostane? Ostaneš ti sam. Če izgubiš vse stvari, za katere misliš, da jih imaš, kaj ti ostane? Ostaneš ti sam. In če izgubiš svoj ego, kdo ostane? Ti ostaneš ...

Toda, kdo si ti? Ti enostavno si ... Ničesar nisi, ampak samo si. Prišel bo čas, ko boš spregledal, da za to - da si, ne potrebuješ nobenega posrednika, saj je to tvoja prava, nespremenljiva narava. Ti sam si ustvarjalec, zaščitnik in uničevalec svojega univerzuma. Ti si tisti, ki vdihne, za trenutek zadrži dih in izdihne ... Človek, kdaj boš spregledal? Sam si ustvaril svoj »jaz«, da lahko opazuješ in doživljaš svoje stvaritve. Tvoj »jaz« je le tvoje vozilo ...

Vse, kar se v stvarstvu zaveda svoje ločenosti od celote, napada druge posameznike, ki so na isti ali nižji razvojni stopnji. Ena misel se hrani z drugo mislijo, močnejša zmaga ... Tudi čustva se bojujejo med sabo, ona še posebej močno. Da, tudi tvoj »jaz« bo hrana nekomu drugemu. In tega te je strah. Zato tako pogosto prelivaš svojo srčno kri ... Zaradi ločenosti od celote si vpleten v boj. Boriš se, dnevno se boriš in trudiš, toda zmagal ne boš nikoli. »Jaz«, ki domuje v glavi, bo ob svojem koncu, kljub vsem upom in velikim načrtom, ostal praznih rok ...

Veš, ko si se rodil, so bili tvoji prsti sklenjeni, toda ko boš odhajal, bodo tvoje dlani prazne. Ničesar ne boš nesel s sabo. Praznih rok pridemo in praznih rok odidemo ... A vendar obstaja tudi edina in resnična zmaga, ki pripada duši, ki spi skrita v srcu vsakega človeka. Če se odločiš za manjšanje svojega samopotrjujočega, minljivega in dnevno spremenljivega »jaza«, boš lahko požel neminljivo zmago, zaradi katere si se tudi rodil v ta svet ...

Razum s svojo samoljubno dejavnostjo duši nenehno otežuje pot, čeprav ji lahko vedno želi samo dobro. Saj razum vendar ne more vedeti, kaj je dobro in edino potrebno za odrešitev duše, ki spi kot začarana Trnuljčica. Kaj je v danem trenutku dobro in prav, lahko vidi samo očiščeno srce. Srce je vir in dom resnične radosti, dežele večne pomladi, po kateri že zelo dolgo hrepeniš. Pot osvoboditve se vedno začenja v srcu, a končuje se v glavi, na tvoj veliki dan vstajenja. Tako boš na koncu dobil vse in še mnogo, mnogo več ...

In zakaj bi sedaj sploh še moral pripadati kakšnim lastnim mislim ali čustvom, saj ima vsak človek prav vsak trenutek možnost izbire? Vedno se lahko odločiš za novo življenje in zapustiš ječo lastnih šablon, utesnjujočih spominov in navad preteklosti. Živi v sedanjosti in pusti mrtve, da se ukvarjajo s svojimi mrliči ...

Človek, poglej vase! Zakaj bi moral biti nesrečen, če so vsi nesrečni? Zakaj bolan, če so vsi bolni? Zakaj se veseliti, če so vsi veseli? Zakaj se podrejaš mislim in čustvom mrtvega avtomatizma?! Zakaj si ujetnik samega sebe, ko pa si vendar lahko svoboden? Zakaj kar naprej nasedaš veliki prevari, organizirani zablodi, ko pa vendar lahko izbereš drugače? Ali nimaš vsak trenutek možnosti izbire?! Prebudi se!

Kdaj se boš, če ne sedaj? Morda jutri?! Vedi, jutri nikoli ne pride ...
Čemu navidezna varnost in vzorci mrtvih oblik brez življenja, ki te samo dušijo? Zakaj prelagaš in daješ odgovornost za svoje življenje v roke drugim ljudem ter mogočnim silam zapeljivih množic? Ali res sebe bolj ne ceniš?! Ali misliš, da si ne zaslužiš resničnega življenja?

Če tako razmišljaš, potem vedi, da si nasedel množični prevari ljudskih množic, njihovim mislim in njihovim čustvenim vplivom. Zapeljalo jih je mogočno neznanje in tebe z njimi ... Toda Bog, ki biva v tebi in je tvoja prava narava, hoče živeti in se zavestno prebuditi v tebi in to v resničnem, zavestnem samospoznanju. Samo zato je svet nastal ...

Zakaj se hraniš z odpadki in mrtvo hrano? Ali veš, kaj so ti odpadki? To so tvoje lastne misli ter spominski in čustveni vzorci, ki te vlečejo nazaj v preteklost ... Zapusti preteklost še danes in vstopi v svobodo! Še enkrat ti sporočam: Izbira je vsak trenutek tvoja!

Ali te smrt na koncu življenja ne opozarja in svari, da izberi raje drugo, čeprav ozko pot v življenje? Izbira je vsak trenutek tvoja, zato bodi buden, kajti spoznali te bodo po tvojih sadovih. Ob času žetve ne stokaj in ne tarnaj, če ti plodovi ne bodo všeč. Ne pričakuj lilij, če boš sejal osat! Opogumi se in enkrat za vselej reči - ne, svojim lastnim mislim in čustvom, ki te peljejo v pogubo. Dvigni se k svetlobi svetlob in zaživi resnično življenje v sedanjosti ...

Ali še vedno misliš, da si središče vesolja, in da se vse vrti okoli tebe? Res je tako. A tvoje vesolje je le majhna kaplja v neskončnem brezmejnem oceanu Boga, ki je sestavljen iz brezštevilnih takšnih kapljic. In vse kapljice so eno. Skupaj tvorijo ocean življenja ...

Ali se bojiš samote? Nikjer nisi bolj osamljen kot ravno v tej solzni dolini trpljenja ... Če te bo kdaj samota začela dušiti, ko bodo vsi okoli tebe srečni in veseli, sprejmi svojo samoto. Ne upiraj se ji. Pove ti lahko veliko dobrega... Vedi, vsak trenutek, v katerem se boš kdaj v življenju znašel, je pravi zate. Samo prisluhni mu, kajti gotovo ti prinaša dragoceno sporočilo ...

Morda te bodo drugi ljudje kdaj zasmehovali in zaničevali, toda zaupaj, kajti v moči prve resnice, tvoje prve ljubezni, boš premagal stari svet. Nič in nihče ne more škodovati tvoji duši, razen tvoje lastne misli. Prišle bodo namreč misli, ki te bodo sramotile in te želele odvrniti od poti na katero si stopil ... Kaj storiti takrat? Ne upiraj se jim, samo opazuj svoje odzive in plavaj s tokom življenja naprej. In tako kot so prišle, bodo tudi odšle. Ne meni se zanje, saj prihajajo iz neznanja, ti pa si namenjen proti večni deželi znanja.

Še vedno hočeš biti popoln? Čemu?! Morda ti ne rečejo niti hvala ...
Bodi pa popoln v ljubezni in usmiljenju ter v sočutnosti z vsem trpečim človeštvom.
Iskreno teži za spoznanjem svoje brezmejne božanskosti, v kateri si že od samega začetka. Bodi preprost in iskren. Tako bo tvoje plovilo lahno plulo po poti nežne ljubezni, vse do dobrega konca.
Naj svetloba novega jutra kmalu vzide tudi nad tabo.«

»Ko ljubezen pravo v sebi spoznaš,
za prazen nič več v svetu ne garaš ... «

Danilo Ogrinc