Sredi gozda, na zeleni jasi,
mlada srnica se pase;
srnjak skrivaj izza drevesa opazuje,
čaka, da obrne glavo proti njemu
in pogleda ga s prekrasnimi očmi.

Ni več sledi,
jih cvetni
prah je prekril,
jesensko deževje,

glasu ni
več, se med črički
je utopil….skril,
ga veter upihnil;

Kdor pravi, da ima rad suhe
Naj ga prosim brez veze ne serje…
Dobre ženske imajo auspuhe,
Odbijače in amortizerje!

Bożena Łozińska

Na nebu oblaki,
obzorje noči,
dolgi koraki,
kratke poti.
V hiši soba,
v sobi oči.

Me gledaš
v dišeči tišini ..
me zbujaš
v topli modrini..

Ćutim, na trenutke sem kot smet...
Veter me dviguje v višave.
Zdi se, da me ljudje opazujejo.
Molčijo, razmišljajo in se čudijo.

Ure bi zrla vanje,
ki nosijo tvoj pogled..
povedo mi tvoje sanje,
oblikujejo nasmeh.

Naslikajo mi tvoj obraz,
prebrisan, tih in vroč,..
zvedav, vprašujoč..
za vsako čustvo drug izraz.

Poklical bom, imam telefon,
pomagal, evro dal jim bom,
pomoč bo skromna, mala,
iz src otroških tesnobo bo pregnala.

Saj nisem sam, še več jih bo,
ki čutijo, razmišljajo, napravijo tako,
življenje kruto posamezniki nam krojijo,
njim usojeno, pomanjkanja se ne bojijo.

Sklenila zvito,
uboga, suhljata zdi se ji kokoš,
če bo šlo tako naprej,
morda bo šla pod nož,
potrebna zvitorepkina pomoč.

Odprla kokošnjak,
naj kura pase se po travi,
dobrot veliko je v naravi,
uboga, suha, perje povsod frči,
lisica z njo masti se že gosti.

Spet sem s pogledom božal,
občudoval ob žetvi pšenična polja,
prisluhnil čarobnem šepetu Mure,
poletnem vetru, nežni pesmi topolov.

V sebi sem občutil utrip zemlje,
čutno ob bukovniškem jezeru,
srečal prijatelje, znance,
ljudi, ki jih ne pozabljam.

Morda je nekje daleč kraj,
kjer so ljudje človek človeku človek
namesto čemernih obrazov,
te pričakajo z nasmehom,
ponudijo toplo dlan,
sprejemajo s prijazno besedo.

Toda zakaj tam daleč ?
Pa saj jim sveti isto sonce,
tudi tam potujejo temni oblaki,
veje hladen veter, imajo zime,
pomladi, poletja, jeseni,
poznajo bolečine, solze.,

Ne zgolj zaradi kratkočasja
in želje po zabavi,
tudi ne samo zaradi
estetskega užitka,
ki dasta ga pisanje, branje,
kakor ne samo zaradi
morebitnega trenutnega navdiha,
ampak bolj z namenom samopreizkušanja,
rešujem svoj stihe pred pozabo,
da tako dokažem tudi jaz,
kako presneto lep
zna biti svet
pisanih besed.

Danijela Premzl

Danes drugi so, drugačni časi…
Vse nam je olajšano.
Garaško delo zdaj za marsikoga
le še sinonim je za preteklost,
ki je več nazaj ne bo.
Nove generacije se čudimo starejšim,
le kako, da so vzdržali
časa svojih mlajših dni pritisk,
čudimo se svetu njihovemu,
ki bil je malo da ne krut.

Odvisno od besed, ki jih dobivam,
moje je razpoloženje mnogokrat.
Toda v meni skrivajo se še veliko lepše,
kakor te so, ki lahko naprej jih dam.
Kar najlepšega, najboljšega imam,
tega izraziti ne morem in ne znam.

Danijela Premzl

Tukaj bi lahko pustila svoj odtis.
Tukaj bi lahko se sprehajala srečna.
Tukaj bi lahko brez odra in kulis
z melodijo morja se zlila v pesem večno.
*
Te primem za roko,
in stisnem k srcu tvojo dlan.

…le za hip mi zaupaš nedolžnost tvojega razgaljenega pogleda
v katerem skrit tvoj svet, tvoje dihanje valovi in
je kot ocean vse bolj in bolj nemirno…

- Kam odhajaš, moja draga?
Kam odnesla boš krhke perutki?
Reka življenja kam te zdaj nese?
(Vse bolj daleč so sreče trenutki)

- Nič ne pogledaš me za v slovo?
Glavice svoje sploh ne obrneš?
S čim sem prislužil kazen si to?
(Tako, racman osamljen je jokal v slovo).
Račka moja, nekoč se vrneš?

Miha

Nežna lica, otroški obraz.
Zakaj tako resen vsebine izraz?
Zakaj iz oči globokih kot noč
vame strmi neslutena moč?

Ostal brez besed sem,
pred pogledom otroka -
nemi očitek
glasnega vzroka.

Miha

Slikovni vir: eDnevnik, lepotica z biseri

Redkokdaj se tu oglasim, delček sreče ti pustim.
Opazujem dekle milo, v rokah časopis držim.
Daj, povej mi o mladosti. Dragi oče, rad bi znal
Ali si že vse »norosti« skrbno skril v srca predal?

Sine moj, bilo je vsega, bil je led, bila je strast.
Včasih bila sta dva brega, izbrati mogel sem si čast.
Vse poti, ki sem prehodil, vse ljudi, ki sem spoznal
naučili so mene tisto, kar ti bom sedaj dejal:
Ceni sine, vsak trenutek, ki z ljubeznijo prepojen,
saj življenje le osnutek, zgodba - ko si ljubljen v njem.

Miha &

Slikovni vir: eDnevnik, lepoticazbisei

Oblekla sem najboljše, kar imam,
svoja lica pobarvala v zeleno,
da pomlad začutiš, ki živi,
ki živi v meni vsakodnevno.
Rdeča ti pove, da srečna sem,
in veselje mi vznemirja dušo,
da sprejeti te, kot gosta smem.
Zdaj poznaš me?
Tiho pesem slutiš?

Miha

Vse naokrog, v dnevu, v noči.
Obrazi na steni, odsevi na steklu.
Mi pa hitimo, a trenutek molče
ve, da bo minil,
ve, da bo minil.
Mimo srca, mimo tvojih oči -
življenje in smrt, srce in duša.
Mi pa hitimo, a trenutek kriči:
Veš, da bom minil?
Veš, da bom minil?

Miha

Povej meni, tujec, kaj vidiš na meni?
moj nasmeh? moj pogled? moj obraz?
Sem le dekle na tej življenja sceni,
s šopkom rjavih, skuštranih las.
Hvala tujec, da si me uvidel,
in mladost mojo v večnost ujel.
Te iskrenosti dih nate vedno bo pazil .
Hvala tujec, za srca objem.

Miha

Slikovni vir: eDnevnik, lepoticazbiseri

Sivi oblaki objeli nebo,
sonce se je skrilo,
soncu je hladno.
Bom vsaj del toplote
vrnila nazaj -
Dokler so oblaki
bom grela jaz ta kraj.

Maša

Slikovni vir: eDnevnik, Matic Golob, Jaz sem: Sonce

- Vidiš ptico?
- Ne, ne vidim, saj ne gledam v nebo.
- Ptica ima bela krila.
- V redu, lepo je belo,
- Si želiš kdaj biti ptica
odleteti daleč, tja,
v deželo belokrilih
kjer se poje in igra?

- Hojla stric! Boš slikal naju?
- Tiše ti, seveda bo, podariva mu smehljaja.
- Prav, pa dajva, naj mu bo.
- Rekel mi je, da sva lepa.
- Kaj si misli, da ne vem?
- Rekel še, da rad bi tudi brata, kot si ti imel… da bi ga, kot ti me, branil, ga objel, ko je hudo, podariva mu smehljaja?
- Prav! Pa dajva, naj mu bo!

Slikovni vir: eDnevnik, lepoticazbiseri

Miha