Morda je nekje daleč kraj,
kjer so ljudje človek človeku človek
namesto čemernih obrazov,
te pričakajo z nasmehom,
ponudijo toplo dlan,
sprejemajo s prijazno besedo.
Toda zakaj tam daleč ?
Pa saj jim sveti isto sonce,
tudi tam potujejo temni oblaki,
veje hladen veter, imajo zime,
pomladi, poletja, jeseni,
poznajo bolečine, solze.,
Celo iste veroizpovedi so,
vendar jim iz lic sije sreča,
srčna svetloba spremlja povsod,
takšna, ki prevzame duh,
ki jo pogrešam zdaj in tu,
med ljudmi ki jih videvam...
Morda je nekje daleč kraj,
