Sklenila zvito,
uboga, suhljata zdi se ji kokoš,
če bo šlo tako naprej,
morda bo šla pod nož,
potrebna zvitorepkina pomoč.

Odprla kokošnjak,
naj kura pase se po travi,
dobrot veliko je v naravi,
uboga, suha, perje povsod frči,
lisica z njo masti se že gosti.

A ko zadnjo gost obira,
premišljuje, okoli se ozira,
le kje zdaj jajca bo iskala,
ko pes čuvaj prišel, se boj je vnel,
dušo zvitorepke s seboj je vzel.