Piše: Janez Drnovšek

Delajte na sebi. Najprej morate urediti sebe, da boste potem lahko izboljševali svet. Naloga ni lahka. Človek se v današnjem načinu življenja težko dvigne nad vse negativnosti, ki ga obkrožajo. Nizko zavedanje prevladuje in nas velikokrat vleče nazaj v mlakužo, četudi se trudimo, da bi splezali ven.

Vendar druge poti ni. Negativnosti v sebi in v okolju lahko premagujemo le z ustvarjanjem pozitivne energije. Le na ta način se lahko dvignemo.
Otresite se skrbi, ki vas ves čas preganjajo. Bodite prepričani, da se bo vse uredilo na najboljši način. In se bo, če boste le pregnali iz glave slabe misli in malodušje.

Vzvišenost je dekadenca marginalcev, ki se imajo za večino.
Vzvišena pritlehna politika mežika prihodnosti s tujim zgodovinskim očesom.
Vzvišenost se kaže kot uspešnost, ki jo poganja navzgor neznanje.
Vzvišenost je pregorela žarnica, ki visi s stropa in misli, da razsvetljuje svet.
Vzvišenost je balon, ki se v višini razpoči.
Vzvišenost je instrumentalizacija sebe za nesmrtni podvig v višino in boleč padec na trda tla.
Vzvišenost je nenasitna morilska vsevedost, ki visoko seže in nizko pade.
Oblak visoko seže. Nimam dežnika, da bi se ubranila plohe!
Vzvišenost je igra, ki nikoli nima kaj vprašati, temveč veliko povedati, ne da bi jo kdo kaj vprašal.

Predstavljaj si banko, ki tvoj tekoči račun vsako jutro napolni z 86.400 tolarji.
Vendar se vsota ne prenaša na drugi dan.
Vsak večer banka zbriše ves preostali znesek, ki ga nisi utegnil porabiti med dnevom. Kaj bi storil?

Zapravil bi vsak tolar posebej, seveda!
Vsak izmed nas ima takšno banko. Imenuje se ČAS.
Vsako jutro nam podari na razpolago svojih 86.400 sekund.
Vsako noč se izbriše vsota, ki je čez dan nismo uspeli izkoristiti za dober namen.
Ne prenaša se na drugi dan in ne dopušča prekoračitev.
Vsak dan se za nas odpre nov časovno-bančni račun.
Vsako noč se neporabljen ostanek zbriše in uniči.
Če ne izkoristimo dnevnega nakazila na ta račun, smo na izgubi sami.
Ni povratka nazaj in tudi na jutri ne moremo računati.

Zakaj povprečen moški išče partnerko, ki je od njega manj inteligentna, manj izobražena, po možnosti tudi gmotno siromašnejša, ali da ima vsaj kakšno karakteristiko, ki jo avtomatsko postavlja v podrejen položaj. Kaj je temu vzrok? Raziskave kažejo tudi to, da so ženske, ki imajo superiorne karakteristike vse več same, brez stalnih partnerjev. Janet L. Wolfe v svoji knjigi »Kaj narediti, ko njega boli glava«, piše med drugim tudi to, da moški želi, da je partnerica tudi po višini nižja od njega.

Čeprav nobena raziskava ni pokazala rezultatov, na podlagi katerih bi zgoraj napisano lahko trdili stoodstotno, obstaja niz pokazateljev, da je pravzaprav res tako. Z razvojem ženske emancipacije je prišlo do stanja, ko je vse več žensk sposobnih, izobraženih, situiranih in na splošno z superiornimi karakteristikami.

Piše: Miran Zupančič

Solze v očeh, ki se spremenijo v jok. Vsakdo od nas mora jokati. Jok je klic otroka po nežnosti, solze so klic odraslega človeka k Nebesom za pomoč. Jok in solze morata imeti različne uzrazne oblike. Nekdo joka zaradi bolečin, drugi joka zaradi izgube drage mu osebe, dočim tretji joči iz uporništva. Jočemo tudi iz usmiljenja do nekoga, ki trpi Ali pa iz radosti sreče. Jokamo lahko tudi v močnem občutju ljubezni. Nekdo joče iz nemoči, nekdo iz razočaranja in obupa.

Jokamo zaradi krivice, ki se nam je zgodila, jokamo lahko zaradi nežnosti otroka, živali. Nekdo lahko odigra jok. Nekdo lahko joče ker ga nihče ne razume, nekdo zaradi osamljenosti, nekdo zaradi nezavedne žalosti v svoji duši. Lahko jokamo tudi zaradi starhu in panike. Jok ima lahko sto obrazov. Toda, o joku in solzah vedno govorimo o žalosti, odzivu na bolečino in tesnobo, o klicu na pomoč in nemoči zaradi obupa. Jok je znak trpljenja.

Foucault, Michel (1926-1984)

Posebnost zatiranja, in po tem se razlikuje od prepovedi, ki jih vsebuje kazenski zakonik, je predvsem v tem, da zatiranje deluje kot obsodba na izginotje, pa tudi kot ukaz k molku, kot potrditev neobstajanja in zato tudi ugotovitev, da o tem ni kaj reči niti videti niti vedeti. Tako se giblje po svoji šepavi logiki, licemerstvo naših meščanskih družb. Pa vendar je prisiljeno k par odstopanjem. Če je res treba dati mesto nezakonitim oblikam seksualnosti, naj svoj hrup zganjajo drugje, tam kjer jih lahko znova vpišemo, če že ne v tokove proizvodnje, pa vsaj v tokove dobička.

Ti mesti strpnosti bosta bordel in bolnica: vlačuga, odjemalec in zvodnik, psihiater in njegova histerična bolnica, kot da so na nedovoljen način pripustili užitek, o katerem se v redu veljavnih stvari ne govori; besede, kretnje, sedaj dovoljene na skrivaj, se tu izmenjujejo za visoko ceno. Samo tu ima divji seks pravico do resničnih, a dobro omejenih in osamelih oblik, in do tajnih, omejenih, šifriranih vzorcev pogovora. Povsod drugod je sodobno puritanstvo naložilo svoj trojni odlok o prepovedi, neobstoju in molku.

V razmislek vam ponujam prevod enega od podpoglavij iz moje magistrske naloge o denarju. Tekst se je v njej znašel zato, ker sem globoko začutila, o čem govori, saj sem v zadnjih mesecih doživljala podobne stvari, ne samo v povezavi z denarjem ampak mnogo širše.

Gre za povzetek razmišljanja Williama Blooma iz knjige »Money, Heart and Mind – Financial Well-Being for People and Planet« (Arkana, Penguin Books, London 1995). V tem delu knjige se Bloom osredotoča na povezavo med denarjem in človeško psiho. Knjiga je sicer izredno bogat vir različnih vpogledov glede denarja in jo resnično priporočam v branje vsakomur, ki ima to možnost.

Nekateri med nami pomnimo žensko, ki je bila naturalno obarvana s sramnimi dlakami vse okoli spolovila. Bile so to bolj ali manj poraščene osebe, kar je veljalo kot normalno, saj nenazadnje, tudi ustnic nima vsaka enako velikih. So se pa predvsem poleti na morju tiste bolj poraščene postrigle in pobrile le toliko, kolikor je zahtevala tekstilna mera kopalk. Torej. Večjo rit so imele in če so bile še poraščene obenem, bolj so se morale briti. Obenem velja tudi za tiste vitkejše, da le te toliko dela niso imele, četudi so bile hormonsko nagnjene k poraslosti sramnih dlak. Iz štirih kategorij žensk smo dobili le še dve. Če so bile prej suhe pribrite in suhe nepribrite, ter debele pribrite in debele nepribrite, imamo danes samo še dve kategoriji. To so v veliki večini obrite ženske in pa tiste, kolikor jih je še ostalo, ki se ne brijejo.

Kajpak se vse te dame ne frizirajo za njih same kot to znajo povedati. Predvsem je tu tudi vloga pomena estetske prestižnosti, kar še enkrat kliče k ženski tekmovalnosti. Za koga neki tekmujejo?

Učiteljica je imela navado podariti svojim učencem majhno darilo ob koncu šolskega leta; moder trak z besedami »Kdo sem jaz – spreminjam svet!«, natisnjenimi z zlatimi črkami.
Vsakemu učencu je zraven še povedala, zakaj jih je rada učila in kako je vsak izmed njih prispeval dragocen delež k pouku.

Nekega dne se je vprašala, kakšen učinek bi imela ta mala navada na vso sosesko. Vsakemu učencu je dala tri trakove in jim naročila, naj dajo en trak nekomu, ki si ga po njihovem zasluži. Ostala dva naj dajo isti osebi, ki ju podari naprej z istim namenom. Potem pa bi poročali kaj se je zgodilo.

Eden od učencev, ki je imel honorarno delo, je trak podaril svojemu šefu, razdražljivemu možakarju, ki pa je vseeno cenil izkazano čast.

V tem članku predstavljam bolezensko ekonomijo. Za predstavitev opažanja dogajanj v naši ekonomiji nisem našel primernega strokovnega izraza, za to sem ustvaril in uporabil nov termin bolezenska ekonomija. Ta dogajanja sem poimenoval tako zaradi tega, ker velik odstotek gospodarskih aktivnosti in ekonomske rasti predstavlja proizvodnja, trženje in prodaja proizvodov in storitev na podlagi bolezni. Zajema proizvode in storitve, ki povzročajo bolezni ali »zdravijo« te iste bolezni.

Kako vem, da smo v bolezenski ekonomiji? Na lastne oči se lahko prepričate. Že kratek sprehod po slovenskih mestih pokaže kaj se dogaja. Poglejte si kaj se gradi. Kaj bo v teh zgradbah. Če so poslovni prostori, je verjetnost, da boste videli prostore namenjene različnim »medicinskim« dejavnostim (ambulante). Če gradijo na vogalih ulic, bo verjetno lekarna, ali živilska trgovina. Sedaj si trgovci ob podpori farmacevtske industrije prizadevajo pridobiti tudi dovoljenja za prosto prodajo zdravil in storitev v svojih prostorih. Ste že videli lekarniški oddelek v trgovini z živili? Da, tudi take kombinacije obstajajo po svetu, ker so zdravila tako dobičkonosna. V trgovini z živili vidimo jasno predstavitev ekonomskih aktivnosti naše države na prodajnih policah. Večinoma vidimo proizvode s sestavinami, ki pospešujejo bolezni.

Pravi mi, da se otroštva ne spominja, spominja se samo določenih dogodkov; včasih mi je pokazal kakšen album s fotografijami cele družine in rekel, da je kot bi gledal film o tujcih; ne spominja se dotikov, ne spominja se ljudi, ne spominja se čustev, ničesar, vse je pozabil, oziroma, kakor on pravi temu, »posul s sipinim črnilom«. Na trenutke se spomni, ko ga njegova mala potreplja po ramenu in povpraša, če je z njim vse v redu, to naslika tiste dneve, ko je hodil ponjo v vrtec in ji doma kuhal kosilo ter se vse dneve igral z njo, jo vlačil s seboj k svojim prijateljem in jo učil kako preživeti. Brez staršev.

Preteklost je nekaj, kar zakoplje v sebi takoj, ko mine dan. Vsako noč jih zakoplje na grobišče. Potem me vpraša: »Hej, misliš da je to sploh v redu, kaj če sem le ena živčna razvalina?« »Nisi, ne glej tako črnogledo na stvari, pač živiš za danes in jutri, ne za včeraj; z včeraj si davno opravil, vsak dan je tako zate novo življenje in nova priložnost.« »Mogoče imaš prav,« mi odvrne. Sam si oddahnem. In nadaljuje.

BRANJE OBRAZA

Vsi beremo obraze. Obraz je naša osebna predstavitev in identiteta. Na njem je zapisana množica informacij o osebnosti, značaju in o stanju organizma. Zato je znanje branja obraza zanesljiv ključ do razumevanja človekove osebnosti. Še več, obraz s svojimi značilnostmi je zemljevid, na katerem sta zarisani naša preteklost, naša notranjost in prihodnost.

Obraz je naš najbolj izrazni del. Izraža človekovo pravo notranjost, ki jo je izkušenemu bralcu obraza skorajda nemogoče prikriti!

Branje obraza je staro vsaj 4500 let. Takrat, ko je Rumeni cesar izdal Učbenik interne medicine o življenski energiji, so na Kitajskem taoistični menihi, takratni zdravniki, branje obraza, Mien Shiang, uporabljali za diagnosticiranje stanja človeškega organizma.

DOSTOJANSTVO
Zunaj se obrzdaš, znotraj ne. Poglej vso to afektirano ljubkost lepotic in mojstrov kako so naštudirali svoje vloge od hotenih vzgibov besed, obrazne in telesne mimike ter igre svoje duše. Svojo smešno veličino iščejo v podjarmljenju in skrivanju svoje narave.

Graviteta dostojanstva je misteriozna komedija, ki pazi na igralčeve besede in drži na povodcih svojo ponarejenost. Ker svoje narave ne more obvladati, jo skriva, obrzda svoje nasilje navzven, ki gospoduje navznoter.

Samuraj, oblečen v sijajno vojaško odpravo in do zob oborožen, vstopi v svetišče ter postavi svečeniku vprašanje: Ali obstajata raj in pekel?

Kdo pa si ti? ga začudeno vpraša svečenik. Si morda vojak? Kateri plemič pa bi te hotel v službo z obrazom lopova?

Samuraj se razjezi in ves besen prime za meč, a svečenik še doda porogljivo: Glej, glej, meč imaš, verjetno je že ves zarjavel in top in ne moreš me z njim raniti!

Govornik je govoril o moči pozitivnega mišljenja in o moči besed.

Eden izmed slušateljev je dvignil roko in rekel: Ni to, ker bi si rekel: srečen bom, srečen bom, srečen bom, da bi zato postal kaj srečnejsi. Enako, če rečem: nesrečen bom, nesrečen bom, nesrečen bom, se zato ne bom počutil nic bolj nesrečen. To so samo besede in same kot take nimajo nobene moči.

Govornik odgovori: »Tiho bodi norec, ti ne razumeš niti trohice tega, o čemer govorim.«

Slušatelj je bil močno prizadet, njegov obraz je postal rdeč in skoraj je hotel reči: Jebi…

Govornik je dvignil roko: »Oprosti, prosim. Nisem te hotel užaliti. Prosim, sprejmi moje globoko opravičilo.«
Slušatelj se je pomiril. Drugi slušatelji so mrmrali, nekateri pa so začeli cepetali z nogami, v dvorani se je nabrala neka napetost - nelagodje.

Vsi poznamo tisto De Sadovo maksimo, ki veleva vnesti red v naše užitke, nekako tako gledamo na jezik in besedo tudi mi, kot sredstvo za posvetni užitek, in vedno z težkim srcem ta užitek uživamo površno.

Komunikacija med ljudmi je z novimi časi, še bolj pa z novimi tehnologijami, postala »pehta« svojemu namenu. Četudi dobra alternativa pismu je »mail« vse preveč pavšalno in za ohranjanje vsaj minimalne ravni diskurza, neprimerno sredstvo, namreč vse preveč blizu mu je uhojena pot vsakodnevne govorice, ki pa z podajanjem smisla nima ravno veliko skupnega. Pogled nazaj, k osnovam sporazumevanja je včasih potreben, da lažje dojamemo kaj nam sogovornik sporoča, ker je čas tak, da nas v večini ostalih situacij, ki vključujejo kakršenkoli smisel, pušča na suhem in nismo prepričani, da je to nekaj, kar je samo »hip«, ta odnos, ko sogovornik ilustrira osebo, ki čaka, da pride do besede, ali ko za komunikacijo štejemo odziv na tisto, kar smo ravno kar, po možnosti »pametnega«, povedali. Torej, k redu!

Piše: Miran Zupančič

Izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič popolnega. Kljub temu pa človeka nekaj stalno sili k iskanju popolnosti. Kljub vsem razočaranjem si človek prizadeva ustvariti boljši svet, toda vselej pa se izkaže, da je ta »boljši svet« le začasen.

Doseženo ravnovesje traja le kratek čas, saj nenehno delujejo tudi nasprotne sile in moči. Znanost in tehnika se trudita, da bi to nestalno ravnotežje obdržali. Toda ne glede na to prizadevanje nepreklicno pridejo do meje, ko naredimo korak nazaj, včasih pa celo nasprotno od prizadevanj., propademo. Potem ideale povnajvnjimo. Za modo, reklamo, film in televizijo je pomembna le zunanjost.

Duša in čutnost: Roger Hudson

Rad bi vam povedal malce drugačno zgodbo o Evi. Eva je napravila nekaj pogumnega in čudovitega. Stegnila je roko čez prepoved Očeta BOga, utrgala jabolko z drevesa in ugriznila v njegovo sočno, zrelo meso. Spoznala je, da je dobro, in podala jabolko Adamu, da bi lahko še on okusil njegovo dobroto. V tem trenutku sta se Adam in Eva zdramila iz prvotnega sna in oči so se jima odprle. Zagledala sta lepoto svoje oblike v siju svoje lastne svetlobe.

No, Eva je že od začetka ravnala modro. V vrtu je imela veliko prijetljico, najbolj subtilno od vseh bitij. To je bila kača, ki se je držala čisto pri tleh in je poznala poti notranjih svetov, ki tečejo v globini zemlje in skrbijo, da rastline in drevesa rastejo vsako ob svojem času. Kačo je napolnjevalo življenje z njenih mnogih potovanj, njena modrost pa je bila v besedah, ki jih je zašepetala Evi, ko ji je svetovala, naj poje jabolko. Eva je bila modra, ker je znala prisluhniti v globine. Poslušala je in pod glasnimi zahtevami Očetovega glasu, ki ji je ukazoval, da mora brez ugovora izpolnjevati njegove zapovedi, je zaslišala nežnejša šepetanja resničnejšega življenja. Eva je izbrala ta način življenja po svoji vesti in utrgala sadež.

Mahamandalešvar Paramhans Svami Mahešvarananda (Svamidži) je na praznovanju festivala Rakša Bandhan na poletnem seminarju 'Joge v vsakdanjem življenju' v Mahaprabhudžijevem ašramu v Strilky-ju na Češkem povedal:

Dandanašnja težava je, da se žene ne spoštujejo dovolj kot ženske. Če bi se spoštovale same, bi jih spoštovali tudi moški. Takrat ko se ženske ne bodo več pustile izkoriščati v komercialne namene, kot npr. fotografski in oglaševalski modeli, bodo ponovno pridobile svoj visok položaj in spoštovanje kot matere. Boj za emancipacijo gre danes v popolnoma napačno smer. Resnična vloga žensk ni pisarniško delo, to lahko počnejo moški. Ženske so in bi morale biti jedro družine.

Piše: Anka Tavčar Prelog www.viva.si

Če se lahko naučimo igrati tenis in še marsikaj drugega, se lahko naučimo tudi obvladovanja čustev. Za to so na voljo različne tehnike za krepitev samospoštovanja in samozavesti, ki jih ponekod poučujejo na posebnih tečajih, marsikatere pa se je mogoče naučiti tudi samostojno.

Pravzaprav gre za filozofijo osebne rasti, ki jo je pred desetletjem udejanjil Anthony Robbins, priznani ameriški in mednarodni mojster za poklicno oblikovanje; iz njegove šole so izšle številne znane in manj znane osebnosti.

Pomembna so pozitivna čustva
Človekovo splošno dobro počutje ni odvisno zgolj od telesa, temveč tudi od duševnega stanja, zanemariti pa ne moremo niti čustev. Slednja nas nenehno obhajajo, vendar jih nismo vajeni izražati. Če nekoga zvečer vprašamo, kakšna čustva je doživljal čez dan, se bo po vsej verjetnosti spomnil samo negativnih, kot so jeza, žalost in strah, pozitivnih pa še omenil ne bo, saj so jih negativna nekako izničila.

Piše: Renata Bokan

Včasih si vzamem čas za razmišljanje o ljudeh, ki sem jih srečala in spoznala v zadnjem času ter so v meni pustili močno sled. Gre za tisto vrsto srečanj, v katerih začutiš živost, srce sočloveka in v katerih se človeku 'odpre duša' in uzreš vse tisto, kar nosi globoko v sebi. V mislih vidim podobe teh ljudi, utrinjajo se delčki razgovorov in njihove na glas izrečene misli.

Zaradi narave svojega dela imam veliko možnosti, da vzpostavim pristen stik z ljudmi, to je stik, ki bogati obe strani. To se je zgodilo z Ibrom in Vero, človekoma, ki sta vsak na svoj način v življenju veliko izgubila. Oba sta skozi bolečino spoznavala sebe, svoje omejitve in jih tudi prerasla. Morda lahko njuna spoznanja in izkušnje pomagajo še komu.

Vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam - Starši "zafuranih" otrok se zavedajo, da se v procesu psihoterapije analizira njihova vloga v patologiji otrok

Nevroza (osebnostna nezrelost) nastane zaradi premalo spodbudnih razmer za razvoj in zaradi travmatičnih doživetij, od katerih so nekatera (običajno najbolj usodna) izrinjena v podzavest. Ta imajo določen energetski potencial, ki iracionalno usmerja nevrotikovo počutje in vedenje.

Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi (nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrambnih mehanizmov, ki jim onemogočajo dostop do resnice o sebi.

Sodobna in osebnostno zrela ženska seveda mora obvladati tehniko zapeljevanja, poudarja dr. Rugelj, zato gre na resen zmenek le pod pogojem, da kandidat nekje rezervira apartma za štiridnevno srečanje

Pravi moški je samo tisti, ki je v osebnostnem razvoju dosegel raven dobrega gospodarja z magnetnim centrom v območju svoje poklicanosti, kar je opisal Maurice Nicoll (Nicoll, M. 1996. Psychoogical Commentaries on the Teaching of Gurdjieff and Ouspensky. York Beach: Samuel Weiser Inc. 1996).

Obstajata dve vrsti dobrega gospodarja. Prvi je takšen gospodar, ki verjame v življenje in se lahko razumno sooči s svojimi življenjskimi zadevami. Drugi je pa takšen gospodar, ki se na svoje delo sicer dobro spozna, vendar ne verjame v življenje. Ne verjame, da ga bo življenje vodilo v tisto smer, kamor želi iti. Ima pač občutek, da življenje ni resnično, čeprav še naprej opravlja svoje dolžnosti. To pomeni, da vidi pravo vrednost stvari.