Ena od stvari, ki me zadnje čase najbolj fascinirajo. Strah, ta prvinski občutek, ki s svojimi koreninami pustoši skozi sleherno človeško dušo, posledično pa tudi telo. Nekaj tako veličastnega, dokler živimo v njegovi senci, dokler ga ne razumemo. Nisem strokovnjak, ne mislite tega. Vse tisto, kar pišem, so moji občutki, moja filozofija, ki pa se je, kar vedno priznam, pričela s prebiranjem knjig o duhovni in osebnostni rasti.
Verjetno se tudi ne bom nevem koliko razpisal, a rad bi se razpisal vsaj toliko, da povem česa sem se naučil o tem pojavu, o strahu.

Preživljal sem dan, tako kot mnoge prej, sprehajal sem se po mestu, ki sicer ni bilo moje domače. Tam sem bil študent, preživljal sem, tako kot mnogi, eno zanimivo obdobje življenja. Tako kot mnogi, sem v tem okolju naletel na stvari, o katerih sem se moral še precej naučiti. A ni bilo toliko zunanjega, tisto kar sem moral spoznati. Začel se je prebujati moj notranji svet, potreba po izražanju, potreba po spoznavanju samega sebe, mojega mene in iskanje mojega jaza. Torej, potoval sem skozi eno od mnogih vesoljnih poti, mimo fizične knjigarne… in tam se je začelo.

Vstopil sem, odšel med police in si tam začel ogledovati literaturo domačih in tujih avtorjev. Iskal sem nekaj, nekaj določenega, nekaj kar mi je svetoval znanec, lahko rečem prijatelj. Našel sem knjigo o komuniciranju. Zveni tako enostavno, tako navadno, v resnici je to zelo pomembno. Začel sem jo prebirati, skoraj bi se kar izgubil v svetu, katerega sem ravnokar začel spoznavati. Ustavil sem se, odšel sem do prodajalke in ji povedal da bi rad imel to knjigo. Prebiral sem jo ponavadi zvečer, takrat mi je to najbolj ustrezalo. Saj ne, da drugače ne bi imel časa. Takrat je bil zame najbolj primeren čas, v tisti polsvetlobi…

Spoznaval sem svet komunikacije, malenkosti, ki iz molčečega okostnjaka sestavijo človeka.

Vedno sem imel težave, bil sem precej zadržan, tudi sedaj, a mi je vseeno nekoliko lažje. Pričel sem se izražati, začel sem oddajati življenje. Spoznal sem tisti del mene, ki me je vedno vlekel nazaj. To je bil strah. Strah pred zavrnitvijo, strah pred tem, da moje mnenje in moje razmišljanje ni dovolj dobro in ušes vredno, če se kdaj razlikuje od mnenja nekoga drugega. Zelo mučno je bilo to zame, mogoče se s tem srečuješ tudi ti, al pa si se kdaj v preteklosti. Če se s tem nikoli nisi in si vedno bil/a svoboden/a v svojem izražanju, potem je to v redu.

Takrat sem se naučil pomembnega vedenja, ki ga dandanes kar največkrat uporabim z zavedanjem. S tem osvobajam sebe, mojega mene. Vem, da s tem lahko tudi pomagam nekomu poleg mene. Naučil sem se, da se v življenju ne bojim nikogar tako zelo kot se bojim sebe. Bojim se strahov, ki jih nosim v svoji notranjosti. Življenjske ovire so strahovi znotraj nas. Torej, to zdaj vem, in verjamem da veste tudi vi spoštovane bralke in bralci. Moramo si postaviti vprašanje: Kdo je glavni v našem življenju? Mi ali naš strah? Mi smo glavni, mi živimo življenje. Strah pa ni nič drugega kot privesek, ki le upočasnjuje naš um. Upočasnjuje ga, da ne bi živel srečno, da bi se čim več časa mučil v temačnem kotičku prostora, ki pa je sicer poln svetlobe.

Sami sebi največji sovražnik? Mislim da. Kako ironično in nezavedno! Nezaslišano! Od vsega kar bi lahko zaužili v svojem življenju, od vsega lepega kar imamo na razpolago, se najraje družimo z našimi strahovi. Pokoravamo se jim. Ali pomislite na to, kolikokrat rečete: Bojim se te situacije!, Bojim se tega človeka! Koga se vendar bojimo? Odprimo oči vsi skupaj, enkrat za vselej in nikar jih ne zapirajmo več, takrat ko nam bo to naročil strah. Glejmo, takrat ko se pojavi strah, pa bomo videli kdo bo prej izginil – mi ali strah? Kdo vam narekuje akcijo pred določeno osebo? Vaš Jaz ali vaš Mene, ki je poln strahu in njemu podobne navlake?

Osvobodite se, kajti nihče ne more tega opraviti namesto Vas. Imate vse kar potrebujete, imate moč, imate čas, imate sebe. Še enkrat, ko boste nekoga srečali ali naleteli na neprijetno situacijo se vprašajte kaj vas lahko prej uniči. Je to ta situcija ali vaš strah? Vaš strah, zagotovo.

Začnite danes, in že danes ga bo veliko manj. Strahu namreč. Bolje boste živeli.

Lep pozdrav,
Amaranth