Le malo je mladostnikov, ki bi znali ceniti zgodnje vstajanje in pomagali očetu pri delu v družinskem nasadu oljk ali kje drugje.
Robi ni bil nobena izjema.

Medtem, ko jima je Mišo, Robijev pes, sledil, je oče večkrat dejal: ''Loti se svojega dela veselo in vedro. Glej, jutro je sveže. Gledaš mati Naravo, ki ti ponuja svoje prastare darove. Zaradi tebe so onemeli skržati, evkaliptusova drevesa se blago zibljejo in te pozdravljajo, zemlja, nežno prekrita z jutranjo roso, se ti odpira.'' Oplažen s skeptičnim sinovim pogledom, je oče poudaril svoje besede vzpodbude rekoč: ''V vsakem primeru pa nimamo izbire, kajti delo krepi človeka.''

Toda tistega dne je bilo edino, kar je pritegnilo Robijevo pozornost, ptice na nebu, čebele, vrteče se po zraku in deževniki, ki so se zvijali med prstjo. Lopata je bila pretežka in Robi je počivajoč na njenem držalu ugotovil, da je mnogo bolj prijetno sanjariti.

'' Kaj pa misliš, da boš dosegel s tem !? '' , je zavpil oče.'' Zemlja se ne bo sama prekopala! ''

Toda brezdelje, tako zlahka cenjeno pri mladih, je v Robiju vzbudilo misel in ga navdalo s pogumom, da je surovo (neolikano) odvrnil očetu: '' Kakšni klečeplazni hlapci smo zaradi dela! Poglej živali. Ali se je njim treba ubijati z delom, ko pa jim narava daje počitek in zavetje in ves čas na svetu za igranje? Ljudje bi morali ravnati enako, kajti svet je narejen tako, da se lahko zanesemo nanj. Psi so gotovo srečnejši kot mi, samo posnemati jih moramo!''

Oče ga je pogledal. Ampak za čuda ni vzkipel od jeze. Nasprotno, le mirno je rekel: ''Kakor ti drago, Robi. Ker bi rad živel srečno kot pes, pojdi počivat skupaj z Mišom pod tisto veliko olivno drevo. Bom že sam dokončal delo. ''

Zbegan zaradi očetove nenadne velikodušnosti in vesel, da se je rešil lopate, je ubogal in se stegnil pod stoletnim drevesom.

Konec dneva je oče brez besed oznanil sinu, da je prišel čas vrnitve domov. In čeprav Robi ni ves dan nič delal, je bil izjemno lačen.
Ravno je hotel planiti po kruhu in juhi iz črnega fižola, ko ga je oče ustavil: ''Ne, Robi! sam si rekel, da bi rad živel kot pes. No, pri naši hiši dobi Mišo hrano šele, ko možje končajo, saj veš, brez dela ni jela, in ker on nič ne dela, si pač zasluži le ostanke hrane. Pojdi in se mu pridruži!

Tistega večera Robi ni dobil ostankov, kajti oče je bil zelo lačen in jih ni pustil. Odšel je spat pozno, pa še to s praznim želodcem.Toda naslednjega jutra je zgodaj vstal, brez prigovarjanja. Cel dan je težko delal, prav tako kot oče. Zvečer sta skupaj jedla in oče mu je ponudil del svojega mesa: ''Zato ker si si zaslužil'', je rekel, ne da bi še kaj dodal.

Bolečina vsakdanjega dela nam je vsem vzela pogum. Toda ali naj se vidimo kot sužnje ali pa raje kot pol-bogove, katerim je s hrabrostjo in delom omogočeno spreminjanje in preoblikovanje okolja po svoji predstavi? Delo je gotovo eno od plemenitih in hvalevrednih načinov za spreminjanje sveta v bolj vabljiv in privlačen dom za vse nas.
In vsak človek lahko prispeva kamen v to zgradbo. Prepričujemo se, da bo življenje boljše potem, ko se poročimo, imamo otroka in potem še enega. Potem smo razočarani, ker otroci še niso dovolj stari in verjamemo, da bomo zadovoljni, ko zrastejo.
Kasneje smo spet razočarani, ker imamo opravka z najstniki. Gotovo bomo srečni, ko pridejo iz teh let.. Govorimo si, da bo življenje popolno, ko bo naš partner spremenil vedenje, ki nas moti, ko bomo kupili nov avto, šli na krasne počitnice ali ko se bomo končno upokojili.

Resnica je, da ni boljšega trenutka v katerem bi lahko postali srečni, kot ta sedaj. Da, ravno ZDAJ !!!

Če ne zdaj, kdaj pa potem? Tvoje življenje bo vedno polno izzivov. Najboljše je kar priznati samemu sebi to dejstvo in biti vseeno srečen. Sreča je edini način.

Torej, spoštuj vsak trenutek, ki ga imaš. Še bolj, če si s človekom, ki ti pomeni nekaj več (toliko, da preživiš svoj čas z njim). In zapomni si, čas ne čaka nikogar.

Zato, ne čakaj…

…da bos odplačal avto ali hišo.
…da dobiš nov avto ali hišo.
…da otroci zapustijo dom.
…da greš spet v šolo.
…da koncaš šolo.
…da izgubiš 5 kg.
…da pridobiš 5 kg.
…da se končno ločiš.
…da se upokojiš.
…da pride poletje.
…da pride pomlad.
…da pride zima.
…da pride jesen.
…da umreš.

ZDAJ je cač, da si srečen.
Kajti sreča je potovanje in ne cilj,

Vir: Christian Godefroy