Nekega dne je učiteljica rekla svojim študentom, naj na dva lista papirja napišejo imena svojih sošolcev, tako da bo med imeni dovolj prostora. Nato jim je naročila, naj se spomnijo na najlepšo stvar, katero bi rekli o vsakem sošolcu, in to zapišejo poleg imena. Preostanek ure je minil v izpolnjevanju naloge, ko so končali in odšli, so vsi oddali liste učiteljici.

To soboto je učiteljica napisala imena vseh študentov, vsakega na svoj list, in prepisala vse, kar so drugi napisali o tej osebi.

V ponedeljek je vsakemu dala njegov oz. njen seznam. Kmalu se je cel razred smehljal. "A res?" je slišala šepetanje. "Nikoli si nisem mislil/a, da komurkoli sploh kaj pomenim." Ali "nisem vedel/a, da me imajo drugi tako radi." To so bili najpogostejši komentarji. Nihče v razredu ni nikoli več omenil teh listov. Ona ni vedela, če so se o tem pogovarjali po šoli ali s starši, vendar sploh ni bilo važno. Naloga je dosegla svoj cilj. Študentje so bili zadovoljni sami s seboj in z ostalimi.

Ta skupina študentov je napredovala. Precej let kasneje je eden od študentov umrl v Vietnamu in učiteljica se je udeležila pogreba tega posebnega študenta. Še nikoli ni videla službujočega v vojaški krsti. Izgledal je tako pripraven, tako odrasel.

Cerkev je bila napolnjena z njegovimi prijatelji. Eden za drugim so vsi, ki so ga imeli radi, šli zadnjič mimo krste. Učiteljica je bila zadnja, ki je blagoslovila krsto..

Ko je stala tam, ji je eden od vojakov, ki je bil tam kot pogrebnik, pristopil: "Ste bili vi Markova učiteljica matematike?" "Ja," je odvrnila. Potem je dejal: "Mark mi je veliko govoril o vas." Po pogrebu je večina Markovih bivših sošolcev šla skupaj na pogrebščino.

Tam sta bila Markova mati in oče in očitno čakala, da bosta govorila z učiteljico. "Rada bi vam nekaj pokazala", je rekel oče in potegnil denarnico iz žepa. "Tole so našli pri Marku, ko je bil ubit. Misliva, da boste prepoznali tole." Odprl je predalček in previdno potegnil ven dva ponošena lista papirja, ki sta bila očitno prelepljena in velikokrat razgrnjena in ponovno zložena.

Učiteljica je vedela, ne da bi pogledala na papirje, da so to tisti listi, na katere je ona navedla vse dobre stvari, ki jih je vsak od Markovih sošolcev napisal o njem. "Hvala, da ste to naredili", je rekla Markova mati. "Kot vidite, je Mark to shranil kot zaklad.." Vsi Markovi bivši sošolci so se začeli zbirati.

Charlie se je smehljal, rahlo v zadregi, in rekel: "Jaz imam še vedno ta seznam. Imam ga v zgornjem predalu moje mize." Chuckova žena je rekla: "Chuck me je prosil, da ta seznam dam v najin poročni album." "Jaz imam tudi svojega," je rekla Marilyn. "V mojem dnevniku je." Potem je Vicki, še ena sošolka, segla v svojo torbico, potegnila ven denarnico in pokazala svoj ponošen in oguljen seznam skupini. "To nosim ves čas s seboj", je rekla Vicki in brez trepljaja nadaljevala: "mislim, da smo si vsi shranili liste." Takrat se je učiteljica končno usedla in zajokala. Jokala je za Marka in za vse njegove prijatelje, ki ga ne bodo več videli.

Usoda ljudi v družbi je tako negotova, da pozabimo, da se bo življenje nekoč končalo. Vsi pa vemo, da se nekoč bo. Zato prosim, povejte ljudem, katere imate radi in za katere
vam ni vseeno, da so posebni in pomembni. Povejte jim, preden bo prepozno. In eden od načinov, kako to storiti, je: pošljite to sporočilo naprej.

Če ga ne boste poslali, boste še enkrat zamudili čudovito priložnost, da naredite nekaj lepega in prijetnega. Če ste to prejeli, je to zato, ker nekomu ni vseeno za vas in pomeni, da je verjetno vsaj eden, komur nekaj pomenite. Če ste "preveč zaposleni", da bi si takoj zdajle vzeli nekaj minut in to sporočilo poslali naprej, bi bilo to PRVIČ, da ne naredite te
majhne stvari, ki lahko spremeni vaše razmerje? Večim ljudem ko boste to poslali, lažje boste dosegli tiste, ki vam nekaj pomenijo. Pomnite: žanjete, kar sejete. Kar vlagate v življenja drugih, se vam povrne. Naj bo vaš dan tako blagoslovljen kot ste posebni vi.