Medtem, ko je Jana servirala pečenko za večerjo, Janez komentira: »kako okusno«, a že dolgo se sprašuje, zakaj Jana vedno odreže oba konca pečenke. Tako jo vpraša. Ona odgovori: »Ja dragi, v svoji mladosti sem opazovala svojo mamo kako je to počela in zato ti ne morem razložiti, zakaj mora biti tako, a lahko jo vprašam, ko bom z njo naslednjič govorila.«
V večernih urah tistega dne Jana pokliče svojo mamo, da bi jo vprašala. Po kratki tišini, mama odgovori: »Draga moja, vedno sem opazovala svojo mamo kako je to počela, zato boš morala vprašati njo.«
Sedaj je Jana resnično postala radovedna in je takoj zatem, ko je odložila poklicala svojo staro mamo.
»Mama povej mi, zakaj odrežeš oba konca pečenke stran, ko jo pripravljaš? Ali je to zato, da je bolj okusna?«
Njena stara mama odgovori: »Kolikor se spomnim, sem to storila zato, ker nisem mogla spraviti celega kosa pečenke v pekač.«
Nauk te zgodbe je, da mi kot družba počnemo reči skoraj instinktivno ali avtomatično, brez da bi poznali pravi zgodovinski razlog, ki nas je do tega početja pripeljal.
Kot primer poglejmo, vsak ima v sebi nek glas, ki nam govori: »moram biti perfekten«, »moram pohiteti«,»moram se potruditi«,»zadovolji me«,»moram biti močan«
Glede na število izvrstnih analiz, smo vedno pridobili ta sporočila iz otroštva, zato »vzorci« prihajajo od naših staršev in naših prednikov. Oboji so v nas vcepili vzorce, ki nas vodijo in usmerjajo skozi življenje in zato, ker menimo, da so najbolj verodostojni, se jih oklepamo z vsemi štirimi. Zato marsikatero reč, ki sicer ni v skladu z našim razmišljanjem podredimo tem vzorcem, saj menimo, da so edini pravilni.
A vprašajmo se, kdo od nas je vedno sposoben vse narediti prav? Nobeden!
Torej je izjava »sem perfekten«, zelo destruktivna za človeka in njegovo razmišljanje. Le ta sproži notranjo napetost v človeškem razmišljanju. Tako v individualnem človeku, kot v družbi. To je glavni razlog za zadržano komuniciranje med ljudmi. Pomislite, na kaj pomislite, ko želite nekoga spoznati? Ali bom naredil prav ali se bom osmešil, kaj bodo rekli prijatelji…
Medtem, ko je Jana servirala pečenko za večerjo, Janez komentira: »kako okusno«, a že dolgo se sprašuje, zakaj Jana vedno odreže oba konca pečenke. Tako jo vpraša. Ona odgovori: »Ja dragi, v svoji mladosti sem opazovala svojo mamo kako je to počela in zato ti ne morem razložiti, zakaj mora biti tako, a lahko jo vprašam, ko bom z njo naslednjič govorila.«
