Topli žarki zdaj so me ogreli, objeli,
sončni žarki so odpirajo cvetove pomladi.
gozdna jasa se je spremenil v rožnato preprogo,
igrivo, očarljivo, zapeljivo, Vesna je prišla.

Iz spanja so se prebudile travniki,
prvi lepi metulji, čebele so priletele,
ozelenele so trate, polne cvetja, kot pridih poletja
me omamile, čutim dih pomladi, me boža,
kakor da bi šepetal Vesna je s steboj...

Vse pripravlja se
na spomladanski
ples življenja.
Kmalu konec bo
turobnega razpoloženja.
Sonce izvabilo nas bo
v svoj poživljajoč objem.
Narava se odela bo
v svojo najbolj praznično obleko,
zablestela kot zaljubljena nevesta,
vsa cvetoča od ljubezni in pričakovanja...

Danijela Premzl

Vsak dan ima čisto
svoje zaporedje
črno – belih tipk klavirja.
Razigrano durovsko razpoloženje
nenadoma preide v molovsko melanholijo,
a vsi ti tonski razponi so potrebni,
da uprizorijo razkošno simfonijo,
pač kakršno si je zamislil Mojster
notnega črtovja našega življenja -
od nas – pianistov svojih razpoložljivih dni,
pa zavisi, da se te note naučimo
ne le prepoznavati in gladko brati,
pač pa tudi da jih znamo pravilno
in z občutkom odigrati.

Danijela Premzl

Zapele, parčkajo se spet,
prisluhnil sem jim ves prevzet,
ženijo se, nam pravi običaj,
gnezdijo, žele si naraščaj.

Tam vrabec ves je zbegan,
sivček kot da se sramuje,
kos poje, kukavica še molči,
se sonca, gnezd...že veseli.

Danes je poseben dan,
v rokah šopek rož imam,
odšel bom tja kjer ima poslednji dom,
postal, prisluhmil spominom bom.

V mojih v meni še živi,
kot svetloba dneva tli,
mati, ki ne izbriše je spomin,
skrušen pred teboj njen je sin...

Nocoj mesec bo spet z menoj,
Odhajaš vem, ne morem jaz s teboj,
sem tu, le zvezde gledal bom v noč,
pospremil s pesmijo te bom pojoč.

Vem odhajaš, zdaj ti je težko,
čeprav je v duši najini lepo,
ćaroben mesec zvezdno noč krasi,
srce tvoje pri meni ostati si želi.

Danes je poseben dan,
želim, da masko imam,
v pošast se oblečem,
vsakdanji gvant si slečem.

Preganjal bom barabe, grdobe,
Kradljivce, vseh vrst lenobe,
tiste ki jim je le za denar,
za človekov trud kaj malo mar.

Majhna sem in šibka:
glas sem, ki boji motiti modro se tišino;
stokrat pričeto sem dejanje,
ki ne bo nikdar do konca izvršeno;
ujeta sem v usodno moč svojega trenutnega razpoloženja;
na videz sem brezbrižno vdana ob soočenju z dejanskostjo,
ko strmim zgrožena v podobo svojo, kot jo zrejo drugi.
Tako mi izgorevajo moči v samospraševanju,
kaj storiti sama s sabo in kam s časom,
ki mi je na razpolago.

Danijela Premzl

Boli spoznanje lastne nemoči.
Ko vedno znova se poruši,
kar z dobrimi nameni si zgradil.

Ko slednjič se utrudiš
prenehaš biti to,
kar v resnici si.

Nič več ljubezni ni,
njen dotik je izgubljen..
hladno je moje srce,
a v duši drgetam.

Zame ni več prostora,
sivina uničuje
me,
ostanejo mi samo spomini.

Nič več ni pričakovanja,
vznemirjenja..
vse trohni v meni..presnavlja.

Veš mama, vedno sem s teboj,
tudi, ko me ne vidiš, čutiš...
takrat jaz tebe.
Vidim tvoj obraz, je blag, ljubeč,
zato te prosim..
draga mama
sprejmi čestitko to
iz globin mojega srca.
Srčna hvala ti za vse,
ker živela le zame si neštete dneve te.

Morda je res,
vseeno mi je kako,
kdaj, zakaj in kaj pišem,
ko morda črka je neprava,
vse skazi, obraz moj pordeči,
a nekaj je, ne bom prosil vbogajme,
besede napisane ostanejo tu zdaj trajne.

Napak ne išči, le razumi njeno sporočilo,
bom bolj dosleden, ne bo se ponovilo,
včasih žalost, hrepenenje, moj čas,
napisal sem, rekel bi na glas,
da čuteč sem izdal sem,
razkril ti moj sen,
tebi, vsem...

Življenje je živeti, čutiti lepoto,
ljubiti biti, biti ljubljen,
to znati občutiti,
vedno vračati...
nasmeh.

Ko sad ljubezni občutiš, vidiš,
verjameš da si del njega,
da je tvoj del ljubezni,
ročice iščejo mamo,
ob prsih začutijo,
ljubezen...

Še včeraj, ti si mi cvetelo,
mesto lepo, mesto belo.
Danes kup si ruševin,
od vseh je sanj, le črn dim.

Se je Zemlja zazibala,
v nemem kriku zakričala:
Kaj mi delate, ljudje,
zdaj dovolj mi vsega je!

Ali vam mar nisem dala,
kar sem mogla, kar sem znala?!
Vi pa ste samo jemali,
moje žile zapacali.

Vi, ki še živite z mano,
nikar ne jokajte, če že,
vsaj ne na glas,
in me danes ne sprašujte,
zakaj je vse to in to, tu pri nas,
saj z vami sem v istem somraku,
kot vi in enako za pop….. umreti mi je,
a čeprav v različnih smo drekih,
smo na istem drvečem vozu,
v enakem krču, drugačnem 'zosu';

Iskala sem te med sončnimi žarki,
modrini morja, v soju zvezd.
Lebdel si ko angel v prostranstvu neba...
ćakal si name, da te bom našla.
Uprla nekoč sem pogled čez poljano,
v daljavi uzrla tvoj sem obraz.

Zdaj nič več ne iščem,
pokazal si pot mi..
korak moj usmeril na stezo ljubezni,
kjer cvetje razipa svoj večen okras...
vonj po pomladi.

Želel sem si poleteti kot metulj,
s vabljivimi pisanimi krili,
igraje, lahno nad tratami,
s travninmi cvetlicami,
okušati sladkost.
življenje.

Zaželel sem biti pojoča ptica,
da bi popotnik obstal,
prisluhnil žgolenju,
začutil v sebi,
čar narave
mir.

Mavrica...veliko barv, nešteto odtenkov;
Obarval si mi ljubezen, v plavajoče,
čuteče lebdenje,
občuten vrelec strasti,
dajanje... sprejemanja, v privlačnost dotika.
V njem začutila sem mit neskončnosti v ljubezni:

Kako lepo, kako toplo me greje tvoja mavrica.
Ne sanjam, ni le pravljica...
Milijon iskric živi, se v njej iskri,
obljublja mavrični čas...
mavrico, ki prihodnost osvetljuje,
naju vodi po njenih še neodkritih poteh.

Če ne postanemo kakor
otroci,
ne vidimo pisanih rož,
čudovitih metuljev,
razigranih snežink
in sinic na veji pred hišo.

Če ne postanemo majhni,
preprosti,
ne znamo upogniti kolen,
skleniti rok
in hvaležno sprejeti
požirek vode,
ne da bi računali
njegovo dolžino in ceno.

Cvet rdeč, dehteč poklonil si mi Ti,
na njem kaplje rose se bleščijo,
kot drobceni biseri se zdijo;
sprejela sem ga odprtih rok,
se upanje v meni prebudilo je,
zbudilo čustva,
ki so v meni spala dolge sanje,
ker nisem verjela vanje.


Zdaj sanjam z odprtimi očmi,
ves svet se mi čudovit zdi,
sem kot ptica lahkokrila,
ki poletela bo v nebo
in zažvrgolela...
da, da jaz ljubim ga.

Prinašaš dih pomladi,
svetlobo dneva,
moč noči,
sanje.

Si resnična kot sonce,
žarkov ki božajo,
to čutim,
vem.

Kaj je sreča...?
Dih vetra.., dih pomladi morda...
je dih lepote, ko sva skupaj midva.
Izgine svet in se razblini v meglice sanj,
nikjer nikogar... samo midva.. tesno objeta.

Tako lepo je.. tako toplo..,
le strah, da minil bo,
se razblinil v nič... ta lepi trenutek..,
trenutek sreče.

Začutil tvoje ustnice sem na telefon,
povedal, vprašal te nekaj bom.
če je pri tebi, preženi ga proč,
prišel bom ko bo že noč.

Vem da ne maraš ga, to govoriš,
a vedno neodločna se mi zdiš,
morda denar spet premamil te je,
za ljubezen premalo, ni vse.