Živela je ženica srednjih let,
zaželela si je ptičje petje spet,
da prisluhne žgolenju, žvrgolenju,
naj spomni na mladost jo v življenju.

In odšla iz mesta bo na grič,
da videla tam lepih bo pojočih ptic,
lepše drugo življensko bo okolje,
daleč je od valov na obali, morje.

Godilo petje ji je, ptičji spev,
kukavičji od gora odmev,
a želi si eno ujeti, uloviti,
žgolečo med njimi prilastiti.

Sprva ji godilo petje, ptičji spev,
a že zmotil barvnih kril jo je odsev,
je vzela barve, krila ji spremnja,
iz živih barv nastala je sivina.

Počasi ženici petje več ne ugaja...
Zakaj pogreša ptica gozda, raja ?
Zato začela žalostno žgolet peti,
v gozd, nad trate želi si poleteti ?

Spoznala zmoto, odprla kletki vrata,
ptica čudnih barv ji postala spaka,
je svobodo poletela, sedi na veji poje,
pesmi, nežne, lepše kakor moje, tvoje.