Nič več ljubezni ni,
njen dotik je izgubljen..
hladno je moje srce,
a v duši drgetam.

Zame ni več prostora,
sivina uničuje
me,
ostanejo mi samo spomini.

Nič več ni pričakovanja,
vznemirjenja..
vse trohni v meni..presnavlja.

Nič več noči,
lepih sanj..
čeprav bojim se jih.. zaspati sam.

Ostajajo samo še razmišljanja
in že to je vse skupaj umetnost..
na beli posteljnini mehkoba.

Zaželim si, da bi odšel,
spanca si želim,
tu nje, da bi prišla, ko odidem,
da razbrala iz mrtvih ustnic bi..
“NOČEM VEČ”..
piti teh solz..
zadušile so me.