Za želel sem si rož dišečih,
vabljivih rdečih,
lepega sončnega dneva,
da mi kukavica iz gozda prepeva...

Zdaj mi poje kukavica,
občudujem omame poln rdeč cvet,
sonce krasi in lepša moj dan,
a še tisoč skritih želja imam...

Ne bom jih izdal, ne bi bile skrite,
zavite v pajčevino meglice,
kot petje rajske ptice,
prelep dan me kliče.

Bila vabljiva, pogled že kar čaroben,
a danes kakor da je zloben,
zdaj zre v dan turoben.

Morda želela vse je obvladovati,
stroga, željna ukazovati,
nikomur dala v besedo njeno stati..

Otrok njen strah trepet ljudem postal,
vsem klubuje čeprav v rasti ni zastal,
a ljubezni nikoli čutil ni spoznal.

Nekje ravnica, še lepša je dolina,
pregnana megla njena je sivina,
kjer topoli v vetru zvene kot harfe zvok,
morda krajina srečnih je ljudi otrok.

Uspavanko jim poje reka Mura,
zlata pšenična polja, panonska gruda,
a ko v noč se zastrmiš, pogledaš v nebo,
nasmeje mesec se v jasno noč toplo.

Je bil dan, ko sem meditiral.
Spomnil sem se sv. Frančiška,
kako je moral nekoč prebedeti noč pred lastnim
samostanom, ker ga vratar ni prepoznal.
Ta dogodek je poimenoval "popolno veselje".

Popolno veselje je torej zelo nerodna
situacija.

Meni je popolno veselje: kadar čutim,
da bi nekoga rad objel, pa ni drugega v bližini
kot kaktus.

Ujeti navdih. Misli ujeti na papir. Napraviti miselni vzorec asociacij na izbrano nadpomenko.

Smiselne povedi. Poigrati se s slovnico. Poiskati rime. Iti se kombinatoriko. Včasih zamenjati pomene. Poiskati čim več sopomenk, podpomenk, protipomenk. Poiskati besede, ki se začnejo z isto črko. Besede, ki se podobno končajo. Naštevanje in kombiniranje. Urejanje v verze, te pa v kitice. Jedrnatost in primerna nazornost. Sporočilnost in morda nauk v ozadju.

Večpomenskost. Doživljajskost in fantastika. Inovativnost in šablone. Novotarije in poiskusi.

Kako nekoč naj mati bom,
če slučajno mi bo to poslanstvo dano?
Kaj naj otroku svojemu le nudim,
kako lahko se zanj že zdaj potrudim,
še preden se zares odločim
za tvegano to avanturo?
Da, strah me je življenje novo posredovati,
strah me je zato, ker sem na to še čisto nepripravljena.
Pa vendarle najveličastnejši poklic je biti vzorna mati,
iztisniti iz sebe vse najboljše in to otroku dati.
Poklica tega se ne da računati v urah običajne službe,
majhen otrok je še kako potreben materine družbe.

Danijela Premzl

Prosim te, o Jezus,
moj Gospod in Bog,
uravnavaj moje misli,
želje, voljo,
vnemaj me
za neminljivo dobro.
Svojega življenja
Ti posvečam
sleherni vsakdan.
Spoznavam in srečujem Te
v vseh, ki so kdaj mi bližnji:
razodevaš se po njihovih
besedah in dejanjih.

V sebi tiho, neopazno molim,
večkrat mimo vseh molitvenih obrazcev,
včasih tudi brez besed.
Čutim vso lahkotnost in okretnost ptice,
ko obrneš k meni svoje ljubeznivo lice.
Ko se Beseda Tvoja nežno me dotakne,
moje hrepeneče se srce v njen zven zamakne.
Naj kjer koli bom in s komer koli,
vem, da vedno si in vedno boš ob meni.
Ti si mojemu življenju dal največji smisel -
prva si in moja zadnja misel.

Danijela Premzl

Danes so me objeli gozdovi...
Čutil sem nežno igranje vetra
z vejami dreves, s krošnjami borovcev,
cvetlične trate sredi gozda
so se rahhlo pozibavale,valovile
pot ki sem si jo utiral
skozi vejevje, grmičevje,
so me spremljale ptice,
petje le teh mi je polnilo notranjost.

Najzvestejši mi Sopotnik
in edini pravi vir moči,
naj se prisrčno Ti zahvalim
za vse, kar po Tebi sem prejela,
za vse, kar sem zaradi Tebe doživeti smela,
za vse, ki sem po Tvoji milosti se z njimi srečala,
za darove neštevilne, za radosti, tudi kdaj pomešane s solzami,
za dar odpuščanja, ki me utrjuje in krepi, da vedno znova vstanem, grem naprej,
za vso Tvojo potrpežljivost, ko z menoj neskončno si prizanesljiv,
za premnoge najine trenutke, ko si tihi mi navdih,
za neminljivo hrepenenje po trajni sreči, ki jo daješ v obilju Tebi vdano zvestim,
o, Gospod moj, ljubljeno ime, Tvoja sem in Tebi dajem vse!

Danijela Premzl

Zorele so češnje in topel majski večer me je zvabil med pokošene travnike.
Zemlja je dehtela v tisočerih vonjavah,
glas čričkov je odzvanjal v temo
in moje trudne misli so postale nežne in tople.
Kdaj sva zadnjič sedela skupaj in načrtovala jutrišnji dan?
Je bilo včeraj, morda kak dan prej?
Samota ubija človeka in tako lep večer postane eno samo hrepenenje.
Še enkrat znova si obljubim,
da bom spremenila sedanjost.
Odšla bom iz teme in stopila v življenje.
Jutri bo nov dan.

Jeanne

Neskončna sivina,
tiha bolečina,
strto srce,
a edino ve, kaj sme in česa ne.

Takrat, v maju, si mi lepšal sanje
in jaz sem res verjela vanje.
Še vedno podoživljam najine noči,
ostal mi je spomin in solzne oči.

V ujetništvu nežnosti
prosojnih dotikov
luninega plesa svetlobe -
jaz in ti…
Nevidne mreže noči
lovijo trepet
ljubezenskih sanj,
čarobne vzdihljaje tišine,
dih poljuba
novega jutra,
najinega srca sijaj…

N.

Držim te na konicah prstov,
še vedno pronica me
tvoja bližina,
v razgaljenem srcu bedi
zadnji poljub…
Ne hitim naprej, nočem nazaj,
obstojim v notranjosti sedanjosti,
vse kaj imam - je le senca,
senca globine
dotikov…

N.

Pridi k meni
na travnik zeleni
poišči me tam,
kjer rože cveto,
počakaj tam,
kjer črički pojo.

Pridi k meni
v gozd zatemnjeni.
Poglej naokoli
kjer mah zeleni,
tam bom sedela,
pustila sledi.

Je privid laž,
je notranja uteha
ali varanje srca,
morda goljufiva sreča?

♥♥♥

Je privid prerok,
ki v prihodnost sega,
da z upanjem napolni
nevzdržno klijočo bolečino?

Čustva me preplavljajo
kot narasla reka.
Postajam slepa, gluha, nema,
ko me glas svari razuma.
Sestradan sledni pes sem,
brez prave lastne volje.
Tako zelo vodljiva,
tako prosojno predvidljiva.
Nemočno vdana.
In neskončno občutljiva.

Danijela Premzl

Ko se moji oči skregajo z odsevom,
in dež začne rositi po bledih cestah
pomislim na srce, ki nekje utripa,
in tiho trka na vrata spomina
kot kapljice dežja v zaprta okna.

N.

...
Od zdavnaj sem želela govoriti s tabo, vendar mi za to, nisi dal časa. 
Od zdavnaj sem ti hotela reči: "Jaz sem zate tu!" Toda ti si se bal. 
Od zdavnaj sem ti hotela reči: "Ne boj se, ker sem pri tebi," 
ti pa mi nisi verjel, imel si me za oddaljeno, odsotno, za mrtvo. 
Od zdavnaj sem želela govoriti s tabo, vendar me nisi pustil izgovoriti,
ker imaš na izbiro, da se odločiš poslušati me ali ne.
Če boš pripravljen poslušati mojo besedo, ti želim reči:

Jutro je lepo
vejevje se v vetru maje
a v duši moji tišina.

Verjel sem v sanje, da nekje čaka,
kakor jutranje meglice, vonj pomladi,
čudoviti cvet Ivanščice, ptičje žgolenje,
sončno jutro, prelepa mavrica po dežju..

Enkratna želja, ki se lahko uresniči,
tudi morda razblini kot sanje noči,
ali nepotešena želja iskanja tistega
kar preplavi notranjost duše, srce.

V grlu me je stiskalo.
Tako nemočnega sem se počutil...
Praznik naj bi bil,
pa nevem kaj praznovati.
Naj se veselim kresa ?
Morda ljudi, družbe okoli sebe,
ljudi, ki v strahu za jutri
ne govorijo kaj dosti,
le obujajo spomine,
na večere in pred tem...
na rdeč nagelj.

Čakam…
Nič me ne ustavi, ne vzame upanja na srečo…
Čakam…
Naj mine dan, naj mine noč … in dlje…
Čakam…
Ni veter mrzel in ni dež, ni sonca vroči val, ni sneg
ne zmorejo pregnati me od tu, kjer pustil sem srce,
kjer sem prisegel v »Ljubim Te«…
Čakam…
Ni je razdalje, ni ljudi, in ni pomembno koliko dni…
Bom čakal te…
Čakam …
le zrak neotipljiv skrbno objema me…
Samo en vdih… in prideš Ti

N.