Ne dojemam, ne dojemam, od kod si se vzelo sonce moje?
Od kod topli veter, veter v tvojih neskončnih širjavah?
penine modre na hrbtih valov dolgo prenašaš,
prekašaš ravnovesje, podira se zaman.
Roža je rdeča v planotah Šanghaja, Mozirskega gaja kri tekoča,
rana pekoča, rdeče nebo svoboda trepetajoča, nemogoča...
Nemogoče, nemogoče, tako lačna usta, požrešnost velika kot Sahara. Puščava je puščava bo,
volkovi nikdar ne bodo siti.
Mrtvaški prt prodan, a zaman, Evita, Evita,
Španija, Čikago, Francija, Brazilija, Evita, Evita, Evita…
Ladja je mala, a dolga je vrsta, obrabljena marela daleč za rdečim obzorjem.
Fino, fino, debele krave so šle mimo. Viva, viva, ker konec je pravljic, zaman oglodan komad.
V gledališču, v areni sami kreteni, kreni naproti, me moti, ker stojiš, lajnaš na gluha ušesa.
|
Votlo
Prispeval/a: hierhod dne torek, 7. junij 2011 @ 13:13 CEST
Ta pesem je polna impresije, vtisov, ki nam bralcem ostajajo skrivnost. Veliko pokažeš in še več zakriješ. Impresija se meša z izrazito ekspresivnimi momenti.
Vsakemu bralcu prebudi določene domišljijske predstave in moralne sodbe.
Skratka, zelo bogata pesem v kateri vsakdo najde nekaj svojega. Čestitam!!!
Lepo se imej!
hierhod
Votlo
Prispeval/a: Hunter dne petek, 10. junij 2011 @ 21:21 CEST
Hvala za komentar
Lepo pozdrav