Bila vabljiva, pogled že kar čaroben,
a danes kakor da je zloben,
zdaj zre v dan turoben.

Morda želela vse je obvladovati,
stroga, željna ukazovati,
nikomur dala v besedo njeno stati..

Otrok njen strah trepet ljudem postal,
vsem klubuje čeprav v rasti ni zastal,
a ljubezni nikoli čutil ni spoznal.

Namesto da stala bi ob strani,
ljubljeno osebo pustila je v osami,
zdaj se z maščevanjem hrani.

Prezir mu zamegljuje um,
v alkoholu utaplja um,
naj bo pivo ali rum.

A čas je kriv, ljudje ki so onemeli,
povediti ji niso smeli,
nevtralni so ostati želeli.

Ljudje grešijo, greh jim je vodilo,
a posledice so le svarilo,
za vse kar se je zgodilo.

Morda ji v uteho je molitev,
od grehov ostrih je kakor britev,
ostalim dobrim pa menda žalitev.

Če vidiš, da sočlovek greši, mu le pomagaj,
pokaži pot mu pravo, z njim zmagaj,
ne da molčiš in privoščlivo se smejiš.

Ostal bo otrok, v starših iskal resnice,
ko ulica brezvestna ga že kliče,
kjer seme zla in grehov klije...
pazi da pot sramu te ne oblije...